Appeal dismissed; employee's unauthorized absence due to unused overtime justified immediate termination.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je dokazano, da tožniku njegov nadrejeni ni odobril

koriščenja ur, je bila tožnikova odsotnost z dela neopravičena.

Podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov

zahtevek za razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, opr. št. 02-171-7-03 z dne 14.7.2003. Zavrnilo je

tudi tožnikov zahtevek, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo

in mu za čas od 14.5.2003 do nastopa dela prizna vse pravice iz

delovnega razmerja, kot če bi delal, mu za čas od 14.7.2003 dalje

do nastopa dela obračuna in izplača plačo v višini, kot je

določena v pogodbi o zaposlitvi s pripadajočimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu

povrne stroške postopka (tč. 1 izreka). Odločilo je, da tožena

stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. 2 izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih

razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in

nepravilno uporabilo formalne določbe, ki bi jih morala tožena

stranka upoštevati ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ko se je

tožnik dne 9.6.2003 zglasil na delu, mu tožena stranka ni

omogočila, da bi delal, temveč je vodja operative samovoljno

odločil, da mu piše 50 ur neupravičenega izostanka. Tožnik ni

vedel, kdaj lahko pride na delo, tožena stranka pa ga na delo

tudi ni pozvala. Zaradi navedenega je zmotna ugotovitev

prvostopenjskega sodišča, da je tožnik neupravičeno izostal z

dela. Pri toženi stranki so imeli jasen namen, da tožnika

izključijo iz delovnega procesa, zato je razumljivo, da so izjave

predstavnikov tožene stranke identične. Tožnik predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni

in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo v

dokaznem postopku ugotovljeno, da so tožnikove navedbe v tožbi

neresnične. Tožnik je že v postopku pri toženi stranki izpovedal,

da mu nihče ni odobril izrabe nadur ali dopusta in da je bil

samovoljno odsoten. Neresničnost tožnikovih navedb, da mu vodja

operative dne 9.6.2003 ni omogočil dela, dokazujeta izpovedbi

prič I. S, in J. R., da vodje operative

tistega dne sploh ni bilo v službi. Tožena stranka predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi

sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih

določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je

uporabilo nepravilno, da bi to lahko vplivalo na pravilnost in

zakonitost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče

preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar

takšnih kršitev ni ugotovilo.

Dejansko se vsi konkretizirani pritožbeni ugovori nanašajo na

pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo vsa odločilna dejstva. V tem sporu je odločilno

dejstvo, ali je tožnik v času od 9.6.2003 do 1.7.2003 z dela

izostal na podlagi odobritve vodje operative I. S., kot je

zatrjeval v tožbi, ali pa se je samovoljno odločil, da bo v

spornem obdobju izrabil višek ur, kot je zatrjevala tožena

stranka. Na podlagi prepričljive izpovedbe priče I. S., da

tožniku za sporno obdobje ni odobril izrabe viška ur, čeprav je

ta to zahteval, temveč je tožnika izrecno napotil na delo na isto

gradbišče, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožniku

za sporno obdobje odsotnost z dela ni bila vnaprej odobrena.

Neprepričljive so pritožbene navedbe, da tožnik ni vedel, kdaj

lahko pride nazaj na delo, saj je priča I. S.r prepričljivo

izpovedal, da je tožniku izrecno naročil, naj se vrne na delo na

isto gradbišče in da ne more izrabiti nadur. Pritožbeno sodišče

tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da so izjave

predstavnikov tožene stranke identične, ker so imeli jasen namen,

da tožnika izključijo iz delovnega procesa. Zgolj na podlagi

takšne pavšalne navedbe ni mogoče sklepati o neverodostojnosti

izpovedbe zaslišanih prič. Na podlagi izvedenih dokazov je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v času od

9.6. do 1.7.2003 neupravičeno izostal z dela, saj mu ta odsotnost

ni bila vnaprej odobrena.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik s takšnim

ravnanjem huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja,

kar v skladu z drugo alineo prvega odstavka 111. čl. Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) predstavlja

razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s

citirano določbo delodajalec namreč lahko delavcu izredno odpove

pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude

malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno

uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik pogodbene

obveznosti kršil iz hude malomarnosti, saj je glede na dejanske

ugotovitve sodišča prve stopnje, tožnikovo ravnanje možno

opredeliti zgolj kot naklepno, kot je to pravilno storila tožena

stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Vendar navedeno zmotno stališče sodišča prve stopnje na

pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva, saj je bil z njo zavrnjen

tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila zakonita tudi,

če bi tožnik pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja v resnici

kršil iz hude malomarnosti.

Osebno opravljanje dela po navodilih delodajalca je bistveni

element delovnega razmerja in s tem tudi bistvena pogodbena

obveznost delavca. Upoštevanje navodil delodajalca pa pomeni

tudi, da delavec ne more samovoljno odločati, kdaj bo opravljal

delo oz. kdaj bo izrabil višek ur, do katerega v gradbeništvu

prihaja zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa.

Tožnikovo ravnanje zato pomeni hujšo kršitev pogodbene obveznosti

iz delovnega razmerja v smislu citirane določbe 2. alinee prvega

odstavka 111. čl. ZDR.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve

stopnje, da je v konkretnem primeru izpolnjen tudi v prvem

odstavku 110. čl. ZDR določen splošni pogoj za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo delavec ali

delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če

obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom (v konkretnem primeru

hujša kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja), in če

ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank

ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega

roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o

zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je

tožniku očitana kršitev pogodbene obveznosti takšna, da onemogoča

nadaljne delo pri toženi stranki. Tožnik se je samovoljno

odločil, da v spornem obdobju ne bo prihajal na delo, ker ima

pravico do izrabe viška ur, kar je glede na specifičnost

dejavnosti v gradbeništvu povsem nesprejemljivo. Tudi po oceni

pritožbenega sodišča je bil medsebojni odnos med tožnikom in

toženo stranko omajan do te mere, da delovnega razmerja ni bilo

mogoče več nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Ni sicer povsem jasno, na kaj se nanašajo pritožbene navedbe, da

je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo formalne določbe, ki

bi jih morala tožena stranka upoštevati pri odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. V kolikor tožnik pri tem misli na upoštevanje roka iz

drugega odstavka 110. čl. ZDR, potem je tak ugovor potrebno

zavrniti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je

tožena stranka šele potem, ko je tožniku 11.7.2003 omogočila

zagovor, lahko ugotovila, ali je tožnik v spornem obdobju res

neupravičeno izostal z dela. Navedeno pomeni, da je tožena

stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala v 15 dnevnem roku iz 2.

odstavka 110. čl. ZDR, saj je ta rok začel teči 11.7.2003,

pogodba o zaposlitvi pa je bila odpovedana 14.7.2003.

Ob ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi

zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi

reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka ter

zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi

niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, kljub temu pa tožena stranka sama

krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v skladu z drugim

odstavkom 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS -

Ur. l. RS št. 19/94) v sporih o prenehanju delovnega razmerja

delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov

izid.