Court allows appeal against possession claim due to lack of exclusive control and access criteria. Possession requires external visibility, durability, exclusivity, and accessibility.

1. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni:

- v 4., 5., 6. in 9. točki izreka tako, da glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek prve, tretje, devete in enajste tožnice,

da se ugotovi, da jih je toženec motil v neposredni mirni soposesti

nepremičnine parc. št. X vl. št. Y k.o. Gradišče II, s tem, da je dne

12.9.2003 ob poteku celotnega zahodnega dela fasade objekta na

parceli št. Z postavil in zabetoniral štiri železne količke in dne

15.9.2003 ob poteku celotnega zahodnega dela fasade objekta na parc.

št. Z postavil in zabetoniral 7 železnih količkov, jih povezal z

verigo in na parkirišče zložil lesene palete; da je toženka dolžna v

roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da na parceli

št. X odstrani 7 količkov in verigo med njimi v približni dolžini 20

m; da se tožencu v prihodnje prepoveduje s takim ali podobnim

ravnanjem posegati v neposredno (so)posest tožnic na parc. št. X vl.

št. Y k.o. Gradišče II in jim je toženec dolžan povrniti pravdne

stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

- v 8. točki izreka pa tako, da so pravdne stroške v znesku

420.072,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2004 dalje do

plačila nerazdelno dolžne povrniti tožencu tudi prva, tretja, deveta

in enajsta tožnica.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 42.075,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni.

[JEDRO]

Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki

zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost,

izključujočnost, dostopnost stvari posestniku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zoper peto tožnico in

trinajstega tožnika (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek

drugega, osmega in desetega toženca ter četrte, šeste, sedme in

dvanajste tožnice, ki se nanaša na ugotovitev motenja posesti (z

dejanji in v dneh kot je opisano v tožbenem zahtevku) na parcelah št.

W vl. št. Q k.o. Gradišče in št. X vl.št. Y k.o. Gradišče,

vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved motenja posesti

teh parcel v bodoče (2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni

zahtevek prve, tretje, devete in enajste tožnice na ugotovitev

motenja posesti parcele št. W vl. št. Q k.o. Gradišče (z dejanji in v

dneh kot je natančno opisano v tožbenem zahtevku), vzpostavitev

prejšnjega posestnega stanja in prepoved motenja posesti te parcele v

bodoče (3. točka izreka), medtem ko je ugodilo tožbenemu zahtevku teh

tožnic glede ugotovitve motenja soposesti parcele št. X vl. št. Y

k.o. Gradišče, do katerega je prišlo dne 12.9.2003 in 15.9.2003 s

tem, da je toženec postavil in betoniral štiri oziroma sedem železnih

količkov, povezal količke z verigo in položil palete (4. točka

izreka), glede vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja z

odstranitvijo količkov, verige in palet (5. točka izreka) ter

prepovedi motenja soposesti te parcele s takšnimi in podobnimi

ravnanji v prihodnje (6. točka izreka). Tožbeni zahtevek prve,

tretje, devete in enajste tožnice glede motenja posesti parcele št.

X vl. št. Y k.o. Gradišče z drugimi motilnimi dejanji, vzpostavitve

prejšnjega posestnega stanja z odstranitvijo sedmih kovinskih palic,

palet in kontejnarja pa je zavrnilo (7. točka izreka). Odločilo je,

da so drugi, osmi, deseti in trinajsti tožnik ter četrta, peta,

šesta, sedma in dvanajsta tožnica dolžni povrniti tožencu pravdne

stroške v znesku 420.072,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dne 6.10.2004 dalje do plačila (8. točka izreka). Toženi stranki pa

naložilo povrnitev pravdnih stroškov prve, tretje, devete in enajste

tožnice v znesku 374.308,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dne 6.10.2004 dalje do plačila (9. točka izreka).

Proti 4., 5., 6., 8. in 9. točki izreka navedenega sklepa se

pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge (prvi

odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS; št.

36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga, da se tožbeni

zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijani del sklepa

sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek,

ker je odločilo, da so bile prva, tretja, deveta in enajsta tožnica

motene v soposesti parcele št. Ž, čeprav se je tožbeni zahtevek

glasil na motenje posesti. Razlogi o odločilnih dejstvih so v

nasprotju s tožbenim zahtevkom, z ugotovljenim dejanskim stanjem,

materialnimi dokazi in navedbami strank. Sodišče ni upoštevalo, da se

je na sporni parceli parkiralo po principu, da parkira tisti, ki prej

pride oziroma dokler so površine proste. Stranke so izpovedale, da so

parkirale na različnih mestih, kjer je bilo prosto in tudi na drugih

parkiriščih, celo tam, kjer se parkirnina plačuje. Tožnice so bile

motene zaradi parkiranja študentov, saj so same izpovedale, da

študenti parkirajo na sporni nepremičnini, zaradi česar same nimajo

možnosti parkiranja. Tožnice niso izkazale soposesti, če so parkirale

samo tedaj, ko je bilo prosto parkirno mesto. Tudi niso izkazale na

katerem delu točno je imela vsaka od njih posest. Parkirnih mest je

šest, tako bi tožnice kljub temu, da je parkiral tudi toženec, še

vedno lahko parkirale. Dejansko so jih motili študentje. Količki so

bili postavljeni izključno zaradi varovanja gradbišča. Od vseh

količkov je ostal le eden, ki parkiranja ne omejuje. Ker je količek

le eden, je sklep neizvršljiv v delu, v katerem se tožencu nalaga

odstranitev sedmih količkov. Ni res, da ni pomembno, koliko količkov

še stoji. Četrta točka izreka je v popolnem nasprotju z

obrazložitvijo in izvedenemi dokazi. Palete so bile postavljene

izključno zaradi gradbenih del in takoj odstranjene, zato prepovedni

del sklepa ni utemeljen v delu, ki se nanaša na palete. Nepravilen je

tudi zključek, da je toženka dela opravljala brez gradbenih

dovoljenj. Odločitev o pravdnih stroških je nepravilna in se je sploh

ne da preizkusiti.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Do sodnega varstva posesti pred njenim motenjem oziroma odvzemom je

upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari,

da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki

je motila posest, da njeno dejanje, ki naj bi bilo motilno, res

pomeni motenje in da je to dejanje samovoljno in protipravno (določbe

II. dela Stvarnopravnega zakonika - SPZ; Ur. l. RS; št. 87/02).

Zaključek sodišče prve stopnje, da so bile prva, tretja, deveta in

enajsta tožnica res (so)posestnice spornega dela parcele. št. X k.o.

Gradišče, je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten.

Posest (dela) stvari ni vsako fizično razmerje osebe do stvari (to je

le dejanska manifestacija posesti), ampak je dejanska oblast nad

stvarjo (24. člen SPZ). Tudi vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni

posest (prim. 26. člen SPZ). Posest je le tisto razmerje fizične

oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja

vidnost, trajnost, izključujočnost, dostopnost stvari posestniku (več

o tem N. Gavella, Posjed stvari i prava, Narodne Novine, Zagreb 90,

str. 23-27). O soposesti pa govorimo tedaj, ko posest (z omenjenimi

kriteriji) izvršuje več oseb tako, da posedujejo stvar skupaj ali da

vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (25. člen SPZ).

V obravnavanem primeru po oceni pritožbenega sodišča nista podana

zlasti kriterija izključujočnosti in dostopnosti. Izključujočnost

pomeni možnost izključevanja tretjih od (so)uporabe stvari,

dostopnost pa, da ima (so)posestnik lahko, kadar to hoče, vedno

možnost stvar (so)uporabljati. V obravnavanem primeru je sodišče prve

stopnje ugotovilo, da so tožnice na spornem delu zemljišča parkirale

bolj ali manj stalno in da so poleg njih parkirali tudi študentje

bližnjih fakultet, pa tudi nekateri uslužbenci tožene stranke. Očitno

je torej, da sporno zemljišče ni bilo parkirišče stanovalcev

stanovanjskega bloka B. 7 in da parkirišča ni souporabljal zaključen

krog oseb, ampak tudi nedoločene tretje osebe (študentje bljižnjih

fakultet). Tretji torej niso bili izključeni od uporabe spornega dela

zemljišča, tožnice pa so ga lahko, glede na njihove izpovedbe (glej

prvi odstavek na list. št. 80, prvi odstavek na list. 113, zadnji

odstavek na list. št. 133, zadnji odstavek na list. 136 in prvi na

list. 137), uporabljale samo tedaj, ko parkirišča niso zasedle druge

osebe. Čim pa je tako, ni utemeljen materialnopravni zaključek, da so

imele tožnice nad spornim delom zemljišča dejansko oblast - torej

(so)posest.

Ker je (so)posest ključni element sodnega varstva pred motenjem

posesti, ugotovljeno dejansko stanje pa ne daje opore za zaključek,

da so tožnice imele soposest spornega dela zemljišča, je pritožbeno

sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in

izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v 4., 5. in

6. izreka sklepa sodišča prve stopnje zavrnilo (3. točka 365. člena

ZPP). V posledici sprejete odločitve je pritožbeno sodišče spremenilo

tudi odločitev o pravdnih stroških v 8.9. točki izreka tako, da je

zavrnilo zahtevek prve, tretje, devete in enajste tožnice za

povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da so omenjene tožnice

dolžne nerazdelno plačati pravdne stroške, ki jih je odmerilo sodišče

prve stopnje v zneseku 420.072,60 SIT v skladu z Zakonom o sodnih

taksah in Odvetniško tarifo in katerih specifikacija je razvidna iz

stroškovnika na list. št. 142. spisa, zaradi česar se stroškovna

odločitev da preizkusiti (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim

odstavkom 154. člena ZPP). Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno

sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitve niso

odločilnega pomena (prvi odstavek 160. člena ZPP).

Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti

stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi

s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu

priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk ali 41.250,00

SIT (prvi odstavek tar. št. 21 Odvetniške tarife - OT) in materialne

stroške v znesku 825,00 SIT (tretji odstavek 13. člena OT). Skupno je

tožencu priznalo 42.075,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.