Appeal allowed; first instance court erred by refusing witness hearing without prior bias assessment.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodna odločba se razveljavi pod točko

2 ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek

in odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Ni se mogoče vnaprej postaviti na stališče, da je priča pristranska.

Treba jo je prej zaslišati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo, imenovano sodba

in sklep, odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah,

opr. št. ... z dne 16.3.2001, ostane v veljavi v 1. točki izreka

glede glavnice v višin 199.322,91 SIT in zakonskih zamudnih obresti;

- od 125.417,67 SIT od 19.1.2000 do 30.09.2004,

- od 25.417,67 SIT od 1.10.2004 dalje do plačila,

- od 150.011,40 SIT od 29.1.2000 do dneva plačila,

- od 11.025,84 SIT od 6.04.2000 do dneva plačila,

- od 12.868,00 SIT od 21.11.2000 do dneva plačila

in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v višini

19.996,54 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2001

dalje do plačila.

Zavrnilo je tožbeni zahtevek v preostalem delu, to je v 1.

točki izreka, glede dela glavnice v višini 116.810,40 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1999 dalje do plačila

in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v višini

7.803,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2001 do

plačila. S sklepom je zaradi umika tožbe v delu glavnice v

višini 100.000,00 SIT sklep o izvršbi razveljavilo in

pravdni postopek ustavilo. Hkrati je odločilo, da mora

tožena stranka povrniti tožeči stranki 54.015,31 SIT

pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh dovoljenih

pritožbenih razlogov v 1., 2. in 4. točki izreka. Predlaga

ugoditev pritožbi in spremembo tako, da bo zahtevku v celoti

ugodeno. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožbeno sodišče bo vsebino pritožbe povzelo v

nadaljevanju, ko bo hkrati odgovarjalo na pritožbene

trditve.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem

delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz

pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija,

preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala

v sporu. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem

pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in

14. točke 2. odst. 339. člena zakona in na pravilno uporabo

materialnega prava (člen 350/1 in 2 ZPP - Zakona o pravdnem

postopku).

Tožeča stranka navaja, da se pritožuje zoper 1., 2. in 4.

točko izreka. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne

glede na tak zapis v pritožbi, ne moreta biti predmet

pritožbe 1. in 4. točka odločbe. S 1. točko je namreč

zahtevku tožeče stranke ugodeno, prav tako pa je v 4. točki

določeno, koliko stroškov mora tožena stranka povrniti

tožeči stranki. Pritožba zoper 1. in 4. točko bi torej bila

v nasprotju s pravnim interesom tožeče stranke, saj ne more

imeti pravnega interesa za pritožbo v tistem delu, v katerem

je bilo zahtevku ugodeno. Za tako situacijo pa gre pri

odločitvi pod točko 1. in 4.

V zvezi z izjavo tožeče stranke, nanašajočo se na zahtevek

na glavni obravnavi dne 5.10.2004 (list. št. 19) in v zvezi

s pritožbenimi trditvami pod točko IV. (list. št. 29), bi

utegnilo biti sporno, ali je tožeča stranka na glavni

obravnavi dne 5.10.2004 postavila zahtevek, o katerem bi

moralo sodišče prve stopnje odločati in zaradi česar bi bilo

mogoče šteti, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh

zahtevkih in bi zaradi tega moralo izdati dopolnilno sodbo

(člen 325 ZPP).

Pod točko IV. pritožbe tožeča stranka pojasnjuje način

obračuna obresti, navaja, v kakšnem znesku jih toženka po

stališču tožnice še dolguje. Oporeka temu, da sodišče toženi

stranki ni naložilo v plačilo tudi zakonskih zamudnih

obresti od obračuna obresti v znesku 189.204,60 SIT, kar je

"tožeča stranka zahtevala oziroma postavila zahtevek na

glavni obravnavi dne 5.10.2004".

Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da tožeča stranka na

glavni obravnavi dne 5.10.2004 ni postavila zahtevka.

Če bi tedaj tožeča stranka postavila zahtevek, bi šlo lahko

le za spremembo tožbe po členu 184 ZPP. Sprememba tožbe je

med drugim povečanje obstoječega zahtevka, ni pa tožba

spremenjena, med drugim, če tožeča stranka tožbeni zahtevek

zmanjša. Na glavni obravnavi dne 5.10.2004 je tožeča stranka

izjavila takole: "Tožeča stranka zmanjšuje svoj zahtevek

tako, da umika tožbo v delu glavnice za 100.000,00 SIT ter

vztraja pri plačilu glavnice še za 316.133,31 SIT in pri

plačilu zakonskih zamudnih obresti: od SIT 100.000,00 od

30.11.1999 do 30.9.2004 v obračunanem znesku 159.515,45 SIT

z zamudnimi obrestmi od 5.10.2004 dalje; od SIT 16.810,40 od

30.11.1999 do plačila, preostale zamudne obresti po

dolgovani glavnici pa tako kot so opredeljene v predlogu za

izvršbo oziroma v tožbi, vztraja pa tožeča stranka tudi pri

vseh stroških izvršilnega in nadaljnjega pravdnega

postopka."

Ko je torej tožeča stranka izjavila, da zahtevek zmanjšuje

tako, da umika tožbo v delu glavnice za 100.000,00 SIT, vse

nadaljnje besedilo lahko pomeni le tožničino razlago tega,

kako visoke so še obresti, ne more pa pomeniti spremembe

tožbe z zvišanjem zahtevka. Če je namreč zahtevek zmanjšala

tako, da je tožbo v delu glavnice za znesek 100.000,00 SIT

umaknila, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, kajti

odločalo je le o zmanjšanem zahtevku in torej ni bilo

razloga za zavrnitev zahtevka. Ko je tožeča stranka

izjavila, da umika tožbo glede glavnice v višini 100.000,00

SIT, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za drugačen

obračun terjatve kot je ta, ki izhaja iz prve točke odločbe.

Poenostavljeno rečeno: tožeča stranka ni mogla zmanjšati

zahtevka tako, da ga je na račun obresti povečala. Dolžnost

tožeče stranke je namreč, da postavi jasen in določen

zahtevek (člen 180/1 ZPP).

Po povedanem torej dopolnitev sodbe z morebitno zavrnitvijo

dela tožbenega zahtevka ni potrebna.

Pritožba pa ima prav, ko gre za odločitev pod točko 2, s

katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

glede glavnice v višini 116.810,40 SIT s pripadki in glede

dela izvršilnih stroškov s pripadki. Treba je pritrditi

pritožbi, da je sodišče prve stopnje v tem delu napravilo

bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP, ker ni

zaslišalo prič M.O. in J.B.. S tem je kršilo določbo 213. člena ZPP v

zvezi z 212. členom istega zakona. Ta kršitev je vplivala na

zakonitost in pravilnost sodbe. Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka

stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj

zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Po

členu 213 dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo.

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih

dejstev, odloča sodišče.

Ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predloga za zaslišanje

navedenih prič, češ da nista neodvisni, je kršilo navedeni

določbi. S tem je onemogočilo toženi stranki dokazovanje

odločilnih dejstev.

Ni se mogoče vnaprej postaviti na stališče, da sta priči

pristranski. Kakršnokoli sklepanje bi bilo mogoče šele

potem, ko bi sodišče priči zaslišalo, nato pa napravilo

dokazno oceno v skladu z določbo 8. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo

odpraviti navedeno pomanjkljivost s tem, da bo omenjeni

priči zaslišalo, pri tem pa bo smotrno razčistiti tudi

trditev toženke, podano v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da

je bila dobava plina za ta znesek na isti naslov, vendar ne

za M.. Razčistiti bo torej treba, ali morda to pomeni, da je na istem

naslovu morda več oseb, ki imajo sklenjeno pogodbo s tožečo stranko

(glej prilogo A8), ali pa gre za naročilo pod isto pogodbo, vendar s

strani druge osebe.

Odločitev o tistem delu pravdnih stroškov, ki doslej tožeči

stranki niso bili priznani, bo odvisna od nadaljevanja

postopka.

Odločitev pritožbenega sodišča o razveljavitvi sodbe temelji

na določilu člena 354/1 ZPP, odločitev o pritožbenih

stroških pa na določilu člena 165/3 ZPP.