Construction contract claim dismissed due to statute of limitations starting after reasonable invoice period expired.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožeča stranka ni pridobila pravice terjati izpolnitev terjatve takoj

po zaključku del na objektu tožene stranke. Takšno stališče je

materialnopravno zmotno. V obravnavanem primeru bi zastaranje lahko

začelo teči šele po sestavi ustreznega končnega obračuna vseh

opravljenih del. V takšnem primeru bi začelo zastaranje teči od

zapadlosti takšnega obračuna, vendar le pod nadaljnjim pogojem, da je

končni obračun izdan v primernem roku od dneva, ko so bila dela

končana in v katerem je bilo mogoče takšen obračun sestaviti. Če pa

končni obračun v tem roku ni izdan, pa začne zastaranje teči že po

izteku primernega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se plačilni

nalog iz sklepa o izvršbi opr. št. ... Okrajnega sodišča v Ljubljani

z dne 10.1.2002, po katerem je toženec dolžan plačati tožeči stranki

glavnico v višini 2.257.409,80 SIT, zakonske zamudne obresti od

glavnice od 8.1.1997 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v

višini 48.924,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa

do plačila, razveljavi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

ustrezno spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi

navaja, da terjatev ni zastarana. Dela niso bila zaključena s fasado,

temveč tedaj, ko so bila opravljena tudi druga dela, kot je razvidno

iz končne situacije (ureditev okolice, izgradnja ograje). Končni

situaciji tožena stranka ni ugovarjala, s tem pa je priznala vsa

dela, ki so v situaciji opredeljena in ovrednotena. Prav tako ni

zanikala, da so bila dela dejansko opravljena koncem leta 1996.

Zastaralni rok je tako začel teči od izdelave končne situacije in

sicer po poteku 8 dni, saj tožena stranka ni želela skleniti

primopredajnega zapisnika, da so dela na objektu zaključena. V

postopku zaslišane priče so povedale, da so bila dela končana koncem

leta. Priča D.K. je povedal, da so fasado delali jeseni, kar pa ne

pomeni september 1996. Ista priča je povedala tudi, da so do konca

leta opravljali še določena dela kot so izkop za kanalizacijo, izkop

za ograjo, izdelava garaže, kar vse je obračunano v končni situaciji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so

bila v obravnavanem primeru dela zaključena meseca septembra 1996.

Takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo po skrbni

presoji vseh izvedenih dokazov (tako predloženih listinskih dokazov

kot izpovedb zaslišanih prič), svoje dokazne zaključke pa oprlo

predvsem na izpovedbo priče D.K.. Glede na to, da je navedena priča

pri delu na objektu tožene stranke sodelovala do zaključka vseh

gradbenih del, tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede

pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbene trditve, da

je ta priča izpovedala, da so se določena dela vršila vse do konca

leta 1996, pa so protispisne, saj tega priča v svoji izpovedbi ni

navedla. V pritožbi poudarjeno dejstvo, da tožena stranka končni

situaciji z dne 31.12.1996 ni ugovarjala, pa na zaključke sodišča

prve stopnje o tem, kdaj so bila dela dejansko opravljena, ne more

vplivati.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim stališčem, da je

zastaranje začelo teči šele po izstavitvi končne situacije z dne

31.12.1996. V skladu s 1. odstavkom 361. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (v nadaljevanju ZOR) začne zastaranje teči prvi dan po

dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za

posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Glede na

navedeno je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj je v

obravnavanem primeru tožeča stranka to pravico pridobila. Po stališču

sodišča prve stopnje je tožeča stranka pravico terjati izpolnitev

pridobila takoj po zaključku del na objektu tožene stranke. Takšno

stališče pa je materialnopravno zmotno. V obravnavanem primeru bi po

mnenju pritožbenega sodišča lahko začelo zastaranje teči šele po

sestavi ustreznega končnega obračuna vseh opravljenih del. V takšnem

primeru bi začelo zastaranje teči od zapadlosti takšnega obračuna,

vendar le pod nadaljnjim pogojem, da je končni obračun izdan v

primernem roku od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo

mogoče takšen obračun sestaviti. Če pa končni obračun v tem roku ni

izdan, pa začne zastaranje teči že po izteku primernega roka. Čeprav

je pritožbeno sodišče pri materialnopravni presoji utemeljenosti

toženčevega ugovora zastaranja upoštevalo drugačna materialnopravna

izhodišča, pa to na odločitev sodišča prve stopnje ni vplivalo. Glede

na to, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru z deli zaključila

septembra 1996, je po oceni pritožbenega sodišča sredi decembra 1996

(predlog za izvršbo je bil vložen dne 19.12.2001) primeren rok za

izdajo končnega obračuna že potekel, nedvomno pa je bil prekoračen ob

izstavitvi končne situacije z dne 31.12.1996 (oz. 8 dni po

izstavitvi), ko naj bi po mnenju tožeče stranke začelo teči

zastaranje. Odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno zahtevek

tožeče stranke zaradi zastaranja zavrniti, se tako izkaže za

pravilno.

Ker pritožbeno sodišče drugih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, ni

našlo, prav tako pa tudi ne kršitev, na katere je v skladu z 2.

odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je

pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).