Appeal dismissed; employee missed six-month objective deadline for extraordinary dismissal due to statute of limitations.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi je začel teči, ko se

je stranka seznanila s tožnikovim zagovorom, objektivni pa z

dnem, ko je bila kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja storjena. Ker je od kršitve preteklo že več

kot leto dni, je tožena stranka zamudila objektivni rok za podajo

izredne odpovedi PZ iz 2. odstavka 110. člena ZDR, zato je

izredna odpoved nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi (pravilno: ugotovilo nezakonitost

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in naložilo toženi

stranki, da tožnika pozove in vrne na delovno mesto samostojnega

referenta, mu za čas od 12.3.2004 do vrnitve na delo vpiše

delovno dobo v delovno knjižico, mu za isto obdobje obračuna

mesečno bruto plačo samostojnega referenta, poravna zanj davke in

prispevke, njemu pa izplača mesečne neto zneske z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec ter

mu povrne stroške postopka v znesku 115.790,40 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločilo je, da

tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

izpodbijana sodba le pavšalno navaja listine, ki naj bi jih

sodišče prve stopnje vpogledalo, zato sodbe ni mogoče

preizkusiti. Meni, da tudi dejansko stanje glede časa storjene

kršitve ni pravilno ugotovljeno, saj naj bi tožnik času dogodka

ne oporekal. Tožnik je kršitev priznal, v zvezi s tem pa sodišče

prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pa tudi ne višine

škode. Meni tudi, da roki za izredno odpoved niso prekoračeni.

Tožena stranka naj bi za kršitev izvedela šele, ko je regresni

zavezanec oporekal višini zneska in ko je izvedenec izračunal

škodo. Šele od tedaj dalje lahko tečejo roki, ne pa že od

nepravilnega tožnikovega obračuna škode ali kontrole plačila.

Končno pa pritožba poudarja, da gre v spornem primeru za

ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije in je bila

zato zoper tožnika tudi vložena kazenska ovadba. Tudi iz tega

razloga roki za izredno odpoved niso prekoračeni, saj kazenski

pregon ni zastaral. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev

zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče navedlo vse

listine, na katere je oprlo svojo odločitev, medtem ko tožena

stranka celo še v pritožbi ne navede datuma, ko naj bi bila

kršitev storjena. Šele s pritožbo prilaga izvdeniško mnenje in

kazensko ovadbo, ki naj bi za nazaj sanirala zamudo 15 dnevnega

subjektivnega roka. Kot pa izhaja iz izvedeniškega mnenja, ta ne

zajema enakega dejanskega stanu, kot izredna odpoved. Predlaga

zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za razveljavitev

izredne odpovedi in vrnitev tožnika nazaj na delo s priznanjem

vseh pravic iz delovnega razmerja ugodilo. Ugotovilo je, da je

tožena stranka izredno odpoved podala po preteku 15 dnevnega

subjektivnega in 6 mesečnega objektivnega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v

dokaznem postopku vpogledalo v vse listine, ki sta jih stranki do

zaključka glavne obravnave predložili (to izhaja iz obrazložitve

sodbe na strani 3), v te listine pa je vpogledalo na glavni

obravnavi z dne 2.9.2004 (list. št. 21). Katere so te listine, je

iz zapisnika jasno razvidno - vložene so v prilogah od A2 do A4

in B3. Zato pritožbeno zatrjevanje, da ni mogoče preizkusiti, na

podlagi katerih listin je sodišče odločalo, ni utemeljeno.

Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je sodišče zmotno ugotovilo,

da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi čas kršitve ni naveden.

Zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. V izredni odpovedi

dejanski čas, ko naj bi tožnik iz hude malomarnosti huje kršil

pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ni naveden. Kdaj naj

bi se to zgodilo pa tožena stranka tudi v pritožbi ni navedla.

Edini podatek o času domnevne kršitve (leto 2002) je sodišču

predočil tožnik sam, nanj pa lahko sklepamo tudi iz opravilne

številke zadeve AOP 6331/02.

Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno postavilo na stališče,

da mora delodajalec v skladu z 2. odstavkom 110. člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) odpoved podati

najkasneje v 15 dnevnem subjektivnem oz. 6 mesečnem objektivnem

roku. Pri tem sicer napačno zaključuje, da se je subjektivni rok

iztekel 4.2.2004, ker naj bi to izhajalo iz sporne izredne

odpovedi. Tega dne naj bi bil podan zagovor, kar pa iz izredne

odpovedi ne izhaja. Datumi v izredni odpovedi se ne skladajo med

sabo, saj naj bi po zapisu v uvodu tožnik podal pisni zagovor

9.2.2004 po razgovoru z dne 4.2.2004 (ko naj bi mu bila vročena

obdolžitev), iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je pisni

zagovor podal 8.3.2004. Tudi tožnik je navajal, da je pisni

zagovor podal 8.3.2004.

Subjektivni rok se ravna po subjektivnih okoliščinah, kar pomeni,

da je za začetek teka subjektivnega roka odločilen dan, ko se je

tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta rok je v spornem primeru lahko

začel teči šele, ko se je tožena stranka seznanila s tožnikovim

zagovorom. Šele po tem, ko je tožnik podal svoj zagovor, je

tožena stranka lahko ocenila, ali je bilo njegovo ravnanje hudo

malomarno in ali je pogodbeno obveznost res kršil. Ker je podala

odpoved pogodbe o zaposlitvi 11.3.2004 subjektivnega roka ne bi

prekoračila, če se seveda do tedaj ne bi iztekel tudi objektivni

rok šestih mesecev. Objektivni rok začne teči ob nastanku razloga

za izredno odpoved, kar je objektivna okoliščina, ki nima nobene

zveze z vednostjo (ali ne vednostjo) tožene stranke. Pri

objektivnem roku ni pomembno, kdaj je tožena stranka lahko

izvedela za kršitev pogodbene obveznosti, ampak je pomembno, kdaj

je bila domnevna kršitev storjena. Kot je ugotovilo sodišče prve

stopnje, se je to zgodilo v letu 2002. Vendar pa v spornem

primeru teka objektivnega roka ni mogoče šteti že od tedaj dalje,

ampak šele od 1.1.2003, saj je šestmesečni rok za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi uvedel šele ZDR-02, ki je začel veljati s

1.1.2003. Ne glede na to pa je tudi od 1.1.2003 do izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11.3.2004 preteklo več kot

leto dni, zato je tožena stranka objektivni šestmesečni rok

prekoračila. Na to pa je tožnik opozoril že v tožbi.

Pritožbenih navedb, da ima kršitev, ki se je očitala tožniku,

znake kaznivega dejanja, ni več mogoče upoštevati. Gre za

pritožbeno novoto, saj česa takega v postopku pred sodiščem prve

stopnje ni bilo zatrjevano in tudi ne dokazano. Po 1. odstavku

337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati

nove dokaze le, če izkaže, da jih ni mogel navesti oz. predložiti

do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne

obravnave ob pogojih iz 286. člena ZPP. Tožnik je že v tožbi

opozarjal na zamujene roke in tudi na to, da je podlaga za

izredno odpoved v 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Na te

navedbe tožena stranka ni reagirala, kot pa izhaja iz same

izredne odpovedi, je bila tožniku očitana kršitev pogodbene

obveznosti iz hude malomarnosti, kar se sklada z odpovednim

razlogom iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR-02.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki

jih navaja pritožba niso podani in tudi ne razlogi, na katere

pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor na pritožbo k rešitvi pritožbe ni pripomogel, zato tožnik

v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP stroške, ki jih je s tem

imel, krije sam.