Employer's termination upheld where employee ignored repeated invitations to defense hearing.

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je delodajalec delavca večkrat neuspešno vabil na razgovor v

zvezi z očitanimi kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja,

delavec pa je vabila ignoriral, so podane okoliščine, zaradi

katerih je bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da

delavcu omogoči zagovor.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika po razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi,

ki jo je dne 2.7.2004 podal toženec tožniku in po ugotovitvi, da

slednjemu delovno razmerje dne 5.7.2004 ni prenehalo in še traja

ter po ponovnem pozivu nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz

delovnega razmerja. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka

krije sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti,

uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava

in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno

sojenje, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku

ugodi. Navaja, da je že v postopku pri toženi stranki glede

odpovedi pogodbe o zaposlitvi bila podana bistvena kršitev določb

2. odst. 83. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj tožniku ni

bil omogoče zagovor v smislu 177. člena istega zakona. Po mnenju

pritožbe bi morala tožena stranka kljub nekim pisnim opominom za

domnevne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti izpeljati

zagovor na podlagi predhodne pisne obrazložitve, ki bi morala

biti vročena tožniku. Toženka je sicer res opravila razgovor s

tožnikom, vendar ne v smislu očitanih kršitev delovnih

obveznosti, saj tožena stranka tega ni dokazala, temveč le zaradi

plače. Zaradi navedenega in ker tožnik tudi ni bil opozorjen na

izpolnjevanje obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, če se bodo kršitve ponavljale, je po mnenju pritožbe

izpodbijana sodba nezakonita.

Tožena stranka se pritožuje le glede odločitve o stroških

postopka in meni, da je odločitev sodišča, da vsaka stranka trpi

svoje stroške postopka, za toženca nesprejemljiva. Navaja, da je

tožnik dobro vedel, da bo v tem sporu neuspešen, vendar je kljub

temu silil v pravdo in tožencu povzročil stroške postopka. Zaradi

tega toženec poudarja, da ne vidi nobenega razloga, da bi sam

nosil svoje stroške postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe

in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne

in v 1. odstavku izreka potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004)

ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve

stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo

odločilna dejstva in tako o glavni stvari kot tudi o stroških

postopka odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava, pri

čemer tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere

pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno

sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče in tožene

stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna

dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo

odločitve sodišča.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki

je ne ponavlja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve

stopnje in listinskih dokazov, je toženec tožniku pogodbo o

zaposlitvi odpovedal z dopisom z dne 2.7.2004 in mu sporočil, da

mu delovno razmerje preneha z dnem 5.7.2005. Izpodbijana odpoved

pogodbe o zaposlitvi temelji na očitku, da tožnik ponovno ni

izpolnjeval delovnih nalog v skladu z navodili in da je ob

zdravniškem pregledu zamolčal astmo, ki vpliva na opravljanje

njegovih slikopleskarskih del. Pritožbeno sodišče se strinja z

razlogovanjem sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog v zvezi z

zamolčanjem astme ni utemeljen, da pa je utemeljen odpovedni

razlog v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti, kar potrjujejo

predloženi pisni opomini, ki jih je toženec poslal tožniku pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in iz katerih izrecno izhaja, da

tožnik svojega dela ni opravljal vestno, ker je odklanjal delo in

se tudi ni ravnal po navodilih nadrejenega delavca Šinigoja.

Sodišče prve stopnje je na tej podlagi pravilno zaključilo, da

odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje obrazložen razlog v smislu

2. odst. 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS

št. 42/2002), iz katerega je razvidno, da gre za krivdno odpoved

pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odst. 88. člena ZDR. Ker pa

je postala odpoved učinkovita takoj, jo je sodišče pravilno

presojalo še po določbi 1. odst. 111. člena ZDR, ki velja za

izredno odpoved in pri kateri delovnega razmerja ni mogoče

nadaljevati niti do izteka odpovednega roka v smislu 1. odst.

110. člena ZDR. Ob upoštevanju izpovedi priče Šinigoja, ki je

povedal, da sta se tožnik in toženec tako prepirala, da je sam

razmišljal, da bi dal odpoved, če se kreganje ne bo prekinilo, je

sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na vse okoliščine

delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče

nadaljevati, kar pomeni, da je bilo toženčevo ravnanje pri

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku povsem v skladu z zakonom.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila pri odpovedi pogodbe

o zaposlitvi podana bistvena kršitev določbe 2. odst. 83. člena

ZDR, ker tožniku ni bil omogoče zagovor v smislu 177. člena tega

zakona, pa je potrebno poudariti naslednje. ZDR v 2. odst. 83.

člena res določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz

razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor. Vendar

iz citirane določbe tudi izhaja, da je delodajalec te obveznosti

prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od

delodajalca neupravičeno pričakovati. Iz izpovedi toženca Safeta

Heliča in listinskih dokazov pa nedvomno izhaja, da je toženec

tožnika brezuspešno vabil že v aprilu 2004, ko si je tožnik

protipravno prilastil nekaj orodja in ga je toženec v zvezi s tem

dne 13.4.2004 povabil na razgovor pred odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi. Iz vabila na razgovor je tudi razvidno, da bo toženec

tožnika prijavil na policiji, če se le-ta na vabilo ne bo odzval.

Kljub takemu vabilu in izrecnemu opozorilu na posledice, je

tožnik vabilo ignoriral, zaradi česar je toženec zoper tožnika

podal kazensko ovadbo. Ob upoštevanju navedenega in ob

upoštevanju še preostalih brezuspešnih pisnih opominov, ki jih je

toženec poslal tožniku, je sodišče prve stopnje pravilno

presodilo, da ponovno pisno vabljenje tožnika na zagovor, ki je

namenjen razjasnitvi dejanskega stanja očitanih ravnanj, v

ničemer ne bi pripomoglo k vzdržanju delovnega razmerja med

strankama.

Upoštevaje vse navedeno je potrebno ugotoviti, da je bila izredna

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pravno pravilna in zakonita

in da toženec v postopku odpovedi te pogodbe ni bistveno kršil

določb postopka, kot to zmotno meni pritožba. Iz navedenih

razlogov je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika po

razveljavitvi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegov

nadaljnji zahtevek za reintegracijo in za priznanje vseh pravic

iz delovnega razmerja, utemeljeno zavrnilo.

V zvezi s pritožbo tožene stranke glede odločitve o stroških

postopka pa je potrebno poudariti, da ne glede na dejstvo, da je

tožena stranka v sporu uspela, je odločitev sodišča prve stopnje

o stroških postopka materialnopravno pravilna. V obravnavanem

spornem primeru gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za

tovrstne spore pa je potrebno upoštevati določila Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki v

2. odst. 22. člena izrecno določa, da v sporih o prenehanju

delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne

glede na izid postopka. Iz navedenih razlogov je pritožba tožene

stranke glede nepravilne odločitve sodišča prve stopnje o

stroških postopka neupoštevna.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi tožeče niti

tožene stranke niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo obeh

strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker nobena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče

odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega

postopka (1. odst. 165. člena ZPP).