Appeal allowed; absence from hearing invalidates dismissal if doctor advised active movement against depression.

Pritožbi se ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Za podajo izredne odpovedi PZ iz razloga po 6. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR ne zadostuje zgolj ugotovitev, da se tožnica

določenega dne ni nahajala v kraju svojega prebivališča, ampak je

potrebno ugotoviti, ali je s svojim ravnanjem kršila navodila

pristojnega zdravnika. Če ji je lečeči zdravnik - psihiater

zaradi depresivnega stanja svetoval gibanje in aktivno

vključevanje v okolico, zakonit razlog za izredno odpoved PZ ne

more biti zgolj v tem, da je tožnica odpotovala iz kraja bivanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani,

Oddelek v Novem mestu razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi, opr št. 11/04-AA/MB z dne 17.2.2004 nezakonita in

delovno razmerje tožnici pri toženi stranki po izredni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi z dne 17.2.2004 ni prenehalo in še traja.

Tožena stranka je dolžna tožnico sprejeti nazaj na delo in ji

izplačati od dneva 23.2.2004 do ponovnega nastopa dela

nadomestila plač v skladu s pogodbo o zaposlitvi z vsemi dodatki,

kakor če bi bila zaposlena, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila,

plačati vse prispevke in davke od izplačanih nadomestil plač in

delovno dobo vpisati v delovno knjižico. Tožena stranka je dolžna

tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 99.345,00

SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje do

plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi najprej uveljavlja absolutno bistveno

kršitev določb postopka. Navaja, da iz obrazložitve sodbe sodišča

ni razvidno, da naj bi bila izredna odpoved nezakonita zato, ker

tožnici ni bil omogočen zagovor, ali ker naj bi tožena stranka

neutemeljeno ocenila, da je bila odsotnost tožnice na zagovoru

neopravičena. Sodišče namreč istočasno navaja, da je bil zagovor

omogočen, vendar je bila odsotnost tožnice opravičena, nato pa

podaja zaključek, da je odpoved nezakonita, ker tožnici zagovor

ni bil omogočen. Gre za dve različni obrazložitvi, ki se med

seboj nasprotujeti in je zaradi tega sodba v tem delu nejasna.

Nadalje pritožba citira 2. odst. 83. čl. ZDR, kar pomeni biti

omogočen zagovor. Tožena stranka meni, da je tožnici zagovor

omogočila, saj je bila v skladu s 1. in 2. odst. 177. čl. ZDR

povabljena na zagovor, pisna odolžitev z vabilom, ki določa kraj

in čas zagovora, sta bila pravočasno in pravilno vročena.

Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da je bila odsotnost

tožeče stranke opravičena in to oprlo na okoliščino, da je bila

pooblaščenka tožeče stranke na bolniškem staležu in bi zaradi

tega tožena stranka lahko preložila zagovor na kasnejši datum.

Sodišče pa prezre, da pooblaščenka ni predložila nikakršnega

dokaza, ki bi utemeljeval njene navedbe. V postopku pred

prvostopenjskim sodiščem tudi ni bilo izkazano, da bi imela

pooblaščenka tožeče stranke opravičljiv razlog za odsotnost.

Sodišče je enostavno verjelo pooblaščenki tožeče stranke in s tem

zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba uveljavlja, da je sodišče spregledalo zelo pomembno

dejstvo, da je imela tožeča stranka v postopku izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi dve pooblaščenki, zato je tožena stranka

upravičeno menila, da je prisotnost ene izmed pooblaščenk

zadostna. Zato je zavrnila predlog za preložitev zagovora zaradi

bolezni.

Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo

stališče, da začne teči 15 dnevni prekluzivni rok za podajo

izredne odpovedi po 2. odst. 110. čl. ZDR šele od seznanitve z

razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved; z razlogi naj bi bila

tožena stranka seznanjena po podanem zagovoru s strani tožnice. O

tem vprašanju obstaja drugačno stališče, ki ga zagovarja v.d.

predsednica Višjega sodišča v Ljubljani ga. Marta Klampfer v

članku Revije za delovno pravo in pravo socialne varnosti št.

2/2003/let. III. Tožena stranka je bila seznanjena z razlogom za

odpoved z dnem, ko je bil objavljen članek v časopisu Finance in

ne z dnem, ko naj bi bil zagovor. Zato je tožena stranka

smatrala, da teče 15-dnevni prekluzivni rok od tega datuma in ne

od datuma zagovora. Pritožba se sprašuje, kdaj začne teči

15-dnevni prekluzivni rok, če do zagovora sploh ne pride.

Sodišče prve stopnje se tudi glede vsebine očitanih kršitev ni

opredelilo, ugotavlja le, da je tožena stranka odpovedala pogodbo

o zaposlitvi izključno na podlagi časopisnega članka. Iz njega

izhaja, da se je tožnica 3.2.2004 nahajala v Ljubljani, ni pa

uspela dokazati, da je bilo njeno ravnanje v nasprotju z navodili

zdravnika, saj ni imela zdravniške dokumentacije. Zapustitev

kraja bivanja je bil eden izmed bistvenih razlogov za izredno

odpoved, vendar ne edini. Tožnici so bile očitane tudi druge

kršitve v času bolniškega staleža, predvsem aktivna udeležba v

izven službeni kompleksni in stresni dejavnosti. Z zdravniškimi

potrdili tožnica resnično ni razpolagala, imela pa je

dokumentacijo, ki je dokazovala precejšnjo aktivnost tožnice.

Zato jo je pozvala, da se udeleži zagovora in dokaže, da te

aktivnosti, katere tožnica ni zanikala, niso v nasprotju z

navodili zdravnika. Tožnica bi lahko, če ne drugače, po pošti

poslala vsaj zdravstveno dokumentacijo. V teh primerih se breme

dokazovanja dejansko prenese na tožečo stranko, le ona razpolaga

z dokazi. Delodajalec ni tisti, ki jih je dolžan iskati pri

zdravstvenih ustanovah. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo tega

in posledično ni ugotavljalo, ali je bila očitana kršitev

storjena. Po obrazložitvi bi to morala storiti že tožena stranka.

Tega ni mogla storiti že iz navedenih razlogov; sodišče pa je

razpolagalo z vso potrebno dokumentacijo. Upoštevati bi bilo

treba dejstvo, ki je bilo dokazano je, da je bila tožnica

3.2.2004 v Ljubljani in da za zapustitev kraja bivanja ni imela

dovoljenja pristojnega zdravnika oz. zdravniške komisije, kar je

po 6. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR hujša kršitev pogodbenih

obveznosti.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da

je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno dalo

odločilno težo dejstvu, da je bila odpoved nezakonita že, ker ni

bil omogočen zagovor tožnici. Dejstvo je, da je bila tožeča

stranka oz. pooblaščenka obveščena o datumu vabljena na zagovor

in da seznanitev z razlogi za izredno odpoved ne pomeni, da je

prekluzivni rok 15 dni začel teči. V kolikor tožena stranka ni

bila še seznanjena tudi s subjektivnimi znaki očitane hujše

kršitve, to je krivdnim ravnanjem, rok še ni začel teči. Tožena

stranka je hotela očitno razčistiti dejansko stanje z zagovorom

tožeče stranke. Zato pritožbene navedbe niso odločilne za

razveljavitev oz. ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi.

Sodišče bi bilo dolžno preizkusiti objektivno in subjektivno

stran očitane hujše kršitve delovne obveznosti.

Bistveno pomanjkljiva je obrazložitev izpodbijane sodbe prav v

tem delu. Ne zavzema odnosa do listin, ki jih je tožeča stranka

predložila v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje sicer

navaja v dokaznem sklepu na glavni obravnavi dne 13.5.2004, da je

izvedlo dokaz z listinami od A 1-9 in z listinami v prilogi od B

1-19. Listine je vpogledalo in prebralo, vendar v obrazložitvi

izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ne obrazlaga, kaj iz

navedenih listin izhaja glede zdravstvenega stanja tožnice, niti

kakšen dokazni pomen imajo. V tem delu ni bil izveden

kontradiktorni postopek. Sodišče prve stopnje je zaslišalo

tožnico, ki je podrobno izpovedovala, da ni imela nobenih

posebnih navodil ne od svojega zdravnika in ne od zdravniške

komisije; imela je neomejeno gibanje, nikoli ji ni bila izrečena

prepoved zapuščanja kraja bivanja. Njena bolezen je takšne

narave, da se ne zdravi z ležanjem, pač pa z gibanjem in to ji je

bilo tudi svetovano. Pojasnila je tudi, da je bila v bolniškem

staležu zaradi depresivnega stanja. Ko je zdravnik zvedel, kako

se zapira v stanovanje, ji je svetoval, naj gre ven, naj se

rekreira in naj se aktivno vključi v družbo. Psihiater ji je

svetoval, naj se sooči s problemom, saj je bilo njeno zdravstveno

stanje tudi posledica razhajanja z delodajalcem in zaradi

lastninjenja IMV-ja. Izpovedala je tudi, da se ji depresija še

stopnjuje.

Zaslišani zakoniti zastopnik Zdravko Slak tožene stranke je med

drugim izpovedal, da je bil podlaga za odločanje tožene stranke

časopisni članek v Financah, da se je tožnica določenega dne

nahajala v Ljubljani. Z vabilom na zagovor so jo opozorili, naj

predloži ustrezna dokazila, česar ni storila. Zagovora se ni

udeležila in niso razpolagali pred izdajo izredne odpovedi z

nobenimi zdravniškimi potrdili ali spričevali. Razlog za odpoved

je bil prav v tem, da je tožnica zapustila kraj bivanja.

Iz predloženih listin, še posebej psihiatričnih potrdil, izhaja

tako iz potrdila v prilogi A6, da se priporoča gibanje na

prostem, kot tudi sprostitveno telesno aktivnost, ki je potrebna

za rehabilitacijo depresivne krize. Podobno izhaja tudi iz

zdravniškega potrdila (priloga A7), posebej pa tudi iz

psihiatričnega potrdila z dne 10.5.2004 (priloga A9), da je

tožnica potrebovala prosto bivanje, aktivnejši odnos, soočenje z

realnostjo in njenim problemom, da se uredijo zapletenost in

zavozlanost delovno sporne zadeve in aktivnosti, za katero je

prejela moralne in dejanske zadolžitve. Iz psihiatričnega

potrdila izhaja, da ni šlo za zlorabo delovne zakonodaje in

internih določil, ampak za čimprejšnjo neizbežno pomoč pri

reševanju zadev. Nadalje se navaja resno in življenjsko ogroženo

zdravje tožnice kot onkološke bolnice, ki je gotovo sprožilo

stresno dolgotrajno obremenitev. Gre torej za bistveno

pomanjkljivo obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, hkrati pa

tudi za pomanjkljivo dokazno oceno dejstev, ki izhajajo iz

navedenih prilog, ki jih je sodišče sicer prebralo, ni pa jih

dokazno ocenilo. To bo še treba storiti v ponovnem postopku.

Zato je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo, da bo v

nakazani smeri sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in

odločilo o tem, ali obstoje dokazi, da je tožnica storila očitano

hujšo kršitev delovnih obveznosti, zlorabila svojo bolniško

odsotnost z očitanim dejanjem. Šele po dopolnitvi dokaznega

postopka v navedeni smeri bo sodišče moglo zakonito odločiti o

tem, ali je izredna odpoved tožene stranke tožnici bila zakonita

in veljavna ali ne. Sodišče prve stopnje bo ponovno ocenilo,

katere od predlaganih dokazov pred sodiščem prve stopnje izvede

ali ne; preuranjena je bila odločitev sodišča, da je predlagane

dokaze kot nepotrebne zavrnilo. Zato je bilo treba po

razveljavitvi sodbe vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Zaradi razveljavitve v glavni stvari je bilo treba razveljaviti

izrek o stroških in tudi odločiti, da so pritožbeni stroški

nadaljnji stroški postopka. Tožeča stranka je namreč zaznamovala

stroške odgovora na pritožbo.