Appeal partially allowed: damages reduced for minor injury; costs split based on partial success in appeal.

Pritožbam obeh strank zoper sodbo in zoper dopolnilno sodbo se delno

ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje v izreku

v 1. odst. tč. I/1 glasi:

"Tožena stranka A.M. je dolžna plačati tožeči stranki C.S. odškodnino

v znesku 278.368,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002

do izdaje prvostopenjske sodbe 17.12.2003 v višini predpisane

obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od dneva izdaje

prvostopenjske sodbe dalje do plačila pa obresti po predpisani

obrestni meri zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo. Kar zahteva

tožeča stranka več, se zavrne."

v tč. I/2 glasi:

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne

stroške v višini 112.446,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

izdaje te sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo."

V preostalem se pritožbi tožeče stranke in pritožba tožene stranke

zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in dopolnilna

sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o

začasni odredbi se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranak je dolžna toženi stranki plačati 45.936,00 SIT

pritožbenih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Tožnici pripada odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi

s poškodbo, ko je utrpela razpočno rano na spodnji ustnici, ki ni

zahtevala kirurške oskrbe s šivanjem, niti ne bolniškega staleža, ki

ni zapustila sledi utrpele poškodbe, niti ni zapustila nobene trajne

posledice in se je zacelila po mnenju izvedenca v treh do štirih

tednih, po navajanju tožnice pa v enem mesecu, in je trpela

neposredno po udarcu topo do srednje močno bolečino, ki je trajala

bolj ali manj stalno do en teden, nato so se pojavljale pekoče

bolečine, sprva 14 dni srednje močne jakosti, do zacelitve pa lahke

intenzitete, v znesku 200.000,00 SIT, ob upoštevanju tudi nevšečnosti

kot so pitje s slamico in oviranje pri hranjenju.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Radovljici je razsodilo, da je tožena stranka

dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 478.368,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, tožeči

stranki pa naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne

stroške v višini 158.181,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sodbe dalje do plačila. Ugovor tožene stranke zoper sklep o

začasni odredbi z dne 5.9.2003 je zavrnilo. Z dopolnilno sodbo pa je

dopolnilo sodbo v tč. I/1, tako da je dodalo nov odstavek, v katerem

je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zneska 1,471.632,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožeča stranka tudi

zoper dopolnilno sodbo, iz vseh po zakonu predvidenih pritožbenih

razlogov, tožena stranka pa tudi zoper sklep o zavrnitvi ugovora

zoper sklep o začasni odredbi.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ne more sprejeti zaključka, da

tožnica ni v ničemer prispevala k nastanku škode. Po njenem bi moral

biti delež sokrivde tožnice najmanj 50 %, saj tožnica najprej očitno

ni hotela zapustiti hiše, ko pa se je ponovno vrnila po torbico, ki

jo je v razburjenosti pozabila, pa je toženki očitala, da ji hoče

torbico vzeti. S tem očitkom jo je izzvala, da jo je udarila po

ustih. Poudarja pa tudi, da je sodišče samo ugotovilo, da je šlo pri

tožnici, ki je imela prebito spodnjo ustnico, za zelo lahko telesno

poškodbo, prebitje spodnje ustnice je bagatelna poškodba, ki ne more

biti osnova za odškodninsko odgovornost. Z visokim zahtevkom za

negmotno škodo tožnica ni zasledovala poravnave škode, ampak ji gre

očitno za maščevanje toženki in za njeno dodatno kaznovanje, čeprav

je bila že kaznovana v kazenskem postopku. Bolečine niso bile močne

in ne dolgotrajne, zato je prisojena odškodnina nesorazmerno visoka

glede na težo poškodbe in njene posledice. Nasprotuje tudi zavrnitvi

ugovora toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe, ki je bila

izdana za zavarovanje denarne terjatve tožnice v znesku 1,950.000,00

SIT, dočim je z izpodbijano sodbo bilo zahtevku tožnice ugodeno le do

višine 478.368,00 SIT. Tudi sicer višina prisojene odškodnine ne

opravičuje izdaje začasne odredbe, ki posega v toženkino

nepremičnino. Ni prav, da se je veljavnost začasne odredbe določila

za čas, dokler ne bo opravljena izvršba na podlagi sodbe v tej

pravdi. Meni, da bi bilo potrebno sklep o začasni odredbi v celoti

razveljaviti, pa tudi sodbo sodišča prve stopnje ter naložiti pravdne

stroške tožeči stranki, podrejeno pa, da se prisojeno odškodnino

bistveno zniža.

Tožeča stranka pa v pritožbi zoper sodbo in v povsem vsebinsko enaki

pritožbi zoper dopolnilno sodbo, nasprotuje zavrnjenemu delu

tožbenega zahtevka in predlaga, da se v tem obsegu sodba razveljavi

oziroma spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Nasprotuje ugotovitvi, da je bila poškodba ustnice, ki jo je utrpela

tožnica ob napadu toženke, primer zelo lahke telesne poškodbe.

Poškodba ustnice je tudi mnogo bolj nevšečna, kot katerakoli druga

podobna rana, ki je enake intenzitete, pa se vendarle mnogo hitreje

celi. Nevšečnosti in bolečine so bile pri tožnici zaradi dela v

okolju citostatikov še toliko večje in so trajale več kot mesec dni.

Nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ni v zadostni meri upoštevalo, saj

tožnica praktično 14 dni ni mogla jesti trde hrane, uporabljala je

slamico in nosila zaščitno masko, kar je na rano tudi negativno

vplivalo. V času zdravljenja je malo govorila in se ni mogla smejati.

Meni, da je upravičena tudi do odškodnine zaradi razžalitve dobrega

imena in časti. Tožnico je bilo sram pred pacienti in pred drugimi

ljudmi, s katerimi se je srečevala, saj je bilo dobro videti, da je

poškodba nastala pri udarcu. Da je toženka žalila tožnico izhaja tudi

iz samega opisa obeh kaznivih dejanj, za kateri je bila toženka

obsojena. Priznati bi ji sodišče moralo tudi odškodnino za strah ob

neposrednem napadu z velikim nožem na telo, saj je šlo za strah

visoke intenzitete. Interpretacija sodišča glede izjave toženke, da

je ob napadu z nožem ni bilo strah, je povsem v nasprotju z logiko

človekove psihe. Resničen in utemeljen pa je bil tudi strah za izid

zdravljenja, ob upoštevanju dejstva, da se rana ni celila. Ker

sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrom, ki ga je tožeča

stranka ponudila, je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno

ugotovljeno, enako pa tudi glede strahu za izid zdravljenja, ko je

tožnica podala predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja dr. Laha, o

katerem pa tudi ni odločilo. Nasprotuje tudi izreku o stroških, saj

bi sodišče moralo upoštevati, da je tožena stranka ves čas postopka

prerekala tudi temelj in bi zato moralo sodišče upoštevati uspeh

tožeče stranke tako po temelju kot po višini.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, za katero

meni, da je neutemeljena tako glede zavrnitve ugovora zoper začasno

odredbo kot sokrivde tožnice in bagatelnosti njene poškodbe. Predlaga

njeno zavrnitev.

Pritožbe strank zoper sodbo in dopolnilno sodbo so delno utemeljene.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v

postopku ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev in da je

sodišče prve stopnje ugotovilo tudi vse za odločitev pomembne

dejanske okoliščine, tako da ugotovitev dejanskega stanja ni potrebno

dopolnjevati.

Nasprotovanju tožene stranke ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni

dokazano, da bi tožnica izzivala toženo stranko, naj jo udari ali

kako drugače prispevala, da je do udarca prišlo, ne gre slediti. To

je prepričljivo obrazloženo in pritožbeno sodišče v celoti sprejema

razloge, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Pri tem pa dodaja,

da tudi če je tožena stranka v zvezi s pozabljeno torbico dejansko

kaj rekla, to ne more v danih okoliščinah razbremeniti toženke, ki jo

je fizično napadla. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje,

da niso podani pogoji za deljeno odgovornost po 192. členu Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR), ki bi upravičevala tožnico samo do

sorazmerno zmanjšane odškodnine, za katero je toženka v celoti po

temelju odgovorna.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da tožeča

stranka ni upravičena do odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena

in časti. Po ugotovitvi, da ob priliki udarca s strani toženke ne

izhaja verbalno obračunavanje, dogodek pa se tudi ni zgodil v

javnosti, pritožbeno sodišče sprejema razloge o tem, zakaj tožnici

odškodnina iz tega naslova ne gre. Njena pritožba v tem pogledu je

neutemeljena. Pri tem je soglašati tudi s stališčem sodišča prve

stopnje, da poškodba ustnice v vsakdanjem življenju ni nekaj

nenavadnega, sramotnega in ni že vnaprej povezana s pretepi, zaradi

česar naj bi bilo tožnici neprijetno pred pacienti. Zato sodišče prve

stopnje njenim zatrjevanjem o tem utemeljeno ni sledilo, pri čemer pa

tudi pritožbena trditev, da je toženka žalila tožnico, ki naj bi

izhajala iz samega opisa obeh kaznivih dejanj, za katere je bila

toženka obsojena, ne drži.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper zavrnitev zahtevka za odškodnino

za pretrpljen strah. Očitek, da v zvezi s tem sodišče ni v celoti

ugotovilo dejanskega stanja, ker ni ugodilo predlogu za postavitev

izvedenca, ki bi lahko potrdil intenzivnost in trajanje duševnih

bolečin, ki jih naj bi utrpela zaradi strahu ob dogodku in pozneje,

ne drži. Soglašati je s stališčem sodišča prve stopnje, da bi

izvedenec ob tem, da ne obstaja nikakršna medicinska dokumentacija v

zvezi s prestanim strahom, lahko le-tega potrjeval ali ugotavljal za

toliko let nazaj, ko se je dogodek zgodil že v januarju leta 1997, le

neobjektivizirano. Izvedba tega dokaza je bila zato nepotrebna, sicer

pa tudi iz izpovedi tožnice, ko je bila zaslišana zaradi ravnanja

tožene stranke, ni zaključiti, da bi pri njej obstajal tak strah, ki

bi bodisi glede intenzivnosti ali pa trajanja pomenil veljavno

podlago za prisojo denarne odškodnine, kot velja po sodni praksi.

Strah za izid zdravljenja pa glede na naravo in obseg same poškodbe,

ko je šlo zgolj za počeno ustnico, zaradi katere ni bilo potrebno

rane niti šivati in poškodba tudi ni bila tako resna, da bi bila

tožnica v staležu glede na njeno delo, ni mogel biti intenziven, zato

je tudi za pritožbeno sodišče jasno, da ji odškodnina za prestani

strah za izid zdravljenja, kot jo zahteva, ne gre in je tudi v tem

pogledu njena pritožba neutemeljena.

Tožnica je ob škodnem dogodku utrpela razpočno rano na spodnji

ustnici. Sodišče prve stopnje jo je uvrstilo med primere zelo lahkih

telesnih poškodb, očitno po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih

poškod glede na obstoječo sodno prakso. Pomisleki tožeče stranke

zoper uvrstitev tožničine poškodbe med zelo lahke primere so

neutemeljeni in tudi nimajo podlage v izvedeniškem mnenju, na

katerega se sklicuje. Tožnica je utrpela bolečine in nevšečnosti, kot

jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa vse skupaj le ni

bilo tako moteče, da bi ne bila tožnica polno delovno sposobna. Tudi

vsi pritožbeni pomisleki v zvezi z delom s citostatiki, kar naj bi

kvarno vplivalo na celjenje rane, so pravzaprav glede na izvedeniško

mnenje in samo navedbo tožnice, da se je rana zacelila v štirih

tednih, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ostali

nepomembni. Odločujoč vpliv dela s citostatiki na zdravljenje tožnice

pa je v bistvu zavrnil tudi izvedenec. Ob ugotovljenih bolečinah in

nevšečnostih, ki pa niso bile neprekinjene in tudi ne skozi vse

obdobje štirih tednov enako intenzivne, ob njeni popolni delovni

sposobnosti, pa je po presoji pritožbenega sodišča, glede na

ustaljeno sodno prakso glede višine odškodnine za telesne bolečine in

nevšečnosti v podobnih primerih, sodišče prve stopnje odmerilo

odškodnino iz tega naslova previsoko in v tem pogledu zmotno

uporabilo določbo 200. člena ZOR. Po prepričanju pritožbenega sodišča

je primerna odškodnina za tožnico zaradi prestanih telesnih bolečin

in nevšečnosti v višini 200.000,00 SIT. Iz tega razloga je zato

pritožbi tožene stranke ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve

stopnje na podlagi 4. točke 368. člena ZPP spremenilo, tako da je

prisojeno odškodnino v višini 478.368,00 SIT znižalo na znesek

200.000,00 SIT. V presežku nad tem zneskom pa je tožbeni zahtevek

zavrnilo, v celoti pa je v tem delu zavrnilo tudi pritožbo tožeče

stranke.

Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper zavrnitev ugovora

tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je bila

izrečena toženki prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin z

vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi za zavarovanje denarne

terjatve v znesku 1,950.000,00 SIT z veljavnostjo, dokler ne bo

opravljena izvršba na podlagi sodbe, izdane v tem sodnem postopku. Ob

ugotovitvi, da je tožnica svojo terjatev izkazala za verjetno, pri

čemer pa sama višina ni bistvena, in da je tudi izkazala nevarnost,

da bi zaradi možnosti prodaje premoženja s strani tožene stranke

njena terjatev bila onemogočena ali znatno otežena, je bila odločitev

sodišča prve stopnje pravilna glede na čas odločanja, ko tudi ni

bilo, ker sodba še ni bila pravnomočna, ob izkazani verjetnosti same

terjatve, pogojev za to, da bi prvostopenjsko sodišče omejevalo

začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve zgolj na

nepravnomočno prisojeni denarni znesek. Za izdajo začasne odredbe

namreč po 270. členu ZIZ zadostuje izkaz verjetnosti obstoja denarne

terjatve. Ta pa je v času izdaje začasne odredbe 5.9.2003 tudi bila

izkazana. Sodišče je dolžno odločati po stanju ob izdaji sklepa.

Kasnejših sprememb sodišče ob presoji ugovora ni bilo dolžno

upoštevati. Kasneje nastale spremenjene okoliščine po izdaji začasne

odredbe (npr. sedaj s sodbo določena višina prisojene odškodnine v

nižjem znesku, kot je bila izdana začasna odredba za zavarovanje

denarne terjatve), dajejo upniku možnost, da na podlagi 2. odst. 278.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju predlaga sodišču spremembo

začasne odredbe, če ta ni več potrebna. Ni se pa mogoče strinjati s

stališčem tožene stranke, da višina tožničine terjatve ne opravičuje

posega v toženkino nepremičnino, saj če toženka ne mara prepovedi

obremenitve in razpolaganja s svojo nepremičnino, bo pač terjatev

plačala in to ostaja v njeni izbiri. Tudi ni v nasprotju z določbo

277. člena ZIZ odločitev sodišča, ko je določilo veljavnost začasne

odredbe po predlogu, in sicer dokler ne bo opravljena izvršba na

podlagi sodbe v tej pravdi, saj sodišče po citiranem členu nima

omejitve, koliko časa naj odredba traja. Če pa bo dolžnica terjatev

plačala in izvršba ne bo potrebna, pa bo sodišče na predlog dolžnika

začasno odredbo razveljavilo. Pritožbo zoper sklep o zavrnitvi

ugovora zoper začasno odredbo je zato pritožbeno sodišče kot

neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2.

točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke glede

stroškovnega izreka. Z ozirom na določbo 154. člena ZPP ob

upoštevanju vseh okoliščin primera, ko je tožena stranka tožbenemu

zahtevku ugovarjala po temelju in po višini, bila pa je uspešna v

celoti po temelju in glede višine cca 10 %, pritožbeno sodišče šteje,

da predstavlja povrnitev 55 % nastalih stroškov tožeči stranki

ustrezen del stroškov, ki ji jih mora povrniti tožena stranka, in 45

% stroškov tožene stranke, ki jih mora povrniti tožeča stranka. Glede

na to, da je bilo odmerjenih tožeči stranki 512.125,00 SIT pravdnih

stroškov, toženi stranki pa 376.050,00 SIT pravdnih stroškov, pripada

tožeči stranki povrnitev 281.668,00 SIT in toženi stranki s strani

tožeče stranke povrnitev 169.222,00 SIT. Po kompenzaciji je torej

tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 112.446,00 SIT

pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe

dalje do plačila.

Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje pritožbene stroške, ker v

glavni stvari ni bila uspešna. Stroški njenega odgovora na pritožbo

pa niso tisti potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP, ki bi jih

morala povrniti nasprotna stranka glede na to, da ni doprinesel k

rešitvi zadeve. Tožena stranka je bila s svojo pritožbo glede glavne

stvari uspešna s približno 58 %, zato ji je tožeča stranka dolžna

povrniti v tem razmerju njene stroške pritožbe, ki predstavljajo

izdatek za sestavo pritožbe 600 odvetniških točk v znesku 66.000,00

SIT in 20 % DDV 13.200,00 SIT oziroma skupaj 79.200,00 SIT, tako da

je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 45.936,00 SIT

pritožbenih stroškov v 15 dneh.