Appeal dismissed; collective agreement severance terms prevail over statutory minimums for agricultural workers.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek izreka).

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče je tožnici ob redni odpovedi PZ iz poslovnega razloga

pravilno odmerilo odpravnino skladno z določilom 13. točke 18.

člena KP za kmetijsko in živilsko industrijo v višini polovice

bruto plače za vsako dopolnjeno leto dela, kar je več kot znaša

odpravnina po določbah 109. člena ZDR. KP lahko glede na 2.

odstavek 7. člena ZDR določa pravice, ki so za delavca ugodnejše,

kot jih določa zakon, pri čemer je komisija za razlago kolektivne

pogodbe izrecno ugotovila, da citirane določbe panožne KP o

določitvi višine odporavnine še veljajo tudi po uveljavitvi

novega ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

odločba tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi

tožnici iz poslovnega razloga z dne 17.3.2003 v 5. točki izreka

spremeni tako, da se pravilno glasi:

"Delavcu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina za

dvanajst let dela pri delodajalcu v višini ene polovice povprečne

mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi

delal v zadnjih treh mesecih dela pred odpovedjo in znaša

991.982,40 SIT; višji zahtevek pa je zavrnilo. Obenem je

sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti

njene stroške postopka v višini 150.304,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni

pod izvršbo.

Zoper ugodilni del te sodbe ter glede stroškov postopka se

pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi

njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dosojeni

znesek 991.982,40 SIT zniža za največ 340.000,00 SIT in da

dosojene stroške tožnici glede na uspeh sorazmerno zniža, naloži

pa ji v plačilo vse stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo računsko

napako, ko je presojalo o višini tožbenega zahtevka. Tako je

sodišče ugotovilo, da med družbo IRIS d.o.o. in Holding Delamaris

p.o. ni izkazana in ne dokazana pravna kontinuiteta in s tem

delovno razmerje tožnici. V kolikor je to tako, pa je potrebno

šteti trajanje delovne dobe tožnice pri toženi stranki od konca

delovnega razmerja pri IRIS d.o.o., to je od 13.1.1993 oz. od

14.1.1993, kar pomeni, da je tožeča stranka do izdaje odločbe v

letu 2003 dopolnila le 10 let delovne dobe, ne pa 12, kot je to

sodišče ugotovilo in obračunalo. Zaradi tega je tudi tožnica

uspela le s 76,92 % in ji sodišče prve stopnje ne bi smelo zato

prisoditi povrnitev njenih 100% stroškov.

Glede na gornje nadvedbe, vendar pa le v okviru 340.000,00 SIT

preveč dosojenega zneska, tožena stranka navaja, da je sodišče

prve stopnje kršilo določila ZDR glede višine odpravine. Sodišče

je odločalo tako, kot da novi ZDR sploh ne velja in ne učinkuje.

Ker so bile določbe starega ZDR prepisane v panožne kolektivne

pogodbe, to pa pomeni, da te določbe starega ZDR še živijo,

čeprav jih je novi ZDR razveljavil. Sodišče je zaradi tega zmotno

uporabilo novi ZDR.

Tožnica se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano

sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožene

stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,

ugotovilo, da pritožbeni razlogi ne obstojijo. Sodišče prve

stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa

odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 -

2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno

sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča

prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju na njih tudi v celoti

sklicuje.

Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene

stranke zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno

ter prepričljivo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in

s takimi dejanskimi, kot tudi s pravnimi zaključki tega sodišča,

soglaša. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza

iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno

vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi

lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je

že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in

odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je

pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati

pri določitvi višine odpravnine tudi pravne prednike tožene

stranke, s čimer soglaša pritožbeno sodišče. Poleg tega je tudi

odločilnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v tem

primeru za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga, zaradi tega

delavcem tudi v vsakem primeru pripada odpravnina. ZDR je višino

odpravnine uredil za delavce manj ugodno, kot 3. odst. 36. f

člena prejšnjega zakona. Splošna kolektivna pogodba za

gospodarstvo, kakor tudi večje število panožnih kolektivnih

pogodb, nima določb o višini odpravnine trajno presežnih

delavcev. Le Panožna kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko

industrijo (Ur. l. RS št. 58/01 in 25/02) pa v 18. čl. v tč. 13.

izrecno določa višino odpravnine trajno presežnih delavcev v

višini polovice bruto plače za vsako dopolnjeno leto dela, kar je

smiselno enako kot po prej veljavnem zakonu. Zato sta za

odločitev sodišča o uporabi določbe kolektivne pogodbe dve

bistveni okoliščini in sicer prva, da je namen kolektivne pogodbe

tudi v tem, da za delavce uredi določene pravice ugodneje, kot so

urejene z zakonom, ki določa le minimum pravic in druga, da je

Komisija za razlago obravnavane kolektivne pogodbe dne 12., 13.

in 14.8.2003 (Ur. l. RS št. 118/03) sprejelo razlago, da se 18.

člen kolektivne pogodbe v obravnavanem primeru, to je glede

višine odporavnine še vedno uporablja. Zaradi tega je sodišče

prve stopnje pravilno prisodilo, da je tožnici potrebno

obračunati odpravnino neposredno na podlagi panožne kolektivne

pogodbe in ne na podlagi zakona. S takim pravnim stališčem

soglaša pritožbeno sodišče. Iz določbe 245. čl. ZDR/02 jasno

izhaja, da se z dnem uveljavitve tega zakona preneha uporabljati

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št.

60/89 in 42/90), razen določb 86. in 87. čl., ki se uporabljata

do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe (1. odst.

te določbe). Poleg tega pa iz 2. odst. določbe tega člena tudi

izhaja, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o

delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), razen

določb 112. do 119. čl., ki se uporabljajo do uveljavitve zakona,

ki bo urejal kolektivne pogodbe. Iz določbe tega člena zakona

jasno izhaja, da veljajo določbe o kolektivnih pogodbah, tako v

zakonu ZTPDR, kot tudi v ZDR, ki je veljal do 31.12.2002. Zato je

sodišče prve stopnje pravno pravilno uporabilo razlago kolektivne

pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije, ki v 18.

čl. določa, da se glede določanja presežnih delavcev uporabljajo

vse določbe, razen določil 2. odst. in 15. odst., kar pomeni, da

se še vedno uporablja 13. tč. 18. čl. prej citirane panožne

kolektivne pogodbe, ki jasno določa, da presežnemu delavcu, kar

je tožnica v konkretnem primeru, pripada za vsako dopolnjeno leto

dela pri delodajalcu polovica njegove bruto plače, izračunane na

podlagi zadnjega trimesečja, ko je delavec delal. To pomeni, da

ZDR/02 določa le minimum, medtem ko panožna kolektivna pogodba pa

lahko določa več pravic delavcem, kar je enako določeno tudi v

določbi 7. čl. ZDR/02, ki jasno določa v 2. odst. tega člena, da

se lahko s pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo določijo

pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

Torej v tem primeru je panožna kolektivna pogodba določala več

pravic za delavca, zato je treba upoštevati to kolektivno pogodbo

v skladu z določbo 245. čl. ZDR/02 in v skladu z določbo 2. odst.

7. čl. ZDR/02. Iz zadnjega odstavka 85. čl. ZTPDR pa jasno izhaja

določba, da kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s

katerimi se daje delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni

delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa zakon, če pa

jih vsebuje, se uporabljajo namesto njih ustrezne določbe zakona,

kar zopet potrjuje pravilno pravno stališče sodišča prve stopnje

glede načina obračuna odpravnine, s katero soglaša pritožbeno

sodišče.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve

stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe

tožene stranke utemeljene, pa tudi ne bistvenega pomena za

zakonito izdajo te sodne odločbe. Namreč pritožbeno sodišče je

preizkusilo izračun višine odpravnine glede na njene pritožbene

navedbe in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno

izračunalo 12-letno obdobje kot podlago za izračun višine

odpravnine, zato je v tem delu pritožba neutemeljena, enako pa

tudi ni utemeljena pritožbena navedba glede zmotne uporabe

materialnega prava iz prej citiranih dejanskih in pravnih

zaključkov. Iz teh razlogov ugotavlja pritožbeno sodišče, da je

izpodbijana sodba v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna

in zakonita, enako pa velja tudi glede stroškov postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene

stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje

pritožbene stroške in sicer tožena stranka, ker ni uspela s

pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP),

tožnica pa svoje stroške (odgovor na pritožbo), ker ni bil

potreben (1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot

vse to izhaja iz izreka te sodbe.