Appeal dismissed; appealant missed 30-day material statute of limitations for termination dispute, unaffected by court holidays.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Ker tožnik ni vložil tožbe v roku 30 dni od vročitve odpovedi,

kot to določa 3. odst. 204. čl. ZDR, je sodišče njegovo tožbo

pravilno zavrglo. Na tek navedenega prekluzivnega roka za

vložitev tožbe sodne počitnice ne vplivajo, saj v času sodnih

počitnic ne tečejo le procesni roki, ne pa tudi materialni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo kot

prepozno in odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške

postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki navaja, da je sodišče prve

stopnje listine v spisu neustrezno tolmačilo v korist tožene

stranke. Tožena stranka mu je dne 22.6.2004 vročila obvestilo o

prenehanju pogodbe o zaposlitvi, dne 24.6.2004 mu je poslala

obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, dne 29.6.2004 pismo,

za katerega na povratnici ne piše, kaj vsebuje in ki ni bilo

vročeno tožniku, ampak očitno njegovemu očetu. Poleg tega je

pooblaščenka tožene stranke na naroku z dne 2.2.2005 sama

navedla, da je bila tožniku redna odpoved vročena 29.7.2004. Iz

navedenega gre sklepati, da je sodišče listine napačno presodilo.

Ni dokaza, kdaj je bila redna odpoved tožniku vročena in četudi

je bila vročitev opravljena 29.6.2004, je bila opravljena drugi

osebi, ne tožniku. Predlaga razveljavitev sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je na naroku z

dne 2.2.2005 prišlo do pomote v zapisu datuma (29.7.2004 namesto

29.6.2004), tožnik pa je sam povedal, da je odpoved prejel

29.6.2004. Poleg tega je navajanje, da vročilnice ni podpisal

tožnik sam pritožbena novota, ki je po 1. odstavku 337. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2000,

2/2004) ni mogoče upoštevati. Predlaga zavrnitev pritožbe in

priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 366. člena ZPP

uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi prejel 29.6.2004, tožbo pa je vložil

13.8.2004. Ker je tako zamudnil 30 dnevni rok iz 3. odstavka 204.

člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur.l. RS št. 42/2002),

je tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da sodne počitnice na tek roka

za vložitev tožbe ne vplivajo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve

stopnje pravilna. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve

stopnje napačno presodilo listine v spisu, so neutemeljene pa

tudi neresne glede na to, da je tožnik na naroku z dne 2.2.2005

sam povedal, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel

29.6.2004 - in ne samo to, povedal je tudi, da je tožbo po

pravnem nasvetu vložil po sodnih počitnicah (kar pa sicer ne

drži, saj jo je vložil 13.8.2004, sodne počitnice pa so trajale

do vključno 15.8.2004). Ob tej tožnikovi izrecni navedbi sodišču

prve stopnje listin v spisu sploh ni bilo treba ocenjevati in jih

tudi ni ocenjevalo, čeprav je vanje vpogledalo. Že vpogled v

vročilnico z dne 29.6.2004 (priloga B10) pa ob tožnikovem

priznanju tega dejstva izkazuje, da je bila vročitev redne

odpovedi opravljena 29.6.2004. Pritožbenega zatrjevanja, da je

vročilnico podpisal tožnikov oče, ki je štiri dni kasneje umrl,

ni mogoče upoštevati, saj tega v postopku pred sodiščem prve

stopnje ni navajal in tudi ni izkazano, da tega brez svoje krivde

ni mogel navajati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena

29.6.2004, bi moral tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi

pogodbe o zaposlitvi po 3. odstavku 204. člena ZDR/02 vložiti v

30 dneh od vročitve, torej do 29.7.2004. Od 15.7.2004 do

15.8.2004 so sicer res bile sodne počitnice, vendar pa je sodišče

prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da te na tek roka za

vložitev tožbe ne vplivajo. Po 3. odstavku 83. člena Zakona o

sodiščih (ZS, Ur.l. RS št. 19/94 - s spremembami in dopolnitvami)

razen v nujnih zadevah v času sodnih počitnic procesni roki ne

tečejo, prav tako pa se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo

sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji

dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Rok iz 3. odstavka 204.

člena ZDR/02 ni procesni, ampak materialni rok. Ali je nek rok

procesni ali materialni se ne presoja le po tem, ali je določen v

procesnem ali materialnem zakonu (to dejstvo niti ne more biti

odločilno), ampak po tem, kakšna pravica se daje z rokom ter

kakšne so posledice zamude roka. Rok za vložitev tožbe je določen

v materialnem zakonu (ZDR/02) in je rok, v katerem delavec

uveljavlja pravico do sodnega varstva zoper odločitev - ravnanje

delodajalca. V tem roku ima pravico zahtevati razveljavitev

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je pravica, ki izhaja iz

materialnega zakona; materialni zakon določa okvire zakonitosti

odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Rok je prekluziven in z njegovim

potekom delavec izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu.

Razlika med procesnim in materialnim rokom je tudi v tem, da v

primeru zamude procesnega roka stranka v postopku lahko zahteva

vrnitev v prejšnje stanje, kar pri zamudi materialnega roka ni

mogoče. Vložitev tožbe v roku, ki ga določa materialni predpis je

materialnopravno dejanje, procesnopravno razmerje pa nastane šele

z njenim prispetjem na sodišče (Sklep Vrhovnega sodišča RS v

zadevi VIII Ips 49/2000).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da čas sodnih

počitnic ne vpliva na tek (in iztek) roka za vložitev tožbe. Ta

mora biti vložena v roku, ki ga določa zgoraj citirani materialni

predpis. Pravočasnost vložene tožbe je procesna predpostavka,

brez katere meritorno odločanje o zahtevku ni dopustno. Ker je

tožnik rok za vložitev tožbe zamudil, je sodišče prve stopnje

tožbo na podlagi 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo. Zato je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP

ob upoštevanju 366. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sklep

sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, ki pa

jih na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) krije sama.