Appeal dismissed; cohabitation facts inadmissible due to failure to prove timely assertion of rights.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V pritožbenem postopku zatrjevano dejstvo obstoja izvenzakonske

skupnosti že pred sklenitvijo zakonske zveze ni upoštevna okoliščina,

ker tožnik ni izkazal, da bi tega dejstva ne mogel pravočasno

uveljavljati. Sicer pa tudi zatrjevanje skupnega življenja le z ene

strani, ob tem, da druga stranka zanika obstoj skupnega življenja za

nastanek izvenzakonske skupnosti, ki ima enake pravne posledice kot

zakonska skupnost pred sklenitvijo zakonske zveze, ne da bi to tudi

sicer uspel dokazati, ne šteje.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je ugodilo tožbenemu zahtevku na

ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje v točki 1. od 1/1-11

naštete premičnine in da je delež tožeče stranke na tem premičnem

skupnem premoženju 4/10, kar ji je tožena stranka dolžna priznati.

Kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, je bilo zavrnjeno,

tožeči stranki pa naloženo, da mora toženi stranki povrniti njene

pravdne stroške v višini 338.530,00 SIT ter takso za sodbo v višini

45.000,00 SIT v 15 dneh.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik. Sodišču prve stopnje

očita, da dejanskega stanja ni popolno in pravilno

ugotovilo. Ob ponovnem sojenju je še zmanjšalo skupno

premoženje in kuhinjsko opremo, za katero je prispeval svoje

devizne prihranke, prisodilo toženki, ker ji je verjelo, da

ji je denar samo posodil ter da mu ga je z različnimi nakupi

vrnila. Tudi ni upoštevalo njegove trditve, da sta s toženko

skupaj kupila spalnico aprila 1989, za katero sta prispevala

vsak pol, kljub razliki v plači, ker je tako izrecno

zahtevala toženka. Za njegove trditve, za katere ni imel

materialnih dokazov, je uporabilo določbo 215. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP), ni pa uporabilo določbe 216.

člena ZPP za njegove logične trditve, kar bi bilo v njegovo

korist. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, kjer je v

vsem sledilo navedbam toženke in njene matere, kar mu poraja

dvome v objektivnost sodišča. Sodišče je nesporno ugotovilo

samo trajanje zakonske zveze, ni pa upoštevalo izveznakonske

skupnosti, v kateri sta s toženko živela od začetka leta

1989. Dve leti in pol skupnega življenja zagotovo pomeni

izvenzakonsko skupnost, ki ima zanju enake posledice, kot če

bi bila sklenjena zakonska zveza. Sodišče prve stopnje je

zanemarilo, da toženka pred njunim skupnim življenjem ni

imela omembe vrednih prihrankov, sam pa je imel na devizni

knjižici približno 6.000,00 DEM. Zato vse tisto, kar je bilo

kupljeno v času skupnega življenja, ne more biti njena

osebna last. Sodišču se ni zdelo pomembno poglobiti se v

finančno konstrukcijo nakupa stanovanja na V. 3, ki je stalo

155.000,00 DEM. Od tega je toženkina mati za nakup stanovanja

prispevala okoli 55.000,00 DEM, s toženko sta prispevala okoli

8.000,00 DEM, 5.000,00 DEM je toženka dobila kot akontacijo za

računovodska dela pri Plesni šoli U., vse ostalo pa so bili skupni

prihranki. Napačno je tako tudi interpretiran njegov zahtevek, da

skupno premoženje obsega tudi 48.400,00 DEM, ki predstavlja 20.000,00

DEM prihrankov, vloženih v nakup stanovanja, 8.000,00 DEM za

poplačilo kredita, 4.500,00 DEM za dveletno plačevanje drugega

kredita in 15.500,00 DEM prihrankov, ob njegovi odselitvi ter 500,00

DEM plačanih računov za stanovanje na B. 13 že po odselitvi. Ni res,

da ob izselitvi v stanovanju ni bilo 15.500,00 DEM prihrankov. Graja

tudi verodostojnost pričanja toženke in njene matere, ki mu je po

odselitvi začela onemogočati stike z 9 mesečno hčerko D., ki še sedaj

po 12 letih niso normalni, zaradi toženkinih laži o njemu in

njegovih, čeprav ji je bilo izrečenih 20 denarnih kazni in od teh

1.108.214,00 SIT prisilno izterjanih. Sprašuje se zato, kako lahko

sodišče praktično vse verjame njej, njemu pa ničesar. Predlaga, da se

o njegovi zadevi pravično odloči.

Pritožba ni utemeljena.

Kot nesporno je bilo med pravdnima strankama ugotovljeno, da

je zakonska zveza med njima trajala od 18.5.1991 do

12.5.1993, vendar pa se je tožnik junija 1992 odselil iz

stanovanja na V. 3, s čimer je življenska skupnost med zakoncema

razpadla. Skupno življenje s toženko sta tako v zakonski zvezi imela

dobro leto dni. Stanovanje na V. 3 je bilo kupljeno maja 1990, torej

še pred sklenitvijo zakonske zveze. Tožnik trdi, da je zunajzakonska

skupnost obstajala med njima od začetka leta 1989 v nasprotju s

trditvijo tožene stranke, da sta pričela živeti skupaj koncem leta

1990 in je od 13.12.1990 imel tožnik tudi prijavljeno stalno

bivališče na V. 3, pred tem je bil prijavljen na K.. Sodišče prve

stopnje je zaključilo, da tožnik za čas pred tem ni dokazal obstoja

zunajzakonske skupnosti. Trditev tožnika, da gre za izvenzakonsko

skupnost je nova trditev, ki jo uveljavlja šele prvič v pritožbi z

dne 6.3.2002 zoper razveljavljeno sodbo z dne 9.11.2001. Glede na

določbo 499. člena ZPP v zvezi s členom 286. in 362/2 ZPP pa to, ker

ni zatrjeval, da bi teh dejstev ne mogel brez svoje krivde navajati

na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP ni več mogoče.

Ko je bil tožnik zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne

7.9.1999 je sicer izpovedal, da sta s toženko živela skupaj v njenem

stanovanju na B. 13 v Ljubljani od začetka leta 1989 do jeseni leta

1990, ko sta se oktobra preselila na V. 3 v Ljubljani in tam živela

skupaj do junija 1992, vendar pa je sodišče prve stopnje bilo vezano

na trditveno podlago tožbe in ne na tisto, kar je izven tega okvira

izpovedal tožnik, ko je bil zaslišan. Sicer pa je tudi pri zaslišanju

povedal le, da sta s toženko skupaj živela v njenem stanovanju, kar

pa ne pomeni isto, kot da sta živela v zunajzakonski skupnosti, ki bi

imela zanju iste pravne posledice, kot zakonska zveza. Pritožbeno

sodišče zato soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča

stranka ni dokazala svojih trditev, da naj bi med njima obstajala

zunajzakonska skupnost tudi že od začetka leta 1989 pa do konca leta

1990, ko sta sklenila zakonsko zvezo.

Ker je pravilna ugotovitev, da zunajzakonska skupnost med

pravdnima strankama v času od leta 1989 do konca leta 1990

ni obstajala, pa so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, ki

se tičejo nakupa stanovanja na V. 3, ki je bilo kupljeno pred

sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank v maju 1990. Soglašati je,

da tožeča stranka ni izkazala skupnih prihrankov v višini 20.000,00

DEM iz razlogov, kot jih prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje,

pa tudi za skupno premoženje pri teh prihrankih ne more iti, ker ni

bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Pravilno je tudi

stališče, da znesek 500,00 DEM, v kolikor naj bi bil porabljen za

plačilo računov za elektriko in telefon na B. po odselitvi pravdnih

strank, ne bi sodil v skupno premoženje, pa tudi dokazan ni. Enako je

tudi z zatrjevanim privarčevanjem 15.500,00 DEM, ki naj bi bili

prihranki ob njegovi odselitvi, ki so ostali v stanovanju. Razlogom o

tem, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče nima

kaj dodajati in so povsem prepričljivi. To velja tudi glede

prispevkov za plačevanje stanovanjskih posojil v višini 4.500,00 DEM

in 8.000,00 DEM, kar skupno s 15.500,00 DEM in zgoraj navedenimi

20.000,00 DEM znaša 48.500,00 DEM, kolikor naj bi bil zahtevek

tožnika, da sodi v skupno premoženje, ki je tako v celoti

neutemeljen.

Kar se tiče kuhinjske opreme, je bila nabavljena pred

sklenitvijo zakonske zveze in pritožbeno sodišče sprejema

zaključek sodišča prve stopnje, da za kuhinjsko opremo

tožnik ni dokazal, da je njegova. Tako kot ne za spalnico.

Pritožnik sam priznava, da nima na razpolago nobenih dokazov

za svoje trditve ali pa zanje dokazi sploh ne obstajajo. V

zvezi s tem je tudi neutemeljena pritožba, da bi sodišče

moralo pri odločitvi uporabiti določbo 216. člena ZPP, ne pa

215. člena. Dejstvo je, da sodi sodišče na podlagi izvedenih

dokazov, ki pa jih tožnik ni predložil. Kadar sodišče ne

more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na

podlagi pravila o dokaznem bremenu. Ker sodišče prve stopnje

sploh ni imelo na razpolago dokazov za tožnikove trditve, je

pravilno uporabilo 215. člen ZPP, ko je sklepalo o dejstvih

na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Na strani tožeče

stranke je bilo, da dokaže svoje trditve, kar pa ji ni

uspelo in torej ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, zato

je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek v delu,

ki se sedaj izpodbija. Določba 216. člena ZPP se uporablja tedaj, če

se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska

ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina

stvari ne da ugotoviti ali z nesorazmernimi težavami. Le tedaj

sodišče odloča po prostem preudarku. V tej zadevi pa ne gre za tak

primer, saj za zavrnjeni del zahtevka tožeča stranka sploh ni

izkazala upravičenja po materialnem pravu, zato ugotavljanje višine

oziroma količine stvari, kar bi imelo sodišče na podlagi 216. člena

ZPP pravico ugotavljati po prostem preudarku, sploh ne pride v

poštev.

Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi dokazno oceno sodišča

prve stopnje. Izrečene denarne kazni toženki, ker je želela

onemogočati stike z hčerko pravdnih strank, same po sebi

niso razlog za neverodostojnost njene izpovedi. Tudi ni

razlogov, da sodišče ne bi verjelo pričanju toženkine

matere. Ne glede na to, pa se sodišče izrecno na njune

posamezne izpovedi ne opira, ampak gradi sodbo na nespornih

ugotovitvah pravdnih strank, ki so ključnega pomena, ob tudi

listinskih dokazih. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja,

da ugotovitev sodišča, da je uporabljal toženkin avtomobil,

kar naj bi bilo nepravilno, v razlogih izpodbijanega dela

sodbe ni. Vse pritožbene navedbe o tem, kakšen je bil njegov

prispevek k skupnemu premoženju in kakšni so bili izdatki

pravdnih strank ter njuni dohodki, pa glede na to, da je

tožnik sam zahteval le delež na skupnem premoženju v višini

4/10, kar mu je sodišče prve stopnje tudi priznalo, niso

pravno relevantne. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato

jo je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu, ki je v

materialnopravnem pogledu pravilna, upoštevajoč določbe

Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, potrdilo na

podlagi 353. člena ZPP.