Appeal allowed; first-instance court dismissed incomplete claim without giving leave to amend per ZDSS-1.

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu zamudna sodba v tč.

6. izreka razveljavi in v tem delu vrne zadeva sodišču prve

stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Ker tožba v delu, ki se nanaša na regres letni dopust, ni

sklepčna (iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost

zahtevka), bi sodišče skladno z 1. odstavkom 39. člena ZDSS-1

moralo s sklepom tožniku določiti rok za popravo tožbe in šele

nato tožbeni zahtevek zavrniti, če tožnik v danem roku tožbe ne

bi popravil. Ker sodišče ni postopalo po citiranem 39. členu

ZDSS-1, je preuranjeno izdalo zavrnilno zamudno sodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano zamudno sodbo je Delovno sodišče v Celju razsodilo,

da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.12.2004, ki jo

je tožena stranka vročila tožeči stranki, nezakonita. Tožena

stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno

mesto, ki ga je pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe

o zaposlitvi z dne 1.1.2004, oz. na drugo delovno mesto, ki

ustreza njeni poklicni kvalifikaciji, znanju in zmožnostim ter ji

v delovno knjižico vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja od 17.1.2005 do vrnitve nazaj na delo. Tožena stranka je

dolžna tožeči stranki za čas od 17.1.2005 do vrnitve tožeče

stranke nazaj na delo obračunati in plačati mesečno plačo v

višini 84.590,00 SIT neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska plače od 18.

dne v mesecu za tekoči mesec do plačila in je dolžna za tožnico

od njene bruto plače v znesku 123.230,00 SIT obračunati in

plačati vse prispevke, ki po zakonu iz naslova bruto plače

bremenijo delodajalca, za obdobje od 17.1.2005 do vrnitve tožnice

nazaj na delo. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki

znesek 137.853,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto

zneska od 1.8.2004 dalje do plačila in je dolžna tožeči stranki

povrniti stroške postopka v znesku 40.392,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 15.2.2005 dalje do plačila, vse v roku 8

dni, da ne bo izvršbe. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo

zahtevek na plačilo zneska 132.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.8.2003 dalje.

Zoper navedeno zamudno sodbo, le zoper izrek v tč. 6. izpodbijane

sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb

postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 39. člena ZDSS-1, ko bi

jo moralo, zato je bilo treba pritožbi ugoditi. Pritožba

uveljavlja, da je glede 6. točke izreka izpodbijane sodbe sodišče

zmotno uporabilo določbo 318. čl. ZPP v zvezi z določbo 19. čl.

ZDSS-1, ker glede zavrnitve zahtevka za regres za leto 2003 ni v

nasprotju s predlaganimi dokazi oz. ko bi moralo, v primeru, da

zahtevek ni sposoben za izdajo zamudne sodbe, o tem odločiti po

glavni obravnavi. Razen tega pritožba navaja, da se zamudna sodba

sme izdati samo v primeru, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ne pa

tudi v primeru, da se tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da gre za

relativno bistveno kršitev določb postopka v smislu 1. odst. 339.

čl. ZPP.

V pritožbi se sicer ne uveljavlja kršitve 39. čl. ZDSS-1, vendar

je sodišče prve stopnje pri tem, da se sodba izpodbija tudi iz

razloga bistvene kršitve določb postopka, na to pazilo. Navedeni

39. čl. ZDSS-1 določa, da če tožena stranka ne odgovori na tožbo

delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče s

sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če

delavec v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni

zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno

preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi po 1. odst. 39.

čl. ZDSS-1 pozvalo tožečo stranko na odpravo nesklepčnosti tožbe.

Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da tožeča

stranka v tožbi ni izkazala, da bi imela sklenjeno pogodbo o

zaposlitvi tudi za čas v letu 2003, ker je izkazala le

sklenjenost pogodbe o zaposlitvi od 1.1.2004 dalje. Iz listine

pod prilogo A5 izhaja izjava tožnice, da je delala pri toženi

stranki že od leta 1999, nekaj let preko javnih del, kasneje pa

je sklenila redno delovno razmerje za nedoločen čas. Iz same

tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka glede plačila

vtoževanega zneska 132.700,00 SIT, zato je bilo treba pritožbi

ugoditi, da bo sodišče prve stopnje v skladu z 39. čl. ZDSS-1

pozvalo tožečo stranko na odpravo nesklepčnosti tožbe v tem delu

in nato postopalo po navedenem členu ZDSS-1.

Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, razveljaviti sodbo prve

stopnje v izpodbijanem delu in v tem delu vrniti zadevo sodišču

prve stopnje v nadaljnji postopek. Zaradi razveljavitve v glavni

stvari je bilo treba tudi odločiti, da so pritožbeni stroški

nadaljnji stroški postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje

odločilo s končno odločbo.