Appeal dismissed; contractually agreed fee prevails over delay claims in mandate agreements. Court upheld first-instance ruling on fee calculation. Parties argued for additional payment due to construction delays. Court ruled agreement on fixed sum controls fee regardless of delay. Mandate contract terms override general labor law provisions. No statutory fee schedule or price list existed. Court applied mandate contract principles to reject delay claim. Fixed fee agreed by parties determines payment amount. Delay not considered for fee adjustment under contract terms. Court confirmed first-instance decision on fee calculation. Appeal rejected due to lack of legal basis for additional payment.

r a z s o d i l o :

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Način določitve višine plačila za mandatno storitev je odvisen od

vrste poslov, ki so predmet mandatne pogodbe. Cena za mandatne

storitve je lahko določena v ceniku ali s tarifo. Pravično plačilo

določi sodišče, če se stranki za ceno nista dogovorili, niti nima

mandatar cenika, niti ne velja tarifa za konkretne storitve. Če pa se

stranki s pogodbo dogovorita glede višine plačila za opravljeno delo,

velja dogovor strank.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I, z dne 28.11.2001

razveljavi tudi v točkah 1 in 3 izreka sklepa in tožba zavrne

(pravilno tožbeni zahtevek zavrne). Zaradi zavrnitve tožbenega

zahtevka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi

stranki stroške postopka v višini 256.734,00 SIT z obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov

po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju

ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni

tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju

pritožnika so zaključki prvostopnega sodišča napačni, saj so deloma v

medsebojnem nasprotju, deloma pa neživljenjski. Tako je odveč

zaključek prvostopnega sodišča, da o plačilu za dodatno delo ni bilo

nobenega dogovora, kot tudi trditev, da količina dela ni bila

podrobneje opredeljena, saj je sodišče prve stopnje sprejelo tudi

zaključek, da zamuda prodajalca pri izročitvi objekta tožencu še ne

potrjuje tožnikovih zatrjevanj, da je imel zaradi tega več dela, kar

pomeni, da je sodišče prve stopnje menilo, da tožnik sploh ni imel

nobenega dodatnega dela in da njegov zahtevek že iz tega razloga ni

utemeljen. Neživljenjski je nadalje zaključek, po katerem naj bi

nevarnost iz zamude pri gradnji v celoti nosil tožnik, saj je

prvostopno sodišče spregledalo, da tožnik ni bil ne kupec, ne

investitor in ne izvajalec del, zato tudi ne more nositi nobene

odgovornosti za zamudo. Plačilo za njegovo delo je bilo res vezano na

posamezne faze gradnje in ne na posamezne datume. Dejstvo pa je, da

je bil časovni okvir gradnje določen in da je tožnik svojo ceno

oblikoval upoštevaje ta časovni okvir. Tožnik je sicer pričakoval

nekajmesečno zamudo, ki ni vplivala na njegovo ceno, ni pa pričakoval

takšne zamude, do katere je na koncu prišlo. Tožnik meni, da tega

tudi ni bil dolžan pričakovati, ne ve pa, zakaj je sodišče prve

stopnje menilo drugače, vsekakor pa izpodbijana sodba o tem nima

razlogov in je v tem podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena

ZPP. Pritožnik nadalje pojasnjuje, da je ceno za opravljene storitve

določil ob upoštevanju roka gradnje, ki je bil določen s predpogodbo

in pozneje s pogodbo, ki je bila tožniku znana in je na podlagi teh

podatkov tudi določil ceno, zato je jasno, da je prekoračitev roka

gradnje morala vplivati na ceno. Rok gradnje je bil eden od treh

ključnih elementov pri oblikovanju začetne cene, saj je tožnik ob

upoštevanju tega roka lahko predhodno ocenil število obiskov na

delovišču in obseg aktivnega sodelovanja pri gradnji ob njenem

normalnem poteku. Povečanje vsakega ključnega elementa seveda

neizogibno vpliva na povišanje cene, podvojitev enega, torej tudi

podvojitev časa, pa pomeni povišanje cene za 1/3. Čeprav se je čas

gradnje praktično potrojil in bi tožnik pri striktnem upoštevanju

vsega podaljšanja, svojo ceno lahko povišal za 2/3, jo je povišal le

za slabo tretjino. Po prepričanju tožnika je neživljenjska tudi

ugotovitev prvostopnega sodišča, ki je upoštevalo toženčevo izpoved

in ugotovilo, da je bila vtoževana faktura izdana zgolj za primer

uveljavljanja odškodninske odgovornosti proti S.. Tožnik je namreč

zaradi izstavitve spornega računa državi moral plačati davek na

dodano vrednost v znesku 208.408,19 SIT, zato ni logično, da bi

takšen znesek plačal na podlagi fiktivno izstavljenega računa. Tožnik

je račun izstavil v pričakovanju, da ga bo toženec plačal, saj je

bil izstavljen zaradi plačila dodatno opravljenega dela. V tem smislu

je pojasnil tudi na obravnavi, vendar sodišče prve stopnje njegove

izpovedi ni ocenilo, pač pa je upoštevalo toženčevo razmišljanje na

obravnavi o tem, zakaj naj bi bil izstavljen sporni račun. Nadalje

pritožnik graja izpodbijano sodbo, ker se sodišče ni opredelilo do

njegovega sklicevanja na 626. in 2. odst. 642. člena Obligacijskega

zakonika (v nadaljevanju OZ), zaradi stališča, da bi se tožnik moral

zavedati nevarnosti zamude in s tem povezanih posledic na njegovo

delo. Ker je jasno, da tožnik ni bil kriv za zamudo pri gradnji in da

ni nobenega pametnega razloga v prid trditvi, da bi moral sam nositi

posledice v zvezi s tem, bi sodišče vsekakor moralo upoštevati

navedeni zakonski določili. V razmerju do tožnika bi posledice zamude

moral nositi toženec, še posebej ob dejstvu, da je posledice za

zamudo v razmerju do toženca nosil S., saj je toženec zaradi zamude

plačal za cca. 250.000,00 DEM manjšo kupnino.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena

toženi stranki. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala

zavrnitev pritožbe, saj meni, da pritožbeni razlogi niso podani,

odločitev prvostopnega sodišča pa je pravilna. V odgovoru na pritožbo

ponavlja svoje stališče do tožbenega zahtevka, kot ga je opredelila

že v odgovoru na tožbo in v postopku na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi

niso podani. V pritožbi zatrjevan pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, da

naj bi bili razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, po oceni

pritožbenega sodišča ni podan, saj so razlogi jasni, življenjsko

sprejemljivi in logični. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje

pravilno in popolno ugotovilo. Z dokazno oceno se sodišče druge

stopnje v celoti strinja in sprejema razloge prvostopnega sodišča v

celoti, zato se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ob ugotovitvah,

da je toženec kot kupec sklenil s prodajalcem gospodarsko družbo

S. d.o.o. najprej dne 2.9.1998 predpogodbo, nato pa dne 30.9.1999 še

prodajno pogodbo, katere predmet sta bila dva nova poslovna objekta z

oznakoma "A" in "B" v XY, katerih gradnjo je investiral prodajalec na

zemljišču, ki ga je kupil in da sta pravdni stranki dne 21.2.1999

sklenili pogodbo o vodenju superrevizije nad gradnjo

blagovno-trgovskih objektov v "A" in "B", s katero sta se

sporazumeli, da prenaša toženec na tožnika polno pooblastilo, da ga

zastopa in mu nudi ustrezno strokovno pomoč pri pridobitvi ustrezne

tehnične dokumentacije, strokovni pomoči pri izbiri izvajalcev,

revizijo nad gradnjo samo v skladu s sklenjeno predprodajno pogodbo

in kasnejšo prodajno pogodbo in v skladu s pogodbami med

investitorjem in posameznimi izvajalci za gradnjo (3. člen pogodbe),

je po oceni pritožbenega sodišča pravilna tudi materialnopravna

presoja konkretnega poslovnega razmerja kot mandatne pogodbe v smislu

določil členov 749. in naslednjih Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR). Tožnik kot strokovnjak na področju gradbeništva se

je namreč obvezal, da bo v imenu toženca kot kupca objektov, katerih

gradnja se je šele izvajala, opravljal naloge, dogovorjene v 4. členu

pogodbe s ciljem, da bi gradnja potekala v skladu s sklenjenima

predpogodbo in kasneje prodajno pogodbo ter gradbenimi pogodbami,

sklenjenimi med izvajalci in investitorjem. Pravdni stranki sta v

sklenjeni pogodbi dogovorili tudi plačilo za opravljeno delo, kot

izhaja iz 7. člena pogodbe. Ob upoštevanju 761. člena ZOR dolguje

naročitelj običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično

plačilo, če ni drugače dogovorjeno. Način določitve višine plačila za

mandatno storitev je odvisen od vrste poslov, ki so predmet mandatne

pogodbe. Cena za mandatne storitve je lahko določena v ceniku ali s

tarifo. Pravično plačilo določi sodišče, če se stranki za ceno nista

dogovorili, niti nima mandatar cenika, niti ne velja tarifa za

konkretne storitve. Če pa se stranki s pogodbo dogovorita glede

višine plačila za opravljeno delo, velja dogovor strank. Stranki

lahko določita višino plačila v skupnem znesku. Lahko pa se

dogovorita, da bo mandatar upravičen do plačila glede na čas, ki ga

bo uporabil za opravljanje posla, zato določita le višino plačila za

časovno enoto (npr. za uro ali dan). Pogodbeni stranki se lahko

posebej dogovorita tudi glede stroškov, ki bodo mandatarju nastali v

zvezi z opravljanjem posla. V konkretnem primeru sta se pogodbeni

stranki dogovorili o višini plačila v skupnem znesku, ki je

predstavljal 0,68% vrednosti od končne investicijske vrednosti

gradnje celotnih objektov po srednjem tečaju Banke Slovenije. Na tako

določeni podlagi izračunano plačilo je znašalo tolarsko protivrednost

32.782,80 DEM. To obveznost je toženec tudi v celoti izpolnil. Glede

na dejstva, da je bil obseg nalog, ki jih je bil tožnik dolžan

opraviti za toženca, znan že ob sklenitvi pogodbe, pravdni stranki pa

sta plačilo za opravljeno delo dogovorili v skupnem znesku in ne

glede na čas, ki ga bo tožnik porabil za prevzeto delo, pa tudi po

presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da se je gradnja objektov po

krivdi izvajalcev ali investitorjev, ne pa po krivdi toženca,

zavlekla, ne more vplivati na višino plačila, do katerega je tožnik

na podlagi pogodbe upravičen. Pojasnjevanje tožnika, da je plačilo za

delo določil v skladu s Priročnikom za konzultantske storitve v

investicijski gradnji ob upoštevanju treh kriterijev, od katerih je

bil ključni element pri oblikovanju cene kratek rok gradnje, zato je

zaradi bistvenega podaljšanja roka gradnje upravičen do dodatnega

plačila v višini 1/3 v pogodbi dogovorjenega zneska, je po oceni

pritožbenega sodišča ob dejstvu, da takšna možnost v pogodbi ni bila

dogovorjena, neupoštevno in ne vpliva na odločitev. Na pravico do

dodatnega plačila tudi ne vpliva okoliščina, da je toženec uspel

zmanjšati končno ceno prodajalca, ker je zaradi zamude z gradnjo

uveljavil v prodajni pogodbi dogovorjeno pogodbeno kazen. Ker ni

dvoma o tem, da je bilo s pogodbo dogovorjeno plačilo v skupnem

znesku za nadzorovanje poteka gradnje objektov, ki jih je toženec

kupil brez opredelitve posebnih kriterijev ali razlogov za zvišanje

dogovorjenega plačila, na odločitev tudi ne vplivajo okoliščine, ali

je bil račun za znesek 1.305.293,00 SIT izstavljen fiktivno zaradi

možnosti uveljavljanja škode s strani toženca do prodajalca, kot trdi

toženec, ali ne, ali je toženec račun zavrnil, ali ga le ni plačal,

kot tudi ne dejstvo, da je tožnik na znesek izstavljenega računa

plačal davek na dodano vrednost. Glede na to, da je sodišče prve

stopnje konkretno pravno razmerje pravilno ocenilo kot mandatno

pogodbo, pa ni bilo dolžno pojasnjevati navedb tožnika, ko se je

skliceval na določila 626. člena in 2. odst. 642. člena OZ, saj OZ za

konkretno pravno razmerje še ni veljal, kot tudi ne na določila 607.

in 2. odst. 623. člena ZOR, ki bi ju bilo potrebno glede na določilo

1060. člena OZ uporabiti v konkretnem primeru, če bi šlo za pogodbo o

delu, saj navedena zakonska določila veljajo za pogodbo o delu in ne

za mandatno pogodbo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena

ZOR pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.

odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka

ni priglasila. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič

takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o tožnikovi pritožbi, zato

sodišče druge stopnje ocenjuje, da stroški, ki so nastali z

vložitvijo odgovora na pritožbo niso bili potrebni za pritožbeni

postopek (155. člen ZPP), zato jih tožena stranka nosi sama.