Appeal allowed; first instance court violated procedural rules by failing to evaluate medical evidence and rejecting witness testimony.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

1. Ker je sodišče prve stopnje opravilo narok v odsotnosti tožene

stranke, ne da bi ocenilo predloženo zdravniško potrdilo oz. navedlo

razloge, zakaj šteje opravičilo za neutemeljeno, je storilo bistveno

kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

2. Sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da se

je že iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem. Gre

namreč za načelno prepoved vnaprejšnje dokazne ocene.

3. Z zatrjevanjem delne oblasti nad stvarjo se po vsebini zatrjuje

obstoj služnosti kot temelja, ki opravičuje takšno delno oblast. Ta

pravni temelj pa je pri odločanju o posestnem varstvu seveda

nepomemben, saj posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske

oblasti neodvisno od pravnega temelja. Zato pri posestnem varstvu

vsebine služnosti zatrjevanje služnosti ni niti potrebno. Zadošča že,

da se dokaže delna oblast nad stvarjo, in v tem obsegu je treba

priznati tudi posestno varstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da

je toženec motil prvega in drugega tožnika v posesti

služnostne pravice, hoje, vožnje z vsemi prevoznimi

sredstvi, ki so danes v rabi, še zlasti z vsemi kmetijskimi

stroji in njihovimi priključki, z vsemi avtomobili in

drugimi tovornimi vozili po poti preko toženčevega

vinograda, parc. št. X k.o. Sremič, za potrebe tožnikovih nepremičnin

parc. št. Y k.o. Sremič, s tem, da je dne 25.5.2003 na severnem robu

služnostne poti, ki teče po parc. št. X k.o. Sremič, nasproti

stanovanjski hiši A postavil na služnostno pot osebni avtomobil

Renault trafic, reg. št. ..., in tako onemogočil uporabo služnostne

poti prvotožniku 25.5.2003 ob 22.10 uri za prost dostop do

stanovanjske hiše B, Krško, ležeče na parc. št. Z, pripisane pri vl.

št. 0 k.o. Sremič, in dne 26.5.2003 ob 6.45 uri prost odhod drugemu

tožniku od stanovanjske hiše A, Krško, ležeče na parc. št. Z,

pripisane pri vl. št. 0 k.o. Sremič, do javne poti Mohor-Sremič in

naprej v službo NEK Krško (1. odstavek izreka). Tožencu je nadalje

prepovedalo v bodoče posegati s takimi ali podobnimi ravnanji v

posest služnostne pravice poti, ki obsega hojo in vožnjo z vsemi

prevoznimi sredstvi, ki so danes v rabi, še zlasti v 1. točki izreka

navedenimi sredstvi, in ki teče preko zahodnega roba toženčeve

parcele X k.o. Sremič v dolžnini 50 m in širini 3 m, od severnega

roba parc. št. W, vl. št. 0 k.o. Sremič do glavne javne poti

Mohor-Sremič, da ne bo izvršbe (2. odstavek izreka). Odločilo je še,

da je toženec dolžan plačati tožniku pravdne stroške v znesku

443.700,40 SIT, odmerjene po sodišču, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, tekočimi od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do

plačila, vse v 15 dneh (3. odstavek izreka).

Zoper sklep se je pravočasno pritožil toženec brez izrecne

navedbe pritožbenega razloga. V laični pritožbi navaja, da

je sodišče prve stopnje postopalo skrajno nekorektno.

Sodišču je namreč pravočasno dostavil zdravniško potrdilo,

da se zdravi v celjski bolnišnici, ker je hud srčni bolnik,

vendar pa je kljub njegovi odsotnosti opravilo glavno

obravnavo, kar je sporno, saj ni imel možnosti zagovora.

Sodišče prve stopnje tudi ni vabilo kjučnih prič, in sicer

predsednika krajevne skupnosti M.R., taksista J.Ž., B.P. in L.K..

Sodišče nadalje ni upoštevalo nobenega njegovega zagovora. Služnost

nikoli ni bila vprašljiva. Če se je pa pokvaril avto, gre za višjo

silo. Glede spornosti dveh poti do Jankovičevih pa navaja naslednje.

Obe poti peljeta do njih, ene sicer noče vzdrževati nihče in je pač

malo bolj zaraščena, je pa normalno prevozna, kot navaja priča A.P.,

ki se večkrat vozi po njej do svojega vinograda. Za vsako služnost

velja, da če hočejo imeti nove zahteve, se naredi nov dogovor oz. se

služnost tudi plača. Po izpodbijanem sklepu se lahko vozijo s 30

tonskimi tovornjaki in z vozili, ki prevažajo nevarne snovi, če pa se

ve, da ta pot za to ni usposobljena. Sodišče si nadalje lasti

pravico, da mu odvzame 3-5 m zemljišča.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, vendar nanjo ni

odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je

opravilo glavno obravnavo v njeni nenavzočnosti, čeprav je

svoj izostanek opravičila. Iz podatkov v spisu je namreč

razvidno, da je tožena stranka dne 22.4.2004 sodišču poslala

dopis, v katerem navaja, da se zaradi daljšega zdravljenja v

celjski bolnišnici zaradi hude bolezni ne more udeležiti

naroka dne 6.5.2004. Dopisu je tožena stranka predložila

tudi zdravniško potrdilo. Sodišče prve stopnje je opravilo

narok v nenavzočnosti toženca, iz zapisnika pa je razvidno,

da bo sodišče navedlo razloge v obrazložitvi sklepa (l. št.

101). Vendar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni

razvidno, ali je sodišče prve stopnje ocenilo predloženo

zdravniško potrdilo oz. zakaj sicer šteje opravičilo toženca

za neutemeljeno. Res je, kar navaja sodišče prve stopnje, da

je toženca redno obveščalo in mu vročevalo vabila na naroke

za glavno obravnavo, vendar pa lahko sodišče opravi narok v

odsotnosti pravilno vabljene stranke le v primeru, če

stranka svojega izostanka ni opravičila oz. je njen

izostanek neutemeljen (prvi odstavek 281. člena Zakona o

pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Ker je sodišče prve

stopnje opravilo narok v odsotnosti tožene stranke, ne da bi

ocenilo predloženo zdravniško potrdilo oz. navedlo razloge,

zakaj šteje opravičilo za neutemeljeno, je storilo bistveno

kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339.

člena ZPP.

V zvezi z nezaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena

stranka, pa je pripomniti naslednje. Pravica do enakega

varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS se med

drugim nanaša tudi na dokazni postopek. Iz te pravice namreč

izhaja, da mora biti stranki v dokaznem postopku

zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico

predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih

nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov ter

postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o

rezultatih dokazovanja (pravica do kontradiktornega

postopka). Načelno torej obstoji pravica do izvedbe dokazov.

Ta pravica seveda ni neomejena in sodišče lahko dokazni

predlog zavrne, če ima za to sprejemljive (ustavno dopustne)

razloge. Vendar pa morajo biti ti razlogi iz dokaznega

sklepa ali iz končne odločbe jasno razvidni (primerjaj Aleš

Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004,

stran 224). Ne zadostuje torej, da sodišče prve stopnje

zgolj navede, da določenih dokazov ni izvedlo, ker so bili

za predmetno pravdo nepomembni, kot je to storilo sodišče

prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Obrazložiti je namreč tudi treba, zakaj so ti dokazi

nepomembni (npr. ker je hotela stranka s temi dokazi

dokazovati pravno nerelevantno dejstvo; ker gre za očitno

neprimeren dokaz, ipd.). Sodišče pa lahko zavrne izvedbo

nekega dokaza tudi v primeru, če je ta nesubstanciran

(stranka ne pojasni, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom

ugotavljalo in zakaj naj bi bil ta dokaz relevanten), vendar

mora biti to iz dokaznega sklepa oz. končne odločbe jasno

razvidno. Predvsem pa je treba opozoriti na načelno prepoved

vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišče ne sme zavrniti dokaznega

predloga z utemeljitvijo, da se je že iz predhodno izvedenih

dokazov prepričalo o nasprotnem (glej zgoraj citirano delo,

stran 230). Napačno je torej ravnalo sodišče prve stopnje,

ko je zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje

predlaganih prič B.P., J.Ž., M.R. in L.K. iz razloga, ker je odločilo

na podlagi zadostno izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je torej

glede na navedeno kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega

odstavka 339. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbi ugoditi,

izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje

v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ker je bilo treba pritožbi

ugoditi zaradi procesnih kršitev, pritožbeno sodišče na pritožbene

trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje, ni odgovarjalo.

Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju postopka odpravi

navedene pomanjkljivosti. Pri tem pa pritožbeno sodišče še

opozarja na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožnika

zatrjujeta motenje posesti pravice stvarne služnosti v letu

2003, je treba v konkretnem primeru uporabiti Stvarnopravni

zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je stopil v veljavo

1.1.2003. Z razliko od Zakona o temeljnih lastninsko pravnih

razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je v tretjem odstavku

70. člena določal, da ima posest stvarne služnosti, kdor

dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza

vsebini te služnosti, je SPZ opustil konstrukcijo posesti

pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče.

Vprašanje je torej, ali je po SPZ mogoče posestno varstvo

služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu.

Odgovor v pravni teoriji je pritrdilen (primerjaj

Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, letnik 2004, stran

877). SPZ za priznavanje položaja posesti namreč ne zahteva

izvrševanja oblasti na celotni stvari, ampak zadošča že

delna oblast nad stvarjo. Z zatrjevanjem delne oblasti nad

stvarjo se po vsebini zatrjuje obstoj služnosti kot temelja,

ki opravičuje takšno delno oblast. Ta pravni temelj pa je

pri odločanju o posestnem varstvu seveda nepomemben, saj

posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske oblasti

neodvisno od pravnega temelja. Zato pri posestnem varstvu

vsebine služnosti zatrjevanje služnosti ni niti potrebno.

Zadošča že, da se dokaže delna oblast nad stvarjo, in v tem

obsegu je treba priznati tudi posestno varstvo. Pomembna je

torej okoliščina, kakšna je bila dejanska oblast nad delom

zemljišča, v konkretnem primeru tudi, ali sta tožnika

dejansko oblast nad zemljiščem izvrševala v širini 2,5

metra, kot je to zatrjeval toženec, ali v širini 3 metrov,

kot to zatrjujeta tožnika. Sodišče prve stopnje bi se zato

glede na ugovore toženca, da se je dejanska oblast

izvrševala zgolj na 2,5 metra, moralo o tem dejstvu izrecno

opredeliti, vendar tega ni storilo. Zgolj navedba, da

tožnikoma pripada posest poti v obsegu, kot je nastala v

času nasutja, brez ugotovitve širine poti, glede na tožbeni

zahtevek ne zadostuje. Sodišče prve stopnje bo moralo zato v

nadaljevanju postopka natančno ugotoviti tudi dejanski obseg

izvrševanja posesti.