Appeal dismissed; new Labor Law overrides collective agreement interpretation regarding redundant workers.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Čeprav je komisija za razlago SKPgd sprejela razlago, da se 17.

čl. SKPgd (razen razveljavljenega 2. odst.) uporablja v celoti,

je takšna razlaga v nasprotju z novim ZDR. Ker je novi ZDR prešel

na pogodbeni princip sklepanja in spreminjanja delovnega

razmerja, ni več podlage za oblikovanje kategorij presežnih

delavcev na podlagi predpostavke, da je delavce mogoče

razporejati na drugo delo. Zato je v takem primeru potrebno

upoštevati novi ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin

zahtevek za razveljavitev odločbe o redni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov, opr. št. 0105-51/03-LA z dne

18.7.2003. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki

naloži, da tožnico pokliče nazaj na delo in ji vključno od

2.10.2003 dalje vzpostavi delovno razmerje, za čas od prenehanja

delovnega razmerja do vrnitve na delo pa ji izplača plačo z

zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega

zneska plače, od njegove zapadlosti v plačilo do plačila in ji

prizna druge pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih imela, če

bi delala.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov

nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne

uporabe materialnega prava. Navaja, da je Komisija za razlago

Splošne kolektivne pogodbe sprejela razlago o njeni uporabi v

zvezi z uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l.

RS št. 42/02). Glede 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS št. 40/97, 54/02,

45/02) je sprejela stališče, da se uporablja še naprej, razen

drugega odstavka. Razlage komisije so na podlagi tretjega

odstavka 66. čl. SKPgd obvezna podlaga za odločanje v sporih o

pravicah delavcev in obveznostih delodajalcev, zato bi tožena

stranka pri določanju presežnih delavcev morala upoštevati prvi

odstavek 17. čl. SKPgd z njegovo razlago, enako pa bi moralo

ravnati tudi sodišče prve stopnje. Komisija z razlago prvega

odstavka 17. čl. SKPgd ni spremenila njegovega besedila, kot trdi

sodišče prve stopnje, pač pa ga je le prilagodila, da bi se po

vsebini ohranil enak način tvorjenja kategorij, kot je bil

dogovorjen med strankama kolektivne pogodbe. Povsem jasno naj bi

bilo, kateri delavci so med seboj zamenljivi. To so tisti, ki

zasedajo delovna mesta, za katera se zahtevajo enaki pogoji za

zasedbo. Takšna razlaga ni v nikakršnem nasprotju z novim ZDR in

bi jo tožena stranka pri tvorjenju kategorij morala upoštevati.

Sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo vprašanja tvorjenja

kategorij, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno. Navedeno pa tudi pomeni, da tožena stranka ni

dokazala resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga oz.

zakonitosti izpodbijane odpovedi. Tožnica pritožbenemu sodišču

predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku

ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so

navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno

ugotovitev dejanskega stanja, češ da ni razčistilo vprašanja

tvorjenja kategorij. Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja je podan, kadar sodišče ne ugotovi kakšnega

odločilnega dejstva. Tožnica je bila edina izvajalka na delovnem

mestu, ki je bilo ukinjeno, zato toženi stranki, glede na določbe

ZDR, sploh ni mogoče očitati, da bi tožnico pred opredelitvijo za

trajno presežno delavko morala primerjati z ostalimi delavci, ki

imajo sicer enako izobrazbo, opravljajo pa povsem drugo delo. Ker

v konkretnem primeru določbe SKPgd o oblikovanju kategorij sploh

ne pridejo v poštev, to vprašanje tudi ne more biti odločilno

dejstvo. Odločilna so tista dejstva, ki so po objektivnem pravu

predpostavka pravne posledice, kar pa v tem sporu oblikovanje

kategorij presežnih delavcev ne more biti. Pri tem tudi ni

nepomembno, da sporazum o določitvi kriterijev za ugotavljanje

presežnih delavcev (priloga B7) ne vsebuje nobenih določb o

uvrščanju delavcev v posamezne kategorije.

Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava,

ko ni sledilo tožničinim navedbam, da naj bi bila izpodbijana

odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni

upoštevala določb 17. čl. SKPgd in Razlage o uporabi Splošne

kolektive pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 113/02

- v nadaljevanju razlaga komisije), ki jo je Komisija za razlago

SKPgd sprejela 18. in 19.12.2002. Res je sicer, da je komisija

sprejela razlago, da se 17. člen SKPgd uporablja v celoti (razen

drugega odstavka, ki se od 1.9.1999 dalje ne uporablja na

podlagi sodne odločbe opr. št. I Kd 277/98), pri čemer se po

določbi prvega odstavka v isto kategorijo razvrščajo delavci, ki

delajo na delovnih mestih in so medsebojno zamenjljivi. Vendar pa

je takšna razlaga v nasprotju z določbami novega ZDR, kakor

pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pravna podlaga za

določbo prvega odstavka 17. čl. SKPgd, je bila med drugim tudi

določba prvega odstavka 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz

delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) o

razporejanju delavcev. Ta določba je z uveljavitvijo novega ZDR

prenehala veljati, kar pomeni, da je prenehala tudi pravna

podlaga, na kateri je nastal citirani 17. čl. SKPgd. S tem, ko je

novi ZDR prešel na pogodbeni princip sklepanja in spreminjanja

delovnega razmerja, tudi ni več osnove za tvorjenje kategorij

presežnih delavcev na podlagi predpostavke, da je delavce možno

razporejati na druga delovna mesta oz. na drugo delo, kot je

tisto, za katerega so sklenili pogodbo o zaposlitvi. V primeru,

ko se s programom razreševanja presežnih delavcev ukine delovno

mesto, na katerem je razporejen samo en izvajalec in ko v

sporazumu s sindikatom o kriterijih za določitev presežnih

delavcev, ni nobenih določb o oblikovanju kategorij delavcev, ki

med seboj konkurirajo za ohranitev zaposlitve, potem od

delodajalca ni možno zahtevati, da bi takšne kategorijo oblikoval

na podlagi določb 17. čl. SKPgd. Komisija za razlago SKPgd je

svojo razlago 17. čl. SKPgd dejansko prekoračila svoja

pooblastila. V takšnem primeru pa sodišče mora upoštevati zakon,

ne glede na to, da ni bil sprožen kolektivni spor o skladnosti

kolektivne pogodbe oz. njene razlage z zakonom. Tudi sistemsko je

razlaga, kakršno je sprejela komisija, vprašljiva. Razlaga namreč

pomeni tolmačenje kolektivne pogodbe, kakršno so stranke sprejele

in pomeni, da je prava vsebina kolektivne pogodbe že od sklenitve

takšna, kot jo razlaga komisija. Zaradi navedenega se razlage

običajno uporabljajo ne le za spore, ki so nastali po objavi

razlage, temveč tudi za spore, ki so nastali že pred tem, saj

razlaga pomeni, da je prava vsebina norme takšna že od

uveljavitve te norme dalje in ne šele od objave razlage. V tem

primeru pa je komisija nadgradila določbo 17. čl. SKPgd, da bi

bila skladna z novim ZDR. V resnici pa takšne skladnosti tudi

sporna razlaga ne prinaša.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, saj je

bila podana v skladu z določbami ZDR o redni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi večjemu številu delavcev. Tožena stranka je tudi

dokazala, da je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved

pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanje potreb po opravljanju

tožničinega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi

poslovnih razlogov. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z

dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve

stopnje.

Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožničin

zahtevek za razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o

zaposlitvi in posledično tudi reintegracijski in reparacijski del

tožbenega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da s

pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako tudi ne

razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Določbe ZTPDR je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 4.

čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o

samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št.

1/91-I in 45/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike

Slovenije.