Inheritance court partially allowed appeal, correcting gift return calculation from 1/2 to 1/6 share.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially revoked the first-instance judgment, invalidating the order to return half a share of property and instead directing the heir to a separate legal proceeding regarding only one-sixth of the disputed assets. The plaintiff requested the return of gifts under Article 46 of the Inheritance and Succession Act, but the court ruled this remedy was unavailable since she did not claim the gifts were necessary for her support under Articles 40 and 41. Consequently, the court determined that the value of the gifts must be ascertained within the inheritance proceeding itself rather than through a separate civil lawsuit.
Legislator headnote
AI generatedArticles 40, 41, 46 of the Inheritance and Succession Act; The right to claim the return of gifts is limited to cases where the gifts infringe upon the necessary share of an heir, and the valuation of such gifts must be conducted within the inheritance proceeding rather than a separate civil action.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. alinei 1. točke
izreka razveljavi, v 2. alinei 1. točke izreka pa spremeni tako, da
se beseda "1/2" v tretji vrstici nadomesti z besedo "1/6".
V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in
nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Ker zapustnik v oporoki ni določil, naj se darila vračunajo v dedne
deleže dedičev, do (zahtevanega) vračunanja daril v obravnavanem
primeru (ker gre za oporočno dedovanje) ne more priti. Darila
sodedinjam bi se kvečjemu lahko upoštevala, če bi prišlo do
prikrajšanja pritožničinega nujnega deleža. Vendar pritožnica ni
zahtevala vrnitve daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža (40. in
41. člen ZD), temveč vračunaje daril (46. člen ZD), do katerega ni
upravičena. Pa tudi v primeru, če bi pritožnica zahtevala nujni delež
oziroma vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, bi bilo
treba vrednost daril (četudi bi bila ta sporna) ugotoviti (na način
določen v 30. členu ZD) v zapuščinskem in ne v pravdnem postopku.
Ugotovitev vrednosti daril namreč ni prejudicialno vprašanje, zaradi
katerega bi bila potrebna napotitev na pravdo.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski
postopek in pritožnico napotilo na pravdo zoper dedinji Z.M.Č. in
S.M., zaradi ugotovitve vrednosti darila po darilni pogodbi, ki jo je
zapustnik sklenil z dedinjo Z.M.Č. dne 31.1.1996 in ugotovitve
vrednosti darila, ki ga je zapustnik podaril dedinji S.M. po darilni
pogodbi z dne 4.5.1986 ter zaradi ugotovitve, da v zapuščinsko maso
ne spada 1/2 poslovnega prostora št. 2, to je trosobnega stanovanja v
I. nadstropju v površini 80,40 m2, s kletnim prostorom 6,96 m2,
vpisano v vl. št. E X k.o. Domžale pod zaporedno št. A/1.4.
Proti navedenemu sklepu se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov
pritožuje dedinja R.M.M.K.. Meni, da bi jo moralo sodišče, če jo je
že napotilo na pravdo, napotiti na pravdo tudi zaradi ugotovitve, da
v zapuščinsko maso ne spada 1/2 poslovnega prostora gostinskega
objekta na Š. ulici v Ljubljani. Na zapuščinski obravnavi je namreč
izločala iz naslova skupnega premoženja tudi del navedenega objekta.
Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep
razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožba je delno utemeljena.
V tem postopku je pritožnica zatrjevala, da je zapustnik za časa
svojega življenja podaril dedinji Z.M.Č. 1/2 solastniški delež na
stanovanjski hiši št. 5 z garažo na parc. št. Y k.o. Spodnja Hudinja
in nadalje, da je dedinji S.M., ker je sam plačal vso kupnino,
dejansko podaril tudi kletno stanovanje v hiši na naslovu Š. v
Ljubljani. Zahtevala je vračunaje teh daril v dedni delež sodedinj
Z.M.Č. in S.M., slednji pa sta oprekali temu, da gre za darila, kot
tudi temu, da se opravi vračunaje daril (prim. zapisnik na red. št.
17, vlogo na red. št. 27 spisa, priloge A26, A19, A20, A22 in A25).
Institut vračunanja daril v dedni delež sodedičev (collatio bonorum;
III. poglavje Zakona o dedovanju - ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 do Ur.
l. RS, št. 73/04) pride ex lege v poštev samo pri zakonitem
dedovanju, pri oporočnem dedovanju pa le tedaj, če je oporočitelj
tako izrecno določil (K. Zupančič: Dedno pravo, 1991, str. 83, točka
192). V obravnavanem primeru je zapustnik napravil oporoko (red. št.
6 spisa), katero so dedinje priznale. Ker zapustnik v oporoki ni
določil, naj se darila vračunajo v dedne deleže dedičev, do
(zahtevanega) vračunanja daril (ker gre za oporočno dedovanje) ne
more priti. Darila sodedinjam bi se kvečjemu lahko upoštevala, če bi
prišlo do prikrajšanja pritožničinega nujnega deleža. Nujni dedič
(25. člen ZD) ima v skladu z določbo 40. člena ZD pravico zahtevati
zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril, s katerimi je
prikrajšan nujni delež. V takšnem primeru je treba ugotoviti in
izračunati skupni nujni delež in razpoložljivi del zapuščine ter v
tem okviru upoštevati tudi vrednost daril, danih dedičem (28. člen
ZD). Vendar pritožnica ni zahtevala vrnitve daril zaradi prikrajšanja
nujnega deleža (40. in 41. člen ZD), temveč vračunanje daril (46.
člen ZD), do katerega ni upravičena. Pa tudi v primeru, če bi
pritožnica zahtevala nujni delež oziroma vrnitev daril zaradi
prikrajšanja nujnega deleža, bi bilo treba vrednost daril (četudi bi
bila ta sporna) ugotoviti (na način, določen v 30. členu ZD) v
zapuščinskem in ne v pravdnem postopku. Ugotovitev vrednosti daril
namreč ni prejudicialno vprašanje, zaradi katerega bi bila potrebna
napotitev na pravdo (prim. 210). Izkaže se, da 1. alinea 1. točke
izreka izpodbijanega sklepa nima podlage niti v materialnih niti v
procesnih določbah ZD, pa tudi ne v procesnih dejanjih strank, zaradi
česar je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti (14. točka drugega
odstavka 339. člena ZD). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno
ugodilo in 1. alineo 1. točke izreka razveljavilo (3. točka 365.
člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
V skladu z določbo prvega odstavka 212. člena ZD sodišče prekine
zapuščinski postopek in napoti stranke na pravdo, če je med dediči
spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede vprašanja, ali
kakšno premoženje spada v zapuščino. Na pravdo napoti tisto stranko,
katere pravice šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD).
V obravnavanem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da je
pritožnica na glavni obravnavi dne 17.10.2003 (red. št. 17 spisa)
izločala iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času
trajanja zakonske zveze 1/2 nepremičnin, vpisanih kot etažna lastnina
pod zaporedno št. 4 v zk. vl. E X k.o. Domžale ter 1/2 gostinskega
objekta na Š. v soseski, dedinji Z.M.Č. in S.M. pa sta izločitveni
zahtevek priznali do 1/3 celotnih nepremičnin. Glede na citirano
priznanje zapustnikovih hčera ni sporno, da 1/3 navedenih nepremičnin
ne sodi v zapuščino, pač pa je sporno vprašanje, ali sodi v
zapuščnino še nadaljnja 1/6 navedenih nepremičnin. Zato bi bilo treba
zapuščinski postopek prekiniti in dedinjo R.M.M.K. (ker je glede na
zemljiškoknjižne podatke, po katereih je lastnik teh nepremičnin
zapustnik, njena pravica manj verjetna) napotiti na pravdo le glede
zahtevka, da v zapuščinsko maso ne spada 1/6 (ne pa 1/2, ker 1/3 ni
sporna) poslovnega prostora št. 2, to je trosobnega stanovanja v I.
nadstropju v površini 80,42 m2, s kletnim prostorom 6,92 m2, vpisano
v vl. št. E X k.o. Domžale pod zap. št. A/1-4. Pritožbeno sodišče je
zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano drugo alineo 1. točke
izreka spremenilo tako, da se pritožnico napoti na pravdo le glede
zahtevka, da v zapuščino ne sodi 1/6 omenjene nepremičnine (3. točka
365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V nadaljnjem postopku bo
treba enako kot glede nepremičnine v Domžalah postopati tudi glede
nepremičnine na Š. ulici, glede katere je pritožnica tudi uveljvljala
izločitveni zahtevek, ki ga sodedinji nista priznali v celoti, na kar
pritožnica utemeljeno opozarja.