Appeal dismissed; temporary order denied due to insufficient danger of asset dissipation despite bankruptcy proceedings.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe prepovedi

razpolaganja s sredstvi na bančnem računu v višini tožbenega

zahtevka iz naslova neizplačane odpravnine, čeprav je bila tožena

stranka v postopku prisilne poravnave in je prodajala izdelke s

popustom, saj tožena stranka še vedno posluje in ustvarja

dohodek. Zato ni podana tako visoka stopnja nevarnosti, da bi

bilo potrebno izdati začasno odredbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Delovno in socialno sodišče v

Ljubljani, Oddelek v Brežicah sklenilo, da se zavrne začasna

odredba, ki glasi: Novi Ljubljanski banki d.d., SKB banki d.d. in

Banki Celje d.d. se naloži, da toženi stranki Jutranjki d.d.,

Radna 3, Sevnica oz. komurkoli drugemu po nalogu tožene stranke

odreče izplačilo denarnega zneska do višine 4.185.727,00 SIT z

računov, ki jih ima tožena stranka pri NLB d.d., št. računa

02379-0013568772, pri SKB banki d.d. št. računa 03158-10055983073

in pri Banki Celje d.d. št. računa 06000-0055983073. Ta začasna

odredba velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku v predmetni

zadevi in je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške

postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa o začasni odredbi do

plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo na

podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in ni storilo bistvenih

kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba oz. na katere

pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne

ponavlja razlogov izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka v pritožbi

navaja, da je tožnici iz povsem nerazumljivih razlogov in mimo

samih tožbenih navedb zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe,

pri tem pa štelo, da ni verjetno izkazana tožničina terjatev po

višini, kar je popolnoma nesprejemljivo in s takšnim zaljučkom se

tožnica ne strinja, še posebej ne z zaključkom, da tožnica glede

na dogovor z dne 17.12.2004 ne konkretizira same višine zahtevane

odpravnine, kar je v popolnem nasprotju s tožbenim zahtevkom in

zahtevo po plačilu odpravnine v višini 4.185.727,00 SIT, še

posebej, ker je tožnica poudarila, da je bila z odločbo z dne

2.12.2004 tudi določena odpravnina v višini 4.604.300,00 SIT, ki

v pretežni meri še ni bila plačana, ni pa bilo nobenega

kasnejšega dogovora glede same višine odpravnine. Zato je

zaključek sodišča glede nemožnosti ugotovitve same višine

odpravnine popolnoma nesprejemljiv.

Pritožnica nadalje navaja, da se ne strinja z utemeljitvijo

sodišča, da ne obstojijo pogoji po 270 čl. ZIZ. Meni, da

obstojijo, saj že samo sodišče ugotavlja, da finančno stanje

tožene stranke v zadnjem času oz. letih ni takšno, da bi tožnica

lahko upala, da bo po končanem postopku poplačana ob tem, da je

sodišču znano tudi samo poslovanje tožene stranke, ki kaže

predvsem v smeri zaključka proizvodnje. Tožnici ni znano, na

kakšen način bi še lahko dokazala zmanjševanje premoženja tožene

stranke in s tem ogroženosti tožničine terjatve. Predložila je

tudi časopisne članke, ki se nanašajo na obdobje tik pred

vložitvijo samega predloga za začasno odredbo, kar je postalo

tudi že obče znano dejstvo. Ni priliva denarnih sredstev, kar

vsekakor zmanjšuje možnost tožnice na nič, da pride do poplačila.

Po drugi strani se zaloge zmanjšujejo na nič in sodišče povsem

nerazumno v tem ne vidi nič problematičnega ob tem, da

proizvodnja pri toženi stranki sploh več ne dela in ni več zalog,

ne terjatev in praktično je vsa aktiva vsak dan znatno manjša,

saj so nepremičnine, ki so še ostale, močno obremenjene s

hipotekami.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo pritožbene navedbe in

zaključuje, da le-te niso utemeljene. Pritožba ima prav, da je

terjatev nedvomno izkazana, tudi po višini, ki jo je tožena

stranka navedla že v vlogi z dne 4.12.2004 (glej priloga A2), v

kateri v bistvu priznava, da tožnici pripada odpravnina v višini

4.604.300,00 SIT bruto. Ta višina med strankama ni sporna, zato

tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu ni utemeljena.

Glede obstoja tega razloga, to je izkazanosti terjatve, le-ta z

dogovorom med strankama z dne 17.12.2004 ni bila negirana ne

odpravnina in ne njena višina, ki jo je tožena stranka že prej

priznala. Pogoj po 1. odst. 270. čl. ZIZ bi po stališču sodišča

druge stopnje bil izpolnjen; vtoževana terjatev je verjetna,

vendar pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje

utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe iz razloga

po 2. odst. 270. čl. istega zakona, ki določa, da mora upnik

verjetno izkazati tudi nevarnost, da bi bila zaradi tožnikovega

odtujevanja, skrivanja in kakšnega drugačnega razpolaganja s

premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Pritožbeno sodišče pripominja, da mora verjetnost nevarnosti

obstajati le ne samo na abstraktni ravni, ampak tudi v dovolj

veliki meri z dejstvi. Obstoj dejstev, ki jih je ugotavljalo

sodišče prve stopnje in ki jih nakazuje tudi pritožba, so taka,

da kažejo na nevarnost, vendar pa stopnja te nevarnosti ni taka,

da bi bilo treba zavarovati vtoževano terjatev tožeče stranke s

predlagano začasno odredbo, kot je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo. Tožena stranka ima težave, bili so že izvedeni

postopki za prisilne poravnave, da je tožena stranka prodajala

izdelke s popusti, vendar je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da tožena stranka še vedno obratuje in ustvarja

sredstva. Sodišče prve stopnje in enako sodišče druge stopnje

meni, da je za odločanje v tej zadevi pomembna stopnja

nevarnosti, to je ogroženost izterjave terjatve. Vendarle ni taka

v času predlaganja začasne odredbe, da bi bilo treba izdati

predlagano začasno odredbo. Tožnik jo lahko kadarkoli predlaga,

če se okoliščine pomembno spremenijo, ki bi pomenile utemeljeno

nevarnost za izterjavo.

Na drugi strani pritožbeno sodišče ugotavlja tudi na podlagi

navedb tožeče stranke, da stranki z Dogovorom z dne 17.12.2004

nista predvideli spremembe obročnega plačevanja, kot izhaja iz

redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

2.12.2004, po kateri zadnji obrok plačila zapade do konca meseca

oktobra 2005, sicer se za čas zamude obračunajo zamudne obresti.

Z dogovorom z dne 17.12.2004, ko bi se tudi stranki lahko, pa se

nista dogovorili, da je tožena stranka dolžna takoj plačati

celotni znesek, če bo tožena stranka v zamudi s posameznimi

obroki plačila. Kljub dejstvom, ki jih navaja pritožba in jih je

ugotavljalo sodišče prve stopnje, vendar niso podane take

okoliščine in dejstva, da bi obstajala taka stopnja nevarnosti,

da bi bila utemeljena izdaja začasne odredbe iz pogoja,

določenega v 2. odst. 270. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da niso podani pogoji za

uporabo 3. odst. 270. čl. ZIZ, saj vendar znesek, ki ga vtožuje

tožeča stranka, ni povsem nepomemben oz. neznaten za tekoče

poslovanje tožene stranke preko žiro računov; ni izkazano, da bi

predlagana začasna odredba ne vplivala na normalno finančno

poslovanje tožene stranke preko banke.

Zaradi navedenega drugi razlogi, ki jih navaja pritožba, niso

takega pomena, da bi bilo treba pritožbi ugoditi. Pritožbeno

sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo

in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje

stroške pritožbe.