Court partially allowed appeal reducing pain and suffering damages for minor head injuries under ZOR Art. 200.

r a z s o d i l o :

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem ugoditvenem delu v točki 1 izreka spremeni tako, da se

glasi:

"Toženec je dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 500.000,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje

dne 14.5.2004 dalje do plačila ter mu povrniti stroške pravdnega

postopka v znesku 263.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

14.5.2004 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh.

Tožbeni zahtevek nad prisojenim zneskom 500.000,00 SIT do višine

650.000,00 SIT se zavrne."

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a

nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za tožniku prizadejanih več vreznin na glavi in levi strani vratu,

kot posledico razbitja prazne steklenice na njegovi glavi, zaradi

česar je trpel bolečine srednje intenzivnosti en dan, stalne bolečine

manjše intenzivnosti pet dni, občasne bolečine pa še tri tedne tako,

da bolečine manjše intenzivnosti komulativno znašajo en teden, pri

čemer je bilo potrebno šivanje ran in odstranitev šivov ter trije

pregledi pri zdravniku in en mesec težav pri česanju zaradi svežih

občutljivih brazgotin, kar vse je zahtevalo 9 dni staleža, je

primerna odškodnina v znesku 200.000,00 SIT in ne 350.000,00 SIT, kot

jo je določilo sodišče prve stopnje, poleg odškodnine za strah v

znesku 80.000,00 SIT in za skaženost 220.000,00 SIT. Višini odškodnin

iz slednjih naslovov pritožbeno sodišče ni spreminjalo.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Grosupljem je razsodilo, da je toženec dolžan

plačati tožniku odškodnino v znesku 650.000,00 SIT in 283.313,00 SIT

stroškov pravdnega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V presežku je

tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je bila odškodnina prisojena za

škodo, ki mu je nastala, ko ga je toženec udaril s prazno pivsko

steklenico po glavi, da se je le-ta razbila, tožnik pa je utrpel več

ureznin na glavi in levi strani vratu.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Izpodbija jo iz vseh po zakonu

predvidenih pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču očita, da

ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja, ker ni pribavilo spisa

Policijske postaje Grosuplje, kjer je dala izjavo o dogodku priča

D.P., ki se sedaj ne spominja več dogodka, sklicuje pa se na tedanjo

izjavo. Zaslišalo tudi ni priče Z.K., za katerega ni uspel pridobiti

naslova, se je pa v juliju 2004 vrnil iz Nemčije in je sedaj

dosegljiv na T. ulici 46 v Ljubljani in bi se lahko zaslišal, da bi

potrdil toženčeve navedbe. Zaslišalo pa tudi ni natakarice, ki je

bila ob dogodku v lokalu, čeprav bi lahko sodišče pri lastniku lokala

ugotovilo, kdo je bila, pa tudi njeni podatki se gotovo nahajajo v

policijskem zapisniku, pa sodišče tega ni iskalo. Pritožbenemu

sodišču tudi očita, da ni preverilo, kakšne poškodbe je tožnik utrpel

glede na to, da je pri njem več poškodb, ki niso posledice tega

dogodka. Sicer pa bi tudi moralo pribaviti podatke o osebnosti

tožnika in toženca, da bi lahko pravilno ocenilo komu verjeti. Zadeva

pa bi se tudi razčistila z zaslišanjem natakarice, zlasti glede

zaklepanja vrat, ko je družba toženca odhajala in je želela, da se

vrata zaklenejo, da bi se onemogočilo tožniku in njegovi družbi, da

napadejo toženca in ostale, ki so bili z njim pred lokalom. Če bi

držalo, da je natakarica vrata zaklenila in pozabila potegniti ključ

iz ključavnice in da so takoj zatem iz lokala odšli tudi tožnik in

ostali ter je prišlo do pretepa, bi bilo jasno, kdo ga je začel in

zakaj ga je začel. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik

pripadal družbi štirih obritoglavcev, ki je jasno izražala nestrpnost

do toženca in njegove družbe, ki so za sodobno družbo nesprejemljivi.

Šteje tudi, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju

in da se sodbe ne da preizkusiti, ker sodišče ni navedlo, zakaj ni

zaslišalo predlaganih prič in kaj je ugotovilo iz spisa sodnika za

prekrške. Po njegovem bi bilo logično sklepati, da je šlo v danem

primeru s strani toženca za dejanje storjeno v silobranu, zato meni,

da bi moralo sodišče sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve

stopnje, vendar v obravnavanje drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem

delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, to je glede ugoditvenega

dela sodbe v 1. točki izreka. Očitanih bistvenih kršitev določb

postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP) ni ugotovilo. Razlogi o odločilnih dejstvih si ne nasprotujejo.

Da ni navedlo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič Z.K. in

natakarice, je razlog v tem, da toženec njunih naslovov, čeprav je

bil k temu pozvan, ni predložil. To pomeni enako, kot da dokazov po

zaslišanju teh prič ni predlagal in zato sodišču tega tudi ni bilo

potrebno posebej obrazlagati. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo

drugih bistvenih procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po

uradni dolžnosti, glede na določbo 2. odst. 350. člena ZPP.

Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Stranke so tiste, ki

morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in

predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odst. 7.

člena ZPP). Na strani tožene stranke je zato bilo, da bi poskrbela za

to, da bi sodišče lahko izvedlo dokaze z zaslišanjem natakarice ali

pa priče Z.K.. Vendar pa teh naslovov, da bi sodišče lahko

realiziralo njuna zaslišanja, ni sodišču predložila. Prvostopenjsko

sodišče pa samo ni dolžno ugotavljati in zbirati podatkov o naslovih

predlaganih prič. Zato so očitki, da bi sodišče lahko zaslišalo

natakarico, če bi te podatke iskalo pri lastniku lokala,

neutemeljeni, kot je neutemeljen očitek, da ni pribavilo spisa s

Policijske postaje Grosuplje z izjavo D.P.. Takega dokaza pritožnik

ni predlagal. Sodišče je sicer vpogledalo spis sodnika za prekrške, v

katerem se nahaja sodniku za prekrške odstopljeni predlog za uvedbo

postopka o prekršku zoper M.K. in V.P., zoper katera pa je bil

postopek o prekršku zaradi absolutnega zastaranja ustavljen, vendar v

posredovanem predlogu za uvedbo postopka o prekršku s strani

Policijske postaje Grosuplje o tem, katera oseba je bila v času

dogodka natakarica, ni zaslediti podatkov. Očitki sodišču o nepopolno

ugotovljenem dejanskem stanju so tako neutemeljeni. Neutemeljen pa je

tudi očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja kot posledici

napačne dokazne ocene. Katera dejstva sodišče šteje za dokazana,

odloči po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje

vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha

celotnega postopka. Tako je sodišče prve stopnje tudi postopalo. Za

pritožbeno sodišče je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča povsem

prepričljiva. Zakaj je verjelo posameznim pričam in strankam, je

prepričljivo obrazložilo. Razglabljanje pritožbe o obritoglavcih in

njihovih lastnostih, sicer nasplošno lahko drži, vendar pa tožena

stranka ni dokazala, da je bilo prav tožnikovo ravnanje takšno, saj

je bil rezultat spopada temu prav nasproten. Toženec je bil tisti, ki

je tožnika poškodoval, ko ga je udaril s prazno steklenico piva, ki

se je na tožnikovi glavi razbila in ga poškodovala.

O tem, da ni šlo v konkretnem primeru za silobran toženca, je

prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazložilo in temu pritožbeno

sodišče nima kaj dodajati. Toženec sam bi bil lahko poskrbel za

naslov natakarice, če je menil, da bi morda njeno pričevanje

razjasnilo, kako je bilo z zaklepanjem vrat po njegovem odhodu iz

lokala, vendar pa, kot rečeno, za to ni poskrbel pravočasno, pa tudi

ne v pritožbenem postopku. Zato je za ta dokaz prekludiran. Tudi za

pritožbeno navedbo, da je predlagana priča Z.K., za katerega tudi ni

predložil naslova, sedaj dosegljiv, velja, da bi moral izkazati, da

ni mogel ugotoviti njegovega naslova brez svoje krivde in ga

predložiti sodišču pravočasno. Zgolj trditev, da je K. večkrat iskal,

ni dovolj, saj bi toženec, če se je oglasil na njegovem domu, pa ga

tam ni bilo, njegove domače lahko povprašal za njegov naslov. Da je

poizvedoval za njegovim naslovom, pa mu ga domači niso posredovali,

pa tudi ne trdi. Zato ne gre za dokaz, ki bi ga lahko uveljavljal v

pritožbenem postopku po 1. odst. 337. člena ZPP. Ne glede na to pa

toženec zatrjuje, da bi omenjena priča Z.K. lahko potrdil njegove

navedbe iz odgovora. Tudi, če bi dejansko potrdil navedbe toženca v

odgovoru na tožbo, bi to ne moglo spremeniti odločitve, saj takšna

varianta, kot jo v zvezi s silobranom prikazuje toženec, iz razlogov,

kot jih je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje, izključuje

silobran. Zahteve pritožnika, da bi moralo sodišče preveriti, kakšne

poškodbe je utrpel tožnik, ker je pri njem več poškodb, ki niso

posledica tega dogodka in da bi moralo pribaviti podatke o osebnostih

strank, da bi lahko pravilno ocenilo njuno verodostojnost, pa so

popolne novote, ki v pritožbenem postopku niso več dopustne, pri tem,

da pritožnik tudi ni izkazal, da bi jih brez svoje krivde ne mogel

pravočasno predlagati.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da pritožbena razloga bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja nista podana. Je pa pritožbeno sodišče ob preizkusu

pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti glede na to,

da je toženec popolnoma oporekal svoji odgovornosti, ugotovilo, da je

pri določitvi odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti,

ki mu jo je prvostopenjsko sodišče prisodilo v višini 350.000,00 SIT,

zmotno uporabilo določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih

(ZOR). Ob ugotovitvi izvedenca prof. dr. A.B., da je tožnik zaradi

več ureznin na glavi in levi strani vratu, ki so segale le skozi kožo

in niso prizadele globjih struktur, ki mu je sodišče sledilo, in ki

je zaradi tega utrpel bolečine srednje intenzivnosti en dan, stalne

bolečine manjše intenzivnosti pet dni, občasne bolečine pa še tri

tedne tako, da so bolečine manjše intenzivnosti kumulativno po oceni

trajale en teden, da je bila potrebna kirurška oskrba s šivanjem in

cepljenjem, da je bil trikrat pri izbranem zdravniku in je en mesec

imel težave pri česanju, ker so bile sveže brazgotine občutljive, kar

vse je zahtevalo stalež devet dni, je primerna odškodnina iz tega

naslova v znesku 200.000,00 SIT in ne 350.000,00 SIT, kot jo je

določilo sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je

tako znižana odškodnina iz tega naslova primerna intenziteti in

trajanju bolečin in nevšečnostim, ki niso bile ne intenzivne in ne

dolgotrajne in za katere bi bila višja odškodnina v nasprotju z

odškodninami v podobnih primerih, kot se prisojajo po sodni praksi.

Iz tega razloga je zato potem, ko je ugotovilo, da je za prestani

strah in za skaženost iz razlogov, kot jih je ugotovilo sodišče prve

stopnje, primerno odmerjena odškodnina v znesku 80.000,00 SIT oziroma

220.000,00 SIT, sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358.

člena ZPP tako spremenilo, da je znižalo odškodnino iz naslova

prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti na 200.000,00 SIT. Temu

ustrezno je spremenilo glede na uspeh tudi odločitev o pravdnih

stroških, ki so bili za tožnika odmerjeni v znesku 388.100,00 SIT, ob

tem da toženec svojih strokov ni zaznamoval in tudi ne v pritožbi.

Tožnikov uspeh po temelju je bil v celoti, po višini pa do zneska

500.000,00 SIT ali cca. 36%, zato je ob upoštevanju obojega upravičen

glede na okoliščine primera do povrnitve stroškov v višini 68%,

oziroma do 263.908,00 SIT. V preostalem pa je bilo pritožbo kot

neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča

prve stopnje.