Donation contract validity requires delivery; new facts raised in appeal without prior cause are inadmissible.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po ODZ in po sodni praksi, ki se je oblikovala v zvezi z

njegovimi pravnimi pravili o darilni pogodbi, je darilna

pogodba realen kontrakt, kar pomeni, da za njeno veljavnost

ne zadošča le soglasje pogodbenih strank, temveč mora biti

darilo obdarjencu tudi izročeno v posest. Sodišče prve

stopje pravilno ugotavlja, da iz izpovedi tožeče stranke in

iz vsebine darilne pogodbe izhaja, da je prvotožeča stranka

nastopila posest podarjenih nepremičnin. Glede na to in ker

tožena stranka prvič šele v pritožbi zatrjuje, da do

izročitve nepremičnin v posest ni prišlo, sodišče druge

stopnje ni moglo slediti pritožbenim trditvam o

neveljavnosti darilne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna overiti darilno in služnostno pogodbo

z dne 22.6.2001, ki jo je sama podpisala 7.5.2001 in jo

sklenila s tožečo stranko in ki je bila predložena Davčni

upravi RS, DU.., Izpostavi.. dne 10.12.2001 pod št. 826/01, ker bo

sicer tako listino nadomestila ta sodba. Obenem je toženi stranki

naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

214.619,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2004 do

plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožena stranka. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na

stroške tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da se sodba

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo

dejansko stanje, saj je ugotovilo, da naj bi tožena stranka

19.6.2001 prejela osnutek pogodbe, ki se ni bistveno

razlikoval od pogodbe z dne 22.6.2001. Dne 19.6.2001 je

namreč prvotožeča stranka toženi stranki vročila darilno

pogodbo, ki je bila popolnoma drugačna od podpisane pogodbe

z dne 22.6.2001. V darilni pogodbi z dne 19.6.2001 gre za

popolnoma druge stranke, saj je v le-tej M. Z. D. darovalka, tožena

stranka obdarjenec, prvotožeča stranka pa upravičenec, v pogodbi z

dne 22.6.2001 pa je tožena stranka darovalec, prvotožeča stranka

obdarjenec, drugo in tretjetožeča stranka pa služnostni upravičenki.

Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo,

saj darilna pogodba z dne 22.6.2001 ni bila veljavno sklenjena. Le-to

je namreč tožena stranka podpisala pod pritiskom tožeče stranke in ob

samem podpisu na pogodbo napisala, da se z njo ne strinja in da jo je

treba popraviti. Več kot očitno jo je podpisala izključno zaradi

tega, da ji je mati dovolila vknjižbo hipoteke na njeno premoženje.

Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od naslovnika izjavo,

da ponudbo sprejema. V konkretnem primeru pa tožena stranka kot

naslovnik tožeči stranki kot ponudniku nikoli ni izjavila, da ponudbo

sprejema, saj je pred podpisom pogodbe sopogodbenikom ustno izjavila,

da se s ponudbo ne strinja in je le-to zapisala tudi na pogodbo. V

konkretnem primeru torej do sklenitve pogodbe sploh ni prišlo. Tudi

če bi bila pogodba sklenjena, pa ta zaradi neobličnosti ni

iztožljiva. V času podpisa listine veljavni Zakon o obligacijskih

razmerjih ni posebej urejal darilne pogodbe, zato so se za

obravnavanje te vrste pogodb uporabljala pravila ODZ. ODZ pa

je v paragrafu 943 določal, da "iz zgolj ustno, brez

dejanske izročitve sklenjene darilne pogodbe obdarjenec ne

dobi tožbene pravice. Ta pravica se mora ustanoviti s

posebno listino." V konkretnem primeru izročitve

nepremičnin, ki so predmet sporne pogodbe, ni bilo, zaradi

tega tožeča stranka ni pridobila tožbene pravice. Vprašanje

je le, ali je neizročitev lahko sanirana z neoverjeno

listino, ali bi morala biti listina o ustanovitvi tožbene

pravice overjena. Po sodni praksi je iztožljiva šele

notarsko overjena darilna pogodba. Neoverjena darilna

pogodba, čeprav pisna, se šteje za obljubo darila, obljuba

darila pa glede na to, da gre za neodplačen pravni posel, ni

iztožljiva. Tudi pravna teorija stoji na stališču, da pri

darovanju nepremičnin dejansko izročitev pomeni sestava

pisne pogodbe z vsemi elementi tabularne listine, ki je

sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Sodišče je tudi storilo

bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2.

odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku s tem, ko je

odločilo o neizvršljivem in zato nesklepčnem tožbenem

zahtevku. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da sodba

nadomešča pogodbo z dne 22.6.2001 in da ne nadomešča le

overitvenega zapisnika na tej pogodbi. To pomeni, da sodba

ni sestavni del pogodbe, ampak listina, ki to pogodbo

nadomešča. To pomeni, da bi sodišče lahko izvršilo

zemljiškoknjižni vpis le na podlagi sodbe brez pogodbe, kar

pa ni mogoče, saj v izreku sodbe ni povzeta vsebina pogodbe

z dne 22.6.2001 in torej ta ne vsebuje podatkov, potrebnih

za vpis v zemljiško knjigo. Samo če bi tožeča stranka

zahtevala, da sodba nadomešča overitveni zapisnik na pogodbi

z dne 22.6.2001, bi bil tožbeni zahtevek sklepčen.

Pritožba ni utemeljena.

Darilna in služnostna pogodba, ki je predmet spora v

konkretnem primeru, je bila podpisana s strani pravdnih

strank še v času veljavnosti Zakona o obligacijskih

razmerjih - ZOR. Ker ZOR darilne pogodbe ni uredil, je treba

v obravnavani zadevi za presojo veljavnosti sporne darilne

pogodbe uporabiti pravila Občega državljanskega zakonika -

ODZ. Po ODZ in po sodni praksi, ki se je oblikovala na

njegovi podlagi, je darilna pogodba realni kontrakt, kar

pomeni, da za njeno veljavnost ne zadošča le soglasje

pogodbenih strank, temveč mora biti darilo obdarjencu tudi

izročeno v posest. Če do izročitve ne pride, gre za darilno

obljubo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane

sodbe skladno z izpovedmi tožnikov in upoštevaje določbe

podpisane pogodbe z dne 22.6.2001 ugotavlja, da je tožeča

stranka nastopila posest podarjenih nepremičnin z dnem

podpisa pogodbe. Tožena stranka tej trditvi tožeče stranke v

postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala oziroma ni

zatrjevala, da tožeča stranka ne poseduje parcel, ki so

predmet sporne pogodbe. To prvič zatrjuje šele v pritožbi,

ko pravi, da je nesporno, da izročitve nepremičnin, ki so

predmet pogodbe z dne 22.6.2001, ni bilo. Ker ZPP v 1.

odstavku 337. člena določa, da sme pritožnik v pritožbi

navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če

izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma

predložiti že prej, v konkretnem primeru pa bi tožena

stranka lahko neizročitev nepremičnin prvotožeči stranki

zatrjevala že v postopku na prvi stopnji, sodišče druge

stopnje predmetne pritožbene novote ni moglo upoštevati.

Darilna pogodba z dne 22.6.2001 je bila podpisana s strani

pravdnih strank in z njo podarjene nepremičnine izročene v

posest prvotožeči stranki. Že zato, ker je tožena stranka

sama izpovedala, da sporne darilne in služnostne pogodbe ni

izpodbijala s tožbo zaradi sile, pa tudi njenim trditvam o

prisiljenosti v podpis pogodbe v konkretnem primeru ni bilo

mogoče slediti. Z navadnim ugovorom v tej pravdi te svoje

trditve ne more uspešno uveljavljati. Iz vsega dosedaj

povedanega tako sledi, da je darilna pogodba z dne 22.6.2001

veljavna, zato je iztožljiv tudi tožbeni zahtevek tožeče

stranke na overitev podpisa tožene stranke na tej pogodbi.

Do drugačnega zaključka tudi ne more pripeljati dejstvo, da

je tožena stranka na pogodbo pripisala, da je "za popravit".

Tožena stranka neutemeljeno graja tudi na prvi stopnji

ugotovljeno dejansko stanje. Glede na skladne izpovedi

tožnikov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da

je bil osnutek darilne pogodbe z dne 19.6.2001, kar se tiče

samega darila tožene stranke prvotožeči stranki, enak

darilni pogodbi z dne 22.6.2001. Poleg tega je tožena

stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje le pavšalno

zatrjevala drugačnost vsebine osnutka pogodbe z dne

19.6.2001 v primerjavi s pogodbo z dne 22.6.2001 in osnutka

pogodbe z dne 19.6.2001 tudi ni predložila, ne v postopku na

prvi stopnji in ga ne prilaga niti pritožbi. Trditev tožene

stranke, da je pogodbo z dne 22.6.2001 podpisala, misleč da

podpisuje darilno pogodbo, s katero njena mati njej podarja

Mini hotel Z, pa se zdijo tudi malo verjetne, saj iz izpovedi

pravdnih strank izhaja, da do prepisa hotela na toženo stranko še

vedno ni prišlo, prav to pa je tudi odločilni razlog, da tožena

stranka noče overiti podpisa na pogodbi, ki je predmet obravnave v

tem postopku.

Tožba tožeče stranke je sklepčna, saj iz dejstev, navedenih

v njej, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožbeni

zahtevek in posledično izrek izpodbijane sodbe, ki v celoti

sledi temu zahtevku, sta jasna. Iz izreka sodbe jasno

izhaja, da se z njim toženi stranki nalaga overitev njenega

podpisa na darilni in služnostni pogodbi z dne 22.6.2001,

sicer bo to overitev nadomestila sodba. Izrek ne določa, da

bo v primeru neoveritve podpisa s strani tožene stranke

sodba nadomestila celotno darilno pogodbo. Glede na to

pritožbene navedbe tožene stranke o nesklepčnosti tožbe, o

neizvršljivosti izpodbijane sodbe oziroma nejasnosti izreka

sodbe niso utemeljene.

Ker torej s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in ker

tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge

stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).