Defamation claim partially allowed; expert duty to verify pilot license info; costs adjusted by success percentage.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se

spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi še za nadaljnji

znesek 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, in se tako sodba

sodišča prve stopnje po spremembi v celoti glasi:

1.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 700.000,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe, v 15

dneh.

2.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 309.072,44 SIT

pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje (2.9.2004) dalje do plačila, v 15

dneh.

3.Kar zahteva tožnik več se zavrne."

V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke

pa v celoti, zavrneta in se potrdi v nespremenjenih a izpodbijanih

delih sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega

postopka v znesku 53.009,00 SIT.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijanim materialnopravnim stališčem

sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal dovolj skrbno in se

uspel razbremeniti odgovornosti (krivde) za trditve, ki jih je

izrekel v spornem intervjuju. V pritožbi še zatrjevane okoliščine, da

je informacijo dobil od visokih letalskih častnikov in da se je

tožnik tudi sam hvalil, da je letel na vojaškem letalu F 16 ne morejo

predstavljati razbremenilnih okoliščin, ki bi omogočale zaključek,

da je toženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih

trditev, s čemer šele bi bila lahko izključena neskrbnost pri

podajanju odgovora. Kot vojaški strokovnjak bi moral podvomiti ali pa

vsaj preveriti govorice, da je toženec opravljal licenco za civilna

pilota na vojaškem letalu, letenje na vojaškem letalu F 16 pa prav

gotovo ni primerljivo z letenjem na povsem drugem letalu - tipa

pilatus. Zahteva po preverjanju resničnosti informacij je v

konkretnem primeru temeljila na višjem standardu profesionalne

(poklicne) skrbnosti in ne le na podlagi merila skrbnosti povprečnega

človeka - nestrokovnjaka. Od toženca se je zato lahko utemeljeno

pričakovalo, da bi se tudi v spornem primeru moral in mogel zavedati,

da trditve, ki jih je slišal od drugih niso resnične. Tudi če ni

morda vedel, kakšen je postopek pridobitve licence civilnega pilota,

bi se moral o tem prepričati - lahko bi na primer v predpisih

preveril, kakšen je postopek za pridobitev tovrstne licence, predno

se je odločil, da potrdi novinarjeve trditve oz. vprašanje ter na ta

način tudi sam nedvomno žaljivo trditev o tožnikovem ravnanju, ki

vsebuje celo očitek kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja oz.

korupcijskega kaznivega dejanja, posreduje javnosti.

V pisnem opravičilu v Sobotni prilogi z dne 10.4.1999, to je kmalu po

objavi spornega intervjuja, (s katerim je bil seznanjen tudi tožnik),

je toženec bralce tudi obvestil o neresničnosti v intervjuju

posredovanih informacij. Takšno opravičilo je vsekakor potrebno

upoštevati kot delno zadoščenje za tožniku nedvomno povzročene

duševne bolečine v zvezi z obravnavanim škodnim posegom.

[OBRAZLOŽITEV]

Na podlagi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje delno ugodilo

tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožeči

stranki 1.500.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi,

ki začno teči od dneva izdaje sodbe, v 15 dneh. Tožeči stranki je

naložilo, da plača toženi stranki 153.496,00 SIT pravdnih stroškov z

zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila,

v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija le odločitev o stroških postopka. Predlaga,

da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep o stroških spremeni

tako, da pravdne stroške naloži v plačilo toženi stranki oz.

podrejeno, da sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu

sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje

prezrlo, da je tožeča stranka že v pritožbi znižala svoj odškodninski

zahtevek na 2.500.000,00 SIT in da je ob prisojeni odškodnini v

znesku 1.500.000,00 SIT uspela z več kot polovico svojega tožbenega

zahtevka. Tudi ni upoštevano, da je tožeča stranka v pravdi uspela s

temeljem svojega zahtevka in da se je pritožba, ki je bila vložena

zoper prvostopno sodbo nanašala na temelj samega zahtevka in da je

tožeča stranka s takšno pritožbo uspela. Sodišče pa je z

ugotavljanjem temelja zahtevka porabilo največ časa in dela. Z višino

tožbenega zahtevka se je sodišče pve stopnje ukvarjalo sorazmerno

malo in te okoliščine bi morale priti v poštev tudi pri odločitvi o

stroških postopka v smislu 154. člena ZPP.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga

zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe. Uveljavlja

vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi tako, da sodbo spremeni in tožbo v celoti zavrne kot

neutemeljeno, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje

prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Poudarja, toženec o tožniku ni

trdil in raznašal neresničnih vesti. Na vprašanje novinarja ali je

res na vojaškem letalu pilatus opravil civilno pilotsko licenco, je

odgovoril, da tako govorijo gospodje iz operativnega poveljstva.

Toženec je imel tudi razloge verjeti, da je res, kar je slišal. Med

častniki iz operativnega poveljstva so bili namreč tudi letalski

častniki, ki se na področje letalstva spoznajo bolj kot on. Toženec

je v to, kar je dejal dodal tudi svoj dvom z besedo "menda". Tudi

sodišče ugotavlja le možnost, da so si bralci ustvarili mnenje, da

toženčev odgovor ne predstavlja le povzetka trditev drugih, temveč

tudi povsem trdno ugotovitev, prepričanje, da je tožnik ravnal tako

kot se govori. Pritožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS,

štev. II Ips 546/2000, z dne 19.9.2001, ki jo mestoma povzema v

pritožbi. Po tej sodbi mora biti iz informacije razvidno le to, da se

nanaša na dejstva, ki niso preverjena. To pa je lahko razvidno tudi z

uporabo besede menda. Tako je potrebno razumeti navedbo vira za

govorice in besedo menda tudi v toženčevem primeru in ne kot neko

navidezno omilitev izjave, kot ocenjuje prvostopno sodišče. Toženec

je o dejanju tožnika govoril kot pojavu nereda in nediscipline v

Slovenski vojski. V toženčevih odgovorih ni ničesar v smeri zlorabe

položaja, osebnega okoriščenja, politične diskreditacije in podobno.

Toženec je imel utemeljen razlog verjeti v skupno letenje tudi zato,

ker je tožnik priznal letenje na pilatusu z letalskim poveljnikom

Ž. in se je v medijih pohvalil o tem. Sodišče pa razen z zatrjevanjem

toženčeve strokovnosti ni z ničemer obrazložilo svoje presoje

tožnikovih navedb in ni z ničemer obrazložilo presoje njegovih

trditev. V nasprotju z ZPP so bili zavrnjeni dodatni dokazi - pisanja

o tožniku v medijih. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ta pisanja nimajo z

zadevo povezave. Z dokazi je hotel toženec sodišču predočiti

nerazumljivo stanje, ko tožnik na mnogo hujše očitke in žalitve ne

odreagira in od nikogar ne zahteva odškodnine, toženčeve izjave pa

naj bi mu povzročile toliko bolečin in vsakovrstne škode. Pritožnik

tudi citira odlomke člankov v časopisu Dnevnik, ki izkazujejo žaljive

zapise in obtožbe na račun tožnika, na katere pa se tožnik ni nikoli

skliceval ali jih omenjal. Toženec jih navaja le zato, da opozori, da

tožniku ni verjeti, da ga je sporna toženčeva izjava tako prizadela.

Tudi ni dokazano, da bi tožnik rabil zdravniško pomoč ali drugega

strokovnjaka. Dokazal tudi ni kakšnega pisanja v medijih kot

posledico toženčevega intervjuja, kot je zatrjeval na zadnjem

zaslišanju sodnici. Glede višine prisojenega zneska 1.500.000,00 SIT

bi moralo sodišče prve stopnje konkretizirati sodno prakso, na katero

se je sklicevalo. Pritožnik navaja zadevo II Ips 546/2000, ko je bila

prisojena odškodnina v znesku 1.300.000,00 SIT in zadevo II Ips

402/99, ko je bila zaradi očitka tožniku, da grozi tožencu s smrtjo

prisojena odškodnina v znesku 700.000,00 SIT. Toženec odvetnikovi

pritožbi prilaga tudi dodatek, ki naj se šteje kot sestavni del

pritožbe in v katerem zatrjuje in opisuje politične motive tožnika za

vložitev tožbe.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbena očitka, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo

dokazni predlog za vpogled v druge za tožnika "obremenilne" časopisne

članke in da se ni "izreklo o ključnih navedbah toženca", s čemer naj

bi bila po mnenju pritožnika storjena bistvena kršitev določb

pravdnega postopka, predstavljata po svoji vsebini očitek zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki bo obravnavan v

nadaljevanju te pritožbene odločbe. Pritožbeno sodišče pa ne

ugotavlja kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.

odstavka 339. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti

(člen 350/2 ZPP).

Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da je

tožnik trdil in raznašal neresnične govorice. Iz razlogov izpodbijane

sodbe pa izhaja, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožnik v

spornem intervjuju na vprašanje novinarja ali je res, da je K. nalet

za svojo civilno pilotsko licenco opravil na vojaških pilatusih,

odgovoril, da "tako govorijo gospodje iz operativnega poveljstva v

X., s katerim je imel priložnost sodelovati v zadnjih nekaj mesecih.

Menda sta se vozila skupaj z načelnikom". Te izrečene besede pa

nedvomno predstavljajo tudi raznašanje govoric (glej tudi SSSK - DZS

Ljubljana 1994, str. 1128. raznašati: nav. ekspr. : razširjati,

razglašati - raznašati čenče, raznašati novice po vasi...). Res je

sicer toženec uporabil besedico "menda", kar pa izrečenemu odgovoru

ne odvzema narave raznašanja govoric, temveč le njegovo delno

omilitev. Ker je tožnik priznan vojaški strokovnjak (kot takšen je

bil predstavljen tudi v spornem intervjuju) pa pritožbeno sodišče

pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da so si lahko bralci

intervjuja ustvarili mnenje, da toženčev odgovor ne predstavlja le

povzetka trditev drugih temveč tudi prepričanje, da je tožnik ravnal

tako, kot se govori. Res takšna ugotovitev izraža obstoj možnosti

oblikovanja opisanega vtisa pri bralcih, kar pa toženčevemu odgovoru

ne odvzema njegove protipravnosti, to je žaljive izjave o neresničnem

dejstvu izražene v obliki - v tožbi izpostavljenega namiga, da je

tožnik zaradi letenja na vojaškem letalu z Y. temu omogočil tudi

imenovanje na položaj načelnika in s tem zlorabil položaj. Toženec

namreč do govoric kot strokovnjak tudi ni zavzel kritične distance,

temveč je nasprotno pri bralcih utrjeval vtis o njihovi resničnosti.

Za toženčevo odgovornost za poseg v tožnikovo pravico do časti in

dobrega imena je tako zadostovala že zgolj omiljena trditev. Tudi

informacij, povzetih od drugih, torej govoric, namreč ni mogoče

raznašati okrog, ne da se pri njihovem preverjanju prej uporabi tista

mera skrbnosti, ki predstavlja izpolnitev pravnega standarda potrebne

skrbnosti, v konkretnem primeru - v izpodbijani sodbi pravilno

izpostavljena skrbnost dobrega strokovnjaka. Tudi že zgolj z

navajanjem oz. raznašanjem neresničnih govoric je v konkretnem

primeru bilo poseženo v čast in dobro ime oz. osebnostne pravice

prizadetega, odškodninsko odgovoren pa je toženec, ki jih je raznašal

naprej, ne da bi se pri tem z zadostno mero skrbnosti prepričal, ali

so takšne njemu sporočene trditve sploh mogoče oz. resnične.

Pritožbeno sodišče torej soglaša tudi z izpodbijanim

materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da toženec ni

ravnal dovolj skrbno in se uspel razbremeniti odgovornosti (krivde)

za trditve, ki jih je izrekel v spornem intervjuju. V pritožbi še

zatrjevane okoliščine, da je informacijo dobil od visokih letalskih

častnikov in da se je tožnik tudi sam hvalil, da je letel na vojaškem

letalu F 16 ne morejo predstavljati razbremenilnih okoliščin, ki bi

omogočale zaključek, da je toženec imel utemeljen razlog verjeti v

resničnost svojih trditev, s čemer šele bi bila lahko izključena

neskrbnost pri podajanju odgovora. Kot vojaški strokovnjak bi moral

podvomiti ali pa vsaj preveriti govorice, da je toženec opravljal

licenco za civilna pilota na vojaškem letalu, letenje na vojaškem

letalu F 16 pa prav gotovo ni primerljivo z letenjem na povsem drugem

letalu - tipa pilatus. Zahteva po preverjanju resničnosti informacij

je v konkretnem primeru temeljila na višjem standardu profesionalne

(poklicne) skrbnosti in ne le na podlagi merila skrbnosti povprečnega

človeka - nestrokovnjaka. Od toženca se je zato lahko utemeljeno

pričakovalo, da bi se tudi v spornem primeru moral in mogel zavedati,

da trditve, ki jih je slišal od drugih niso resnične. Tudi če ni

morda vedel, kakšen je postopek pridobitve licence civilnega pilota,

bi se moral o tem prepričati - lahko bi na primer v predpisih

preveril, kakšen je postopek za pridobitev tovrstne licence, predno

se je odločil, da potrdi novinarjeve trditve oz. vprašanje ter na ta

način tudi sam nedvomno žaljivo trditev o tožnikovem ravnanju, ki

vsebuje celo očitek kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja oz.

korupcijskega kaznivega dejanja, posreduje javnosti. Toženec torej ni

ravnal s potrebno skrbnostjo, ko je pritrdilno odgovoril na

novinarjevo vprašanje - "ali je res, da je K. nalet za svojo civilno

pilotsko licenco opravil na vojaških pilatusih". Na pravilnost

takšnega zaključka pa kaže celo samo toženčevo ravnanje po

objavljenem intervjuju, ko se je tožniku opravičil in navedel, da je

ugotovil, da je to, kar je navajal, neresnično. Sporne govorice so

bile torej nedvomno preverljive, torej se je bilo mogoče prepričati o

njihovi verodostojnosti. Ob povedanem pritožbeno sodišče tako ne more

soglašati s pritožbenimi trditvami, da je imel toženec utemeljen

razlog verjeti v resničnost podanih izjav drugih. V njegovem ravnanju

so podani tudi znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, pri čemer

pa pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da poseg v čast in dobro ime

oz. druge osebnostne pravice ni mogoč le na podlagi storitve enega od

kaznivih dejanj, uvrščenih med kazniva dejanja zoper čast in dobro

ime, temveč tudi z ravnanjem, ki ni nujno istovetno s katerim od

takšnih kaznivih dejanj. Pomembno je, da so podani vsi elementi

odškodninske odgovornosti - torej nedopustno škodno ravnanje (ki je

lahko vsako tisto dejanje, ki drugemu povzroči škodo - člen 16 ZOR),

vzročna zveza med takšnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost

(krivda - naklep ali malomarnost) povzročitelja.

Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. štev. II Ips 546/2000, z dne

19.9.2001, na katero se tudi sklicuje pritožnik, se nanaša na sporni

primer, ki ni primerljiv s predmetnim sporom. Obravnava namreč poseg

v čast in dobro ime oziroma osebnostno pravico, ki ga lahko stori

novinar pri publicistični dejavnosti. V konkretnem primeru pa gre za

intervjuvano osebo - vojaškega strokovnjaka, ko se je kot je bilo že

zgoraj pojasnjeno v časopisu obravnavala problematika s področja

dejavnosti intervjuvanca, ki je s svojim strokovnim ugledom s

področja, ki ga je intervju obravnaval, nedvomno utrjeval vtis o

resničnosti povedanega oziroma vsaj omogočal utrjevanje takšnega

prepričanja pri bralcih.

Pač pa je utemeljena pritožba glede višine odškodnine, kot jo je

odmerilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s

pritožbenim zavzemanjem, da je toženec z neodreagiranjem na časopisne

članke, v katerih naj bi bili navedeni očitki in žaljivi komentarji,

pokazal čustveno neobčutljivost, kar naj bi preprečevalo priznanje

odškodnine za duševne bolečine v spornem primeru. Prvostopno sodišče

je takšno povezavo na podlagi ugotovitev, da gre v konkretnem

primeru za povsem drugačne žaljive očitke, pravilno izključilo, pri

čemer so bili procesno pravilno zavrnjeni kot prepozno predloženi

dokazni predlogi z vpogledom v članke objavljene v letih 1998 in

1999, saj jih je toženec predložil že po prvem naroku za glavno

obravnavo, dne 25.4.2003, pri čemer toženec te procesne sankcije tudi

ni preprečil z navajanjem kakšnih ekskulpacijskih razlogov v smislu

določbe 2. odstavka 286. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je, ko je odmerjalo višino odškodnine ugotovilo,

da se je toženec tožniku opravičil s prispevkom v pismih bralcev.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega pri odločanju o

višini tožbenega zahtevka ni upoštevalo, tako ni utemeljen.

Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da je to dejstvo bilo pri odmeri

odškodnine upoštevano v premajhni meri. V pisnem opravičilu v Sobotni

prilogi z dne, to je kmalu po objavi spornega intervjuja, (s katerim

je bil seznanjen tudi tožnik), je toženec bralce tudi obvestil o

neresničnosti v intervjuju posredovanih informacij. Takšno opravičilo

je vsekakor potrebno upoštevati kot delno zadoščenje za tožniku

nedvomno povzročene duševne bolečine v zvezi z obravnavanim škodnim

posegom. Upoštevaje tudi sodno prakso v primerih posegov v čast in

dobro ime (del teh citira tudi pritožnik) je po oceni pritožbenega

sodišča upoštevaje tudi navedeno toženčevo opravičilo primerna

odškodnina 700.000,00 SIT, in ne 1.500.000,00 SIT, kot jo je odmerilo

sodišče prve stopnje. Šele z znižano odškodnino je pravilno

upoštevana določba 200. člena ZOR, ki pri odmeri odškodnine narekuje

upoštevanje razen trajanja in intenzivnosti bolečin tudi vseh drugih

okoliščin primera, pri čemer pa mora sodišče gledati ne le na pomen

prizadete dobrine in namen odškodnine (satisfakcija pri odškodnini za

negmotno škodo), temveč tudi na to, da odškodnina ne bi šla na roke

težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V

konkretnem primeru je bilo res poseženo v toženčevo ustavno varovano

- osebnostno pravico, prav tako je na toženčevo duševno trpljenje

vplivalo dejstvo, da je bil intervju objavljen v vplivnem in zelo

branem slovenskem časopisu oziroma njegovi poznani Sobotni prilogi,

namig, izhajajoč iz spornih izjav, o zlorabi položaja in koruptivnem

ravnanju pa nedvomno hud za čast in dobro ime vsakogar, ne le

toženca, ki je tedaj opravljal visoko državno funkcijo. Vendar pa

tudi v podobnih resnejših primerih po ustaljeni sodni praksi

odškodnine ne presegajo zneskov 10 povprečnih plač (primerjaj tudi

sodbo VS RS II Ips 131/2000 objavljeno v Bazi SOVS). Odmero "polne

odškodnine", pa kot že zgoraj omenjeno, v konkretnem primeru

preprečuje dejstvo, da se je toženec javno opravičil, kar je potrebno

upoštevati v večji meri, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pri

tem tudi ni mogoče spregledati, da pomeni javna objava preklica

neresničnih izjav ali opravičila povzročitelja škode oškodovancu celo

ene od zakonsko predvidenih oblik zadoščenja, ki bi jo tožnik lahko

tudi uveljavljal s tožbo (primerjaj določbo 199 člena ZOR), po drugi

strani pa sicer toženčevemu opravičilu v spornem primeru glede na

opisane okoliščine ni mogoče dati takšnega pomena, za kakršnega se

zavzema pritožnik - da bi bila namreč na njegovi podlagi lahko povsem

izključena v tej pravdi uveljavljana denarna odškodnina. Vsa našteta

zakonska merila in kriteriji torej niso bili upoštevani z izpodbijano

sodbo, zaradi česar je navedeno zakonsko določilo kršeno in je s tem

podan uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava. Šele s

to sodbo znižani znesek predstavlja povsem zadostno zadoščenje za v

izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljene duševne bolečine,

ki jih je trpel tožnik zaradi spornega posega v njegove osebnostne

pravice, upoštevaje v ustrezni meri vse okoliščine primera. Zato je

pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo toženčevi pritožbi in

spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v navedenem obsegu (člen 358 -

tč. 4 ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v

nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353

ZPP).

Spremenjena odločitev glede višine tožbenega zahtevka je terjala od

pritožbenega sodišča tudi spremembo prvostopne odločitve glede

stroškov prvostopnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov prvostopnega postopka enako

kot že prvostopno sodišče upoštevalo kot višino uveljavljanega

tožbenega zahtevka znesek 5.000.000,00 SIT, saj je tožbo delno

umaknil in skrčil tožbeni zahtevek na znesek 2.500.000,00 SIT - na

procesno upošteven način upoštevaje določbo 2. odstavka 188. člena

ZPP, šele na zadnji glavni obravnavi dne 2.9.2004 in je sodišče prve

stopnje lahko s sklepom tudi šele tedaj ugotovilo delni umik tožbe.

Tožnik je torej od uveljavljanih 5.000.000,00 SIT uspel z zneskom

700.000,00 SIT in tako znaša njegov uspeh 14%, uspeh toženca je

torej 86 %. Toženec je tako dolžan tožniku plačati 14% v izpodbijani

sodbi pravilno odmerjenih stroškov v višini 527.152,00 SIT, kar znese

73.801,28 SIT. Tožnik pa je tožencu dolžan plačati 86% v izpodbijani

sodbi pravilno odmerjenih stroškov v višini 445.202,00 SIT, kar znese

382.873,72 SIT. Po medsebojnem pobotanju navedenih zneskov se izkaže,

da mora tožnik tožencu plačati 309.072,44 SIT njegovih stroškov.

Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnikov pravdnih

strank.

Potrebno pa je bilo stroškovno zavrniti tožnikovo pritožbo, ki

izpodbija le odločitev o stroških postopka. Takšna zavrnilna

odločitev je delno nujna posledica spremenjene odločitve o glavničnem

zahtevku, delno pa tudi posledica že pri zgoraj obrazloženi

pritožbeni stroškovni odločitvi navedenih razlogov. Tako tudi pri

novi odmeri stroškov pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati

pritožbene zahteve, naj se kot zahtevani znesek upošteva 2.500.000,00

SIT in ne 5.000.000,00 SIT (natančno pojasnjeno že zgoraj), kot tudi

ne nadaljnjega pritožbenega očitka, da bi moralo biti upoštevano, da

je toženec v celoti uspel s temeljem zahtevka. Procesne določbe, ki

urejajo povrnitev stroškov postopka, namreč ne predpisujejo načina

ugotavljanja uspeha pravdnih strank v zvezi z odločanjem o

odškodninskih zahtevkih. Zato metoda, ki jo je izbralo sodišče prve

stopnje, povzelo pa tudi pritožbeno sodišče pri odločanju o

spremenjenem uspehu pravdnih strank (upoštevanje odstotka uspeha

glede na višino tožbenega zahtevka in ne tudi še posebej glede na

temelj zahtevka), ni v nasprotju z določbami ZPP. Določba 154. člena

ZPP tako ni kršena, kot neutemeljeno očita tožnik v pritožbi. Zato je

moralo pritožbeno sodišče zavrniti tožnikovo pritožbo in v

izpodbijanem delu, kolikor torej tožnik zahteva ugodnejšo stroškovno

odločitev, prvostopno sodbo potrditi (člen 353 ZPP v zvezi s 366.

členom ZPP).

Toženec je v pritožbenem postopku uspel z zneskom 800.000,00 SIT

(1.500.000,00 SIT - 700.000,00 SIT). Potrebni priglašeni stroški

upoštevaje navedeni znesek znašajo v skladu z Odvetniško tarifo:

sestava pritožbe 375 točk (Tar.št. 16/1 v zvezi z tar.štev. 21/1 OT)

in poročilo stranki 20 točk (Tar.štev. 39/4 OT), kar skupaj znese

395 točk x 110 SIT = 43.450,00 SIT ter zahtevani 20% DDV v višini

8.690,00 SIT, k čemur je potrebno prišteti še priglašene stroške

poštnine in administrativne stroške v višini 2% od priznanih

odvetniških stroškov, to je 869,00 SIT. Stroškov v zvezi z odgovorom

na tožnikovo pritožbo pa pritožbeno sodišče tožencu ni moglo

priznati, saj odgovor na pritožbo zoper sklep o stroških postopka ni

predviden (člen 366 ZPP) in zato teh stroškov ni mogoče šteti kot

potrebnih stroškov (člen 155/1 ZPP). Skupaj je tako tožnik dolžan

tožencu plačati še 53.009,00 SIT pritožbenih stroškov, glede na

neuspešnost svoje pritožbe pa mora svoje pritožbene stroške nositi

sam.