Appeal dismissed; cohabitation status denied based on financial separation and community perception despite shared residence.

Pritožba zoper sodbo in sklep se zavrne in se sodba in sklep sodišča

prve stopnje potrdita.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Premoženjska razmerja med domnevnima izvenzakonskima partnerjema

je le ena izmed okoliščin, ki jo je sodišče prve stopnje ugotavljalo,

v povezavi tudi z ostalimi okoliščinami. Pritrditi je sicer pritožbi,

da imajo tudi nekateri zakonci takšen premoženjski režim, da pretežno

ločeno razpolagajo z denarnimi sredstvi. Vendar pa je sodišče prve

stopnje ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik popolnoma ločeno

razpolagala s svojimi denarnimi sredstvi, razen posameznih odstopanj,

ko je zapustnik tožnici prispeval svoj delež za hrano, pijačo,

določene tekoče stroške ter gospodinjska opravila tožnice, kar pa je

po oceni pritožbenega sodišča značilno za vsako življenjsko skupnost,

ki ne predstavlja izvenzakonske skupnosti (npr. študentski kolegi).

2. V primeru, kadar stranka pooblasti odvetnika, ki ima pisarno v

kraju njenega prebivališča, je treba stroške zastopanja izven sedeža

odvetnika, oceniti kot potrebne, ne glede na kraj sojenja (po obvezni

razlagi Odvetniške tarife-OT upravnega odbora Odvetniške zbornice

Slovenije z dne 1.2.2000; 22. člen OT, prvi odstavek 155. člena ZPP).

Ni namreč mogoče zahtevati od stranke, da si najame odvetnika izven

kraja svojega stalnega prebivališča.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da

se sprememba tožbe s postavitvijo podrejenega tožbenega zahtevka na

plačilo 4.400.000,00 SIT s pp ne dopusti, ter zavrnilo tožbeni

zahtevek, da se ugotovi, da pristoji tožnici zakonita dedna pravica

izvenzakonske partnerke po pok. M.I.J., umrlem 26.11.2000. Zavrnilo

je tudi zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stoškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških do plačila,

v 15 dneh (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna

toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 292.928,00

SIT, v 15 dneh (2. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti

spremembo tožbe s postavitvijo podrejenega tožbenega zahtevka.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep ugodi in

izpodbijani sklep razveljavi. Nadalje navaja, da je dalj časa

trajajoča življenjska skupnost med tožečo stranko in zapustnikom

vsekakor obstajala, saj tudi tožena stranka temu dejstvu ne ugovarja.

Sodišče pa je iz izvedenih dokazov napačno zaključilo, da predmetna

nesporna življenjska skupnost ni imela takšne vsebine, da bi ji

priznalo status izvenzakonske skupnosti z njenimi posledicami. Ko je

sodišče te okoliščine presojalo, se je prvenstveno oprlo na

premoženjska razmerja med tožnico in zapustnikom. Pri tem je

poudarilo, da sta pretežno ločeno razpolagala z denarnimi sredstvi,

vendar tudi prezrlo, da je to sicer skupno tudi mnogim starejšim

zakoncem. Specifičnost materialnega odnosa med obema članoma te

skupnosti je namreč temeljila na dejstvu, da nista imela skupnih

potomcev, ampak vsak svojega otroka iz prejšnjih zvez. Zato sta

ostala v opredelitvi glede premoženja določna, torej tožnica je

sledila interes, da ohrani svoje premoženje zato, ker ga je namenila

sinu, zapustnik pa je svoje premoženje namenil hčerki. Vzroki za tako

obnašanje v odsotnosti skupnih potomcev so povsem življenjski in

razumljivi. Ustvarjanje skupnega premoženja ni odločilna okoliščina,

ki daje neki skupnosti značaj izvenzakonske skupnosti, saj Zakon o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izrecno

dopušča celo med zakoncema, da si vsak čas premoženje razdelita.

Vzrok za razvezo zakonske zveze je bil premoženjskega značaja. Ko sta

premoženje razdelila, sta še vedno živela skupaj, čeprav je

zapustnik, ki je živel v tožničini hiši, razpolagal s finančnimi

sredstvi, s katerimi bi si lahko zagotovil ločeno bivanje, pa tega ni

storil. Razlogi za to torej niso bili materialnega značaja, temveč je

zapustniku življenje s tožnico prijalo. Ustvarila sta razmerje, v

katerem sta složno sobivala in sta bila družabnika. V starostnem

življenjskem obdobju take skupnosti kot izvenzakonske po mnenju

pritožbe ni mogoče presojati na podlagi okoliščine, ali med

ostarelima osebama obstajajo spolni odnosi. Razloge za njihov obstoj

niti ni potrebno razlagati, tak neobstoj v taki starosti ni nič kaj

zelo posebnega. Kako je to sprejemal tožničin sin, pa je za to pravdo

irelevantno. Očitno si je on zakonsko življenje glede na svojo

mladost predstavljal v tem oziru bolj dinamično. Tožnica je

zapustniku v starosti in bolezni stala ob strani, kot to ugotavlja že

sodišče prve stopnje, zapustnik pa je to od tožnice tudi očitno

pričakoval, saj je to njeno skrb sprejemal. Tudi navzven je bilo

čutiti, da sta povezana med seboj, saj je tožnica izpovedala, da so o

smrti zapustnika obvestili njo in jo pri tem pojmovali kot

zapustnikovo ženo. Do takih zaključkov je osebje bolnišnice prišlo na

podlagi njenega obnašanja, ki ga je zasledilo v času, ko je zapustnik

bival v bolnišnici. To pa je bila tudi edina priložnost, da je

okolica lahko opazovala njun odnos. Tudi okoliščina, da sta kurila le

v kuhinji, dokazuje, da sta ves čas bivala v skupnem prostoru.

Tožnica je prepričljivo opisala, da ji je zapustnik umival hrbet in

ona njemu. Torej sta bila toliko intimna, da sta dopuščala tak poseg

v intimnost drug drugemu in se jima je zdelo to nekaj običajnega.

Glede gregorjanskih maš, ki da jih tožnica ni plačala, velja

poudariti, da že dejstvo, da se je tožnica zanje pozanimala,

dokazuje, da je imela lasten namen, da bi se po zapustniku take

obredne storitve opravile. Poklicala je tudi gospoda v času, ko je

bil še bolan, in to na svojo željo in v dobro zapustnika, čeprav je k

temu ni nihče posebej prigovarjal. Vse to po oceni tožeče stranke

presega to, kar bi predstavljalo minimalni standard za obstoj

izvenzakonske skupnosti. Podrejeno in zgolj iz previdnosti pa se

tožeča stranka pritožuje zoper stroške postopka, ki so odmerjeni

previsoko glede na kriterij potrebnosti. Tožena stranka je bila

zastopana po pooblaščenki iz kraja izven sodišča, čeprav je v kraju

sodišča dovolj odvetnikov, katerih storitve bi bile cenejše glede

kraja sojenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških do plačila.

Pritožba je bila vročena toženi stranki v skladu z določbo prvega

odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba zoper sklep in sodbo ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep:

Stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru sprememba

tožbe ni dovoljena, je pravilno. Naknadna objektivna eventualna

kumulacija tožbenih zahtevkov je namreč dovoljena le v primeru, če je

sodišče stvarno pristojno za vsakega od uveljavljenih zahtevkov in je

za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (četrti odstavek v

zvezi s tretjim odstavkom 182. člena ZPP). Ker bi bilo za odločanje o

podrejenem tožbenem zahtevku pristojno okrožno sodišče, torej drugo

stvarno pristojno sodišče kot za primarni tožbeni zahtevek, sodišče

prve stopnje utemeljeno ni dovolilo spremembe tožbe. Pritožbo zoper

sklep je bilo treba zato zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2.

točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo:

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da

predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka 12. člen ZZZDR in 10.

člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Zakonski določbi

opredeljujeta vsebino izvenzakonske skupnosti, in sicer gre za dalj

časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista

sklenila zakonske zveze, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila

zakonska zveza med njima neveljavna. Izvenzakonska partnerja dedujeta

kot zakonca drug po drugem (10. člen ZD). V sodni praksi so se

izoblikovala določena merila za ugotavljanje dalj časa trajajoče

življenjske skupnosti. Tako mora biti ta skupnost med partnerjema po

vsebini enaka zakonski skupnosti, kar pomeni, da mora skupnost

temeljiti na svobodni odločitvi, na obojestranski čustveni

navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in

medsebojni pomoči. Zadovoljevati mora torej, kot je pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje, čustvene, moralne in materialne

potrebe (ekonomska skupnost). Pri tem pa je pomembna tudi okoliščina,

kako je okolica razumela takšno življenjsko skupnost, torej ali ju je

okolica sprejemala in razumela kot moža in ženo (notornost

skupnosti). Vsako od teh okoliščin mora sodišče presojati najprej

ločeno, nato pa v povezavi z drugimi okoliščinami.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa

pravnorelevantna dejstva in glede na ugotovljena dejstva tudi

pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v celoti

zavrnilo. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je

pri odločanju oprlo predvsem na premoženjska razmerja med tožnico in

zapustnikom. Premoženjska razmerja med domnevnima izvenzakonskima

partnerjema je le ena izmed okoliščin, ki jo je sodišče prve stopnje

ugotavljalo, v povezavi tudi z ostalimi okoliščinami. Pritrditi je

sicer pritožbi, da imajo tudi nekateri zakonci takšen premoženjski

režim, da pretežno ločeno razpolagajo z denarnimi sredstvi. Vendar pa

je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik

popolnoma ločeno razpolagala s svojimi denarnimi sredstvi, razen

posameznih odstopanj, ko je zapustnik tožnici prispeval svoj delež za

hrano, pijačo, določene tekoče stroške ter gospodinjska opravila

tožnice, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča značilno za vsako

življenjsko skupnost, ki ne predstavlja izvenzakonske skupnosti (npr.

študentski kolegi). Pri tem pa ni prezreti ugotovitve sodišča prve

stopnje, da si je zapustnik pri pričah S. in G.M. sam kupoval hrano

za zajtrk in večerjo, kar kaže na to, da je zapustnik le v manjšem

delu prispeval k skupnemu nakupu osnovnih življenjskih potrebščin.

Tožnica in zapustnik sta razpolagala vsak s svojim denarjem in svojo

hranilno knjižico ločeno, ne da bi za to pooblastila drugega. Razlogi

sodišča prve stopnje, da tožnica in zapustnik nista finančno

sodelovala, razen pri delitvi zgoraj navedenih stroškov, so logični

in prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnica

in zapustnik namreč nista niti sodelovala pri financiranju osnovnih

življenjskih pogojev (telefon, centralna kurjava, ipd.). Pritožbeno

sodišče se tako v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da

skupno bivanje tožnice in zapustnika glede razpolaganja z

materialnimi dobrinami, predvsem zaradi njune poudarjene materialne

neodvisnosti in samostojnosti, ne dosega vsebine ekonomske skupnosti

iz 12. člena ZZZDR.

Pritrditi je sicer pritožbi, da je treba intimne odnose med osebami

različne starosti, presojati različno. Zgolj okoliščina, da tožnica

in zapustnik nista imela spolnih odnosov, še ne izključuje možnosti,

da bi tožnica in zapustnik imela razmerje, kot je značilno za moža in

ženo; po drugi strani pa tudi zgolj dejstvo, da sta si bivša zakonca

pomagala pri umivanju, ne pomeni, da je bila njuna čustvena vez

tolikšna, kot je značilna za moža in ženo. Njuno čustveno povezanost,

medsebojno spoštovanje in navezanost je treba namreč presojati glede

na vse okoliščine primera. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi

sodišča prve stopnje, da tožnica in zapustnik nista bila tako

čustveno povezana, da bi njuna skupnost dosegla raven izvenzakonske

skupnosti. Razmerje, v katerem sta tožnica in zapustnik složno

sobivala in sta bila družabnika, kot navaja pritožba, še ne

predstavlja izvenzakonske skupnosti. Že sam sin tožnice jima je

očital ignorantski odnos med njima, kot je tožnica sama izpovedala.

Pritožba zmotno meni, da ni relevantno, kako je njun odnos sprejemal

tožničin sin, ki naj bi si glede na njegovo mladost zakonsko

živeljenje predstavljal bolj dinamično. Sin tožnice, star 50 let, je

njuno življenje spremljal, zato je njegovo zaznavanje njunega odnosa

pomembno, predvsem pa pritožbeno sodišče meni, da starostna razlika

med sinom tožnice in bivšima zakoncema le ni tolikšna, da bi njegova

predstava bistveno odstopala od predstave zakonskega življenja

starejših partnerjev. Predvsem pa je tudi pomembno, kako je njun

odnos zaznavala preostala okolica, tj. sosedje. Sodišče prve stopnje

je ugotovilo, da se je zapustnik po razvezi zakonske zveze večinoma

družil s sosedi, na obiske s tožnico nista nikoli zahajala skupaj

niti jih nista, zaradi samotarske narave, sprejemala. Okolica ju tudi

ni sprejemala kot čustveno povezani osebi, temveč kot sostanovalca.

Kako so se njuni odnosi po razvezi zakonske zveze spremenili, kaže

tudi dejstvo, da toženka ni več tako pogosto prihajala na obiske k

očetu, če pa je prišla, pa se v hiši niso zadrževali. Tožnica je sama

izpovedala, da je z zapustnikom živela na način, kot bi živela z

bratom. Njeno razumevanje odnosa z zapustnikom in razumevanje okolice

po prepričanju pritožbenega sodišča kaže na to, da tožnica in

zapustnik res nista vzdrževala takšnih čustvenih odnosov, ki bi

vzbujali vtis, da je njuna skupnost izenačena s skupnostjo moža in

žene. Na ta zaključek tudi ne vpliva okoliščina, ki jo tožnica

zatrjuje v pritožbi, da so njo obvestili o smrti zapustnika in jo pri

tem pojmovali kot ženo. Bolnišnično osebje je namreč lahko spremljalo

njun odnos le kratek čas, prava okolica, ki je pristno zaznavala njun

odnos daljši čas, pa so zagotovo tožničin sin in njuni sosedje, ki pa

s strani tožnice v tožbi zatrjevanega odnosa niso potrdili. Ni

oporekati tožnici, da sta tožnica in zapustnik po tem, ko sta uredila

medsebojna premoženjska razmerja, živela v določeni skupnosti, imela

dnevne kontakte, pogovore, da je tožnica zapustnika v bolnici

obiskovala. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem

sodišča prve stopnje, da je bilo njuno sobivanje tudi po letu 1996

omejeno le na tiste potrebe, ki so značilne za sostanovalce, ki jih

sicer ne vežejo tesnejše vezi, predvsem pa ne take vezi, ki so

značilne za moža in ženo. Pritožbeno sodišče nenazadnje tudi ne more

pritrditi pritožbi, da že samo pozanimanje za gregorijanske maše in

organiziranje župnikovega prihoda v času zapustnikove bolezni presega

to, kar predstavlja minimalni standard za obstoj izvenzakonske

skupnosti.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

V primeru, kadar stranka pooblasti odvetnika, ki ima pisarno v kraju

njenega prebivališča, je treba stroške zastopanja izven sedeža

odvetnika, oceniti kot potrebne, ne glede na kraj sojenja (po obvezni

razlagi Odvetniške tarife-OT upravnega odbora Odvetniške zbornice

Slovenije z dne 1.2.2000; 22. člen OT, prvi odstavek 155. člena ZPP).

Ni namreč mogoče zahtevati od stranke, da si najame odvetnika izven

kraja svojega stalnega prebivališča.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke

zavrnilo ter izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije

svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).