Appeal dismissed; court upheld defamation damages for false claims of assault on an elderly man.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako subjektivno prizadetost

tožnika kot tudi dejstvo, da izrečene neresnične trditve objektvino

predstavljajo takšen poseg v tožnikovo čast in dobro ime, da

zmanjšuje njegov ugled, mečejo temno luč na osebnostno zunanjo podobo

tožnika in ga prikazujejo kot grobjana, ki je fizično napadel

starejšega gospoda.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec

dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 350.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2004 do plačila. Višji tožbeni

zahtevek do 800.000,00 SIT je zavrnilo in odločilo, da se zahteva

tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Proti navedeni sodbi v obsodilnem delu je toženec vložil pritožbo iz

vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje njegovi

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika je sodišče

prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka absolutne narave, ker

pritožniku ni dalo možnosti obrambe, saj ga ni vabilo na obravnavo,

kjer bi se lahko branil pred neutemeljenim tožbenim zahtevkom.

Pritožnik namreč ni prejel vabila, zato ni vedel, v kakšni fazi je

postopek in kako se lahko brani pred sodiščem. Takšna kršitev določb

pravdnega postopka avtomatično pomeni razveljavitev sodbe. Nadalje

pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo

dejansko stanje, saj je v celoti sledilo izpovedi tožeče stranke,

navedb pritožnika v odgovoru na tožbo in drugih dokazov v korist

pritožnika pa ni upoštevalo. Povsem je zanemarilo objektivno dejstvo,

da je pritožnik dejansko starejša oseba, ki je lahko bila

izpostavljena nasilju tožnika. Priča I.V. je tožnikova žena, zato

njeno pričevanje ne more biti nepristransko. Sodišče prve stopnje je

nepravilno ugotovilo, da naj bi tožnik pritožnika samo blago odrinil,

saj je pritožnik pri napadu s strani tožikov utrpel telesne poškodbe,

zaradi katerih je bil prisiljen obiskati zdravnika in o tem prilaga

tudi zdravniško potrdilo. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno

uporabilo tudi materialno pravo, saj je nepremoženjsko škodo ocenilo

pavšalno in ni izvedlo nobenega dokaza, s katerim bi ugotovilo,

kakšna škoda je tožniku dejasnko nastala, da bi lahko na podlagi

takšne ugotovitve prisodilo odškodnino, ki bi pomenila restitucijo

tako ugotovljene škode. Svoje odločitve o škodi pa sodišče prve

stopnje tudi ni obrazložilo.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. čl. ZPP vročena

tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani.

Ob upoštevanju določbe 1. odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP mora vsaka

stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj

zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Tožeča stranka je za svoje trditve, da je bilo ravnanje tožene

stranke, ko je v oddaji Televizije Slovenija Tednik in v reviji Mag

trdil, da ga je tožnik dne ... surovo pretepel in ga potem

onesveščenega na tleh obrcal, protipravno, saj so bile navedene

trditve neresnične in da je z neresničnimi trditvami v sredstvih

javnega obveščanja toženec hudo razžalil dobro ime in čast tožnika,

zato je upravičen do plačila pravične denarne odškodnine, predlagala

dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo. Tožena stranka je v

odgovoru na tožbo zatrjevala nasprotno, torej da so bile izrečene

trditve o tožnikovem fizičnem napadu na toženca resnične in v

potrditev svojih navedb predlagala svoje zaslišanje, vpogled v spis

Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. in v zdravniško potrdilo

Zdravstvenega doma Ljubljana z dne 15.4.1997, ki pa ga ni predložila

sodišču vse do zaključka postopka na prvi stopnji. Sodišče prve

stopnje je vpogledalo v predlagani pravdni spis in ugotovilo, da se

gradivo v tem spisu ne nanaša na v tem postopku obravnavani dogodek.

Toženca je že na prvo obravnavo dne 23.2.2004, katere se je udeležil

takratni toženčev pooblaščenec, vabilo štirikrat tudi z vabilom na

zaslišanje, vendar poskusi vročitve niso bili uspešni, saj toženec

kljub obvestilom vročevalca sodnih pošiljk ni hotel prevzeti. Toženec

vabila na obravnavo in na zaslišanje dne 5.4.2004 res ni prejel, ker

ga vročevalec ob prvem poskusu vročitve sodne pošiljke dne 26.3.2004

ni našel doma, zato mu je pustil prvo obvestilo s pozivom, da zaradi

vročitve počaka vročevalca dne 27.2.2004. Ker tudi tega dne toženec

ni bil doma, da bi prevzel sodno pošiljko, mu je vročevalec pustil

drugo obvestilo o prispelem pismu, v katerem je bil toženec

opozorjen, da lahko sodno pošiljko prevzame v naslednjih 15 dneh od

28.2.2004 na pošti, sicer se bo štelo, da je vročitev opravljena na

dan, ko je vročevalec pustil to obvestilo, torej 27.2.2004. Toženec

sodne pošiljke ni prevzel, zato se ob upoštevanju določil 140. do

142. čl. ZPP šteje, da je bil toženec pravilno vabljen na obravnavo

in na zaslišanje dne 5.4.2004. Glede na to pa je sodišče prve stopnje

ob upoštevanju določbe 282. čl. ZPP glavno obravnavo lahko opravilo

kljub njegovi odsotnosti in ob upoštevanju določbe 2. odst. 258. čl.

ZPP lahko zaslišalo kot stranko le tožnika, saj toženca ni mogla

zaslišati, ker se ni odzval sodnemu vabilu. Ker se torej šteje, da je

bil toženec pravilno povabljen na obravnavo, ni podana v pritožbi

zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka absolutne

narave iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je imel toženec možnost

obravnavanja pred sodiščem. Če je ni izkoristil, je to njegova

odločitev, ki na pravilnost odločitve v tem postopku ne more imeti

vpliva.

Sodišče prve stopnje je odločilo o zahtevku na podlagi dokazov, ki

jih je izvedlo in pravilno ob upoštevanju določbe 8. čl. ZPP

zaključilo, da je tožnik dokazal svoje trditve, saj v odsotnosti

kakršnihkoli dokazov s strani tožene stranke ni imelo razloga, da ne

bi verjelo tožnikovi prepričljivi izpovedi. Glede na povedano pa ni

podan niti v pritožbi zatrjevan razlog nepravilne ugotovitve

dejanskega stanja, saj le objektivno dejstvo, da je toženec starejša

oseba in v odgovoru na tožbo zanikane tožnikove trditve ne morejo

izpodbiti po oceni prvostopnega sodišča prepričljive tožnikove

izpovedi o poteku dogodka dne 10.3.1997. Zdravniškega potrdila, ki ga

je toženec priložil pritožbi, sodišče druge stopnje ne sme

upoštevati, saj sme ob upoštevanju določbe 1. odst. 337. čl. ZPP

pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih

brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno

obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz

2. odst. 286. čl. ZPP. Toženec pa niti ne zatrjuje, da tega dokaza ni

mogel predložiti pravočasno v postopku na prvi stopnji, zato

predstavlja ta dokaz nedovoljeno pritožbeno novoto.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo,

saj je z zaslišanjem tožnika in pričevanjem njegove žene ugotovilo,

da je tožniku zaradi toženčevega protipravnega ravnanja nastala

škoda, ker je bil zaradi v sredstvih javnega obveščanja razširjenih

neresničnih trditev prizadet, jezen, razburjen in zagrenjen, kar je

vplivalo na njegovo duševno stanje in mu povzročilo duševne bolečine

zaradi okrnitve pravice osebnosti, kar pravica do časti in dobrega

imena nedvomno je. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako subjektivno

prizadetost tožnika kot tudi dejstvo, da izrečene neresnične trditve

objektvino predstavljajo takšen poseg v tožnikovo čast in dobro ime,

da zmanjšuje njegov ugled, mečejo temno luč na osebnostno zunanjo

podobo tožnika in ga prikazujejo kot grobjana, ki je fizično napadel

starejšega gospoda.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je prvostopno sodišče s

prisojo denarne odškodnine v višini 350.000,00 SIT pravilno uporabilo

tudi določbo 2. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki

pravi, da pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter

pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in

namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki

niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Prisojena

odškodnina predstavlja primerno zadoščenje in je primerljiva z

odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. Odločitev o nastanku

škode in višini odškodnine je obrazložena, saj je prvostopno sodišče

o tem navedlo jasne, prepričljive in logične razloge, zato ni podana

niti v pritožbi smiselno zatrjevana kršitev pravdnega postopka iz 14.

tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni

dolžnosti v mejah pooblastil iz 2. odst. 350. čl. ZPP ugotovilo, da

sodišče prve stopnje v postopku ni storilo kakšnih kršitev, na katere

mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker je torej

pritožba neutemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353.

čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.