Tenant's property protection claim dismissed; co-owner's consent to lease invalidates ownership defense.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka III. izreka

sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in drugi toženec sama krijeta svoje stroške

pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Solastnik, ki soglaša s tem, da drugi solastnik odda solastni prostor

v najem, neutemeljeno proti najemniku uveljavlja varstvo lastninske

pravice po 37. členu ZTLR v zvezi s členom 43 ZTLR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je pod točko III. odločbe z dne 26.2.2004 v

zvezi s popravnim sklepom z dne 22.4.2004 zavrnilo tožničin tožbeni

zahtevek, s katerim je zahtevala, da drugi toženec izprazni v najem

oddane poslovne prostore v pritličju hiše D., O. 2, ki obsegajo

točilnico, dve gostinski sobi, predsobo, kuhinjo, shrambo, prostore

za embalažo in vinsko klet, toaletne prostore, teraso, ter preneha

uporabljati parkirni prostor pred lokalom. Glede na obseg tožničinega

izpodbijanja navedene odločbe s pritožbo je namreč odločitev prvega

sodišča pod ostalimi točkami izreka (I., II., IV.) postala

pravnomočna.

Tožnica v svoji pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene

razloge ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe z

ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno

razveljavitev, vse v izpodbijanem delu. Sodišče je svojo

odločitev oprlo na izpovedbo tožnice, natančen pregled njene

izpovedbe pa ne pokaže tega, kar je sodišče ugotovilo.

Spregledalo je, da je tožnica na naroku dne 14.1.2003

pristavila, da je bilo to leto 1992, ko je bila sklenjena

pogodba. To pa je bil čas najema B., ki s spornimi najemnimi

pogodbami nima zveze. Po očetovi smrti se niso pogovarjali, kdo naj

odda lokal v najem. To smiselno izhaja tudi iz izpovedbe toženca,

zaslišanega na naroku 14.1.2003. Za obstoj sporne pogodbe iz leta

1994 je tožnica izvedela šele leta 1996. V kolikor je v času

očetovega življenja tožnica v celoti soglašala s tem, da se lokal kot

sredstvo preživljanja obeh staršev oddaja v najem, je po očetovi

smrti pričakovala ustrezen del najemnine, to pa velja za leto 1992

(najemnik B.). Če bi obstajalo soglasje tožnice k spornim pogodbam,

se pritožnica sprašuje, zakaj jih niso dali tožnici v podpis. Iz

izpovedbe D. M. izhaja strah pred dejstvom, da je bila pogodba

sklenjena brez soglasja in prisotnosti tožnice. Tudi tiho soglasje

tožnice k dvema najemnima pogodbama ni bilo dano. Takoj, ko je

tožnica zanju leto 1996 izvedela, je z dopisom 21.10.1996 preko

odvetnika T. izrazila materi in prvemu tožencu njeno nestrinjanje in

ponudbo za sklenitev aneksa, do katerega pa ni prišlo (priloga A11).

Ugotovitve, da je tožnica od leta 1994 vedela, da je lokal najel

drugi toženec, je cinična. Vedela je torej, da prostor uporablja

drugi toženec brez njenega soglasja, ni pa vedela na podlagi česa.

Glede delitve celotne nepremičnine dogovora in bilo in v zvezi s tem

ponovno opozarja na izpovedbo toženca D. M., da "nikoli nismo prišli

tako daleč, da bi hišo v naravi razdelili". Na podlagi izpovedbe

priče B. je mogoče le zaključiti, da je pokojna mati vse urejala

samolastno in s prikrivanjem. Sodišče tudi nekritično zapiše, da je

bila med strankami dogovorjena uporaba celotne hiše in se pri tem

znova sklicuje na izpovedbo D. M.. Pri oceni izpovedb tožnice je

sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega

postopka po 14. točki 2. odstavka 338. člena ZPP.

Drugi toženec je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno

zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

S tožbenim zahtevkom, o katerem je prvo sodišče odločilo pod

točko III. izreka odločbe, tožnica uveljavlja varstvo svoje

solastninske pravice na pravni podlagi 37. in 43. člena

Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Iz dejanskih

ugotovitev, ki so pravno pomembne za odločitev o njenem

zahtevku tudi glede na ugovore prvega toženca, izhaja:

-da je tožnica v 388/2000 solastnica parc. št. ..., vpisane v vl. št.

... (sadovnjak, dvorišče, stavbišče s hišo),

- da se v hiši nahajajo poslovni prostori, ki jih na podlagi najemne

pogodbe (slednja nosi datum 25.11.1996), uporablja drugi toženec za

svojo poslovno dejavnost,

-da je pogodbo z dne 25.11.1996 z drugim tožencem sklenila solastnica

O. M., sprva tudi prva toženka, ki je tekom pravde umrla,

-da je bil med solastniki še za časa življenja staršev tožnice in

prvega toženca sklenjen dogovor o tem, da poslovne prostore oddajata

v najem oče in mati in jima to predstavlja vir preživljanja,

-da je tožničin oče L. M. v oporoki zapisal, da lokal v hiši oddajata

v najem, se s tem z ženo preživljata oba, po njegovi smrti pa bo to

uživala njegova žena O. ter gre denar od lokala za njeno preživljanje

do njene smrti (list. št. 5A spisa D 52/96 prvega sodišča),

-da so si solastniki uporabo hiše razdelili tako, da sta sporne

prostore uporabljala - oddajala v najem starša tožnice,

-da je za oddajanje poslovnega prostora v najem tožnica vedela in z

njim soglašala.

Do teh dejanskih ugotovitev je prvo sodišče prišlo na

podlagi skrbne in prepričljive dokazne ocene, s katero

pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se nanjo sklicuje, v

zvezi s pritožbeno grajo dokazne ocene prvega sodišča pa le

še dodaja:

Tožnica je bila v tem pravdnem postopku zaslišana dvakrat:

na naroku dne 14.1.2003, na katerem je potrdila dejansko

ugotovitev prvega sodišča o soglasju solastnikov o tem, da

poslovne prostore oddajata v najem sprva mati in oče, po

očetovi smrti pa mati, le najemnina naj bi se po očetovi

smrti delila na tri solastnike (list. št. 86 in predvsem

predzadnji odstavek list. št. 87), pa tudi (list. št. 88),

da so si solastniki uporabo solastne stvari med seboj tudi

razdelili (tako tudi prvi toženec, zaslišan na istem naroku,

list št. 89). Ponovno zaslišana na naroku dne 26.2.2004 je

tožnica slednji dogovor v petem odstavku list. št. 143

dejansko potrdila, ob predočenju njene izpovedbe na glavni

obravnavi dne 14.1.2003 pa ga je potrdila in zopet zanikala,

v bistvu pa ponovno povedala, da je soglašala s tem, da mati

oddaja lokal v najem, le 1/3 najemnine je hotela dobiti. Ob

dodatnih nasprotjih, ki jih je v razlogih izpodbijane sodbe

navedlo tudi prvo sodišče, tožničini izpovedbi o tem, da

uporaba solastne hiše ni bila razdeljena med solastniki, ter

da mati ni imela soglasja solastnikov za oddajanje poslovnih

prostorov v najem, sodišče prve stopnje utemeljeno ni

verjelo. Pritožba končno izpovedbi tožnice na naroku dne

14.1.2003 in 26.2.2004 povzema iztrgano iz sobesedila,

zatrjuje drugače kot v tožbi (točka II. - glede vednosti, da

ima lokal v najemu toženec S.), po drugi stranki pa soglasje

solastnikov, da lokal oddajata v najem starša kot vir preživljanja,

tudi v pritožbi potrdi, le pričakovala je, da bo po očetovi smrti

dobila ustrezen del najemnine, to svojo pritožbeno trditev pa v

nadaljevanju nerazumljivo veže na pogodbo z najemnikom B.

Pravilna je pritožbena ugotovitev tožnice, da sporna

solastna nepremičnina med solastniki ni bila razdeljena v

smislu 13. poglavja takrat veljavnih določb Zakona o

nepravdnem postopku, vendar prezre, da je obstajal med

solastniki dogovor o uporabi stvari (1. odstavek 112. člena

ZNP) in o tem, da s spornimi poslovnimi prostori upravljata

in tedaj razpolagata starša, oziroma po očetovi smrti mati

kot solastnica nepremičnine (5. odstavek 15. člena Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

S povedanim je odgovorjeno tudi na neutemeljeno pritožbeno

trditev o tem, da je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe

zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega

postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj

zatrjevanih nasprotij in protispisnih ugotovitev v sodbi ni,

sodišče prve stopnje pa tudi kakšne druge po uradni

dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb

pravdnega postopka ni zagrešilo. Ker je odločitev prvega

sodišča tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu

pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo

in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

po določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je

zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe, drugi toženec pa mora

svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni

pripomogel k rešitvi zadeve, kriti sam, ker ti stroški niso

bili potrebni (1. odstavek 154., 1. odstavek 155., 1.

odstavek 165. člena ZPP.