Court interprets ambiguous contract terms favorably to the lender under ZOR interpretation rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V pisnem odgovoru, ki ga je pripravil toženec, sicer res ni govora o

posojilu, pač pa o avansu in ne o pogodbenih obrestih, pač o donosu

na kapital, vendar pa prvostopno sodišče ob upoštevanju določbe 99.

člena ZOR pravilno sklepa, da se pri razlagi spornih določil pogodbe

ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati

skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza

načelom obligacijskega prava. Nadaljnje pravilo za razlago pogodb iz

100. člena ZOR pravi, da je potrebno nejasno določilo v pogodbi

razlagati v korist druge stranke, če je bila pogodba pripravljena in

predlagana s strani ene pogodbene stranke. Glede na to, da je v

konkretnem primeru toženec tik pred podpisom pri notarju napisal

dogovor, katerega sta pravdni stranki podpisali, je ob upoštevanju

navedenega določila 100. člena ZOR potrebno nejasno določilo o tem,

ali je z besedo avans mišljeno posojilo ali tožnikov denarni vložek v

posel, ki ga je vodil toženec, razlagati v korist tožnika, ki je

jasno povedal, da je bilo govora le o posojilu in ne o družbeni

pogodbi, na podlagi katere naj bi tožnik vložil denarni znesek v

posel, ki ga je vodil toženec.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec

dolžan plačati tožniku 10.116.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 17.1.2000 dalje do plačila ter mu povrniti stroške

pravdnega postopka v višini 794.739,50 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja vse

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da

sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V

pritožbi pojasnjuje, da je sodišče v obrazložitvi zapisalo,

da ni sledilo dobesedni razlagi določbe pogodbe oziroma

dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama dne

16.12.1999, pri čemer pa ni obrazložilo, kakšna bi bila

dobesedna razlaga tega dogovora, kar bi po mnenju tožene

stranke moralo storiti. Očitno je, da je dobesedno razlago

tega dogovora sodišče razumelo tako, kot ga je razumela

tožena stranka in tudi tako, kot je bilo med pravdnima

strankama dogovorjeno. Šlo je namreč za vložek v

profitabilen posel v Rusiji, ki pa še ni realiziran, zato je

tožba preuranjena. Med strankama ni šlo za posojilo, kar

dokazujejo tudi visoke obresti, ki jih tožnik niti ne

zahteva, pač pa je bilo med njima dogovorjeno, da bo tožnik

prejel tudi dodaten dobiček, kar izhaja iz toženčeve

izpovedi, vendar tega dela izpovedi sodišče ni ocenilo.

Vrnitev denarja je bila pogojena z realizacijo posla, ki še

ni končan, zato tožnik ne more zahtevati vrnitve denarja. Po

mnenju pritožnika je zaključek sodišča o tem, da je šlo za

posojilo, napačen, saj takšen zaključek ne izhaja iz pisnega

dogovora, ki o posojilu ne govori, med strankama pa tudi ni

bil dogovorjen rok vračila. Pritožnik nadalje meni, da je

sodišče kršilo materialno pravo in odločilo v nasprotju s

sodno prakso, ko je ugodilo primarnemu zahtevku tožeče

stranke v delu, v katerem je le-ta zahtevala zakonske

zamudne obresti od 17.1.2000 dalje do plačila. Nesporno med

pravdnima strankama je, da je tožnik tožencu izročil

100.000,00 DEM. Četudi je šlo za posojilo, pa v primeru, ko

gre za posojila v tuji valuti, ni mogoče zahtevati zakonskih

zamudnih obresti, ampak le vrnitev tolarske protivrednosti

na dan plačila z obrestmi za vezane devizne vloge na eno

leto. Utemeljitev sodišča je v tem delu napačna, saj določba

71. člena Zakona o banki Slovenije in Zakon o deviznem

poslovanju s predmetno zadevo nimata nobene zveze. Zaradi

tega, ker je sodišče ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku

je tožnik okoriščen, saj je splošno znano, da so zakonite

zamudne obresti bistveno višje kot pa obresti na vezane

devizne vloge, ki bi jih tožnik prejel, če bi devize vložil

v banko. Pritožnik tudi meni, da je sodišče priznalo stroške

tožeči stranki v nasprotju z odvetniško tarifo in tudi v

nasprotju s predpisi. Zahteva tudi povrnitev stroškov

pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena

ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v

mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani

pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je

dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Za svojo

odločitev je navedlo jasne in logične razloge, ki jih

pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib

ponavljanju nanje sklicuje, saj nima nobenih pomislekov

glede zaključka, da je tožnik dne 16.12.1999 izročil tožencu

100.000,00 DEM kot posojilo za dobo enega meseca, ker je

toženec potreboval denar za realizacijo nepremičninskega

posla v Rusiji, ki naj bi bil realiziran v roku enega

meseca, zato naj bi tožnec tožniku denar vrnil v roku enega

meseca z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi. V pisnem

dogovoru, ki ga je pripravil toženec, sicer res ni govora o

posojilu, pač pa o avansu in ne o pogodbenih obrestih, pač o

donosu na kapital, vendar pa prvostopno sodišče ob

upoštevanju določbe 99. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pravilno sklepa, da se pri

razlagi spornih določil pogodbe ni treba držati dobesednega

pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen

pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom

obligacijskega prava. Nadaljnje pravilo za razlago pogodb iz

100. člena ZOR pravi, da je potrebno nejasno določilo v

pogodbi razlagati v korist druge stranke, če je bila pogodba

pripravljena in predlagana s strani ene pogodbene stranke.

Glede na to, da je v konkretnem primeru toženec tik pred

podpisom pri notarju napisal dogovor, katerega sta pravdni

stranki podpisali, je ob upoštevanju navedenega določila

100. člena ZOR potrebno nejasno določilo o tem, ali je z

besedo avans mišljeno posojilo ali tožnikov denarni vložek v

posel, ki ga je vodil toženec, razlagati v korist tožnika,

ki je jasno povedal, da je bilo govora le o posojilu in ne o

družbeni pogodbi, na podlagi katere naj bi tožnik vložil

denarni znesek v posel, ki ga je vodil toženec. To je

potrdil tudi B. P., zaslišan kot priča. Tudi na podlagi v dogovoru

zapisane obveznosti toženca, da bo tožniku vrnil avansirana sredstva

plus donos na kapital, sledi po prepričanju pritožbenega sodišča

logičen zaključek, da je šlo za posojilo in ne za vlaganja tožnika v

toženčev posel. Logično je tudi sklepanje prvostopnega sodišča, da bi

bile tožnikove pravice dogovorjene drugače, na primer v določenem

odstotku od dobička, če ne bi šlo za posojilo, pač pa za tožnikov

denarni vložek v profitabilen posel v Rusiji, ki še ni realiziran.

Tudi dobesedna razlaga pisnega dogovora ne potrjuje toženčeve teze o

tožnikovem denarnem vložku v toženčev posel, zato je sodišče prve

stopnje ob upoštevanju citiranih določil 99. in 100. člena ZOR in na

podlagi jasne in prepričljive izpovedi tožnika, ki jo je potrdil

B. P., zaslišan kot priča, povsem pravilno zaključilo, da je bila med

pravdnima strankama dne 16.12.1999 sklenjena posojilna pogodba, na

podlagi katere je tožnik posodil tožencu 100.000,00 DEM za dobo enega

meseca, toženec pa prejetih sredstev vse doslej še ni vrnil.

Nenazadnje je toženec ob zaslišanju potrdil, da mu je tožnik posodil

denar za posel v Rusiji, ki še ni realiziran, zato še naprej ostaja v

obvezi do tožnika. Povedal je tudi, da je v dogovoru navedeni znesek

5.000,00 DEM, ki bi ga moral plačati tožniku poleg glavnice,

predstavljal obresti na kapital. Toženec je tudi potrdil, da je bilo

dogovorjeno vračilo v roku enega meseca, saj je upal, da bo posel v

tem roku realiziran. Tako je zapisano tudi v pisnem dogovoru, zato je

zatrjevanje v pritožbi, da v dogovoru rok zapadlosti ni določen,

neutemeljeno. Ob povedanem pa zatrjevanje toženca, da on posla ni

imel za "čisto posojilo" in da naj bi tožnik poleg v pogodbi

dogovorjenega donosa na kapital po dodatnem dogovoru prejel še

določeno nagrado, odvisno od višine njegovega dobička iz tega posla,

ni sprejemljivo oziroma upoštevno, saj je v nasprotju z izpovedjo

samega toženca, ki je sicer potrdil, da je prejel denar kot posojilo

oziroma nima podlage v nobenem od drugih izvedenih dokazov, saj o

kakršnemkoli drugem zaslužku razen pogodbenih obresti, ki jih tožnik

s tožbo niti ne zahteva, ne govori niti tožnik, niti takšna pravica

ne izhaja iz pisnega dogovora. Ob povedanem je odločitev prvostopnega

sodišča tudi materialnopravno pravilna, saj toženec ni izpolnil

svoje obveznosti iz pogodbe, to je vrnil posojila (1. odstavek 557.

člena ZOR), z izpolnitvijo obveznosti je v zamudi od 16.1.2000 dalje

(1. odstavek 324. člena ZOR), zato je utemeljen tudi zahtevek za

plačilo zamudnih obresti (1. odstavek 277. člena ZOR). Pravilna je

tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki je ugodilo primarnemu

tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku

znesek 10.116.600,00 SIT, kar predstavlja tolarsko protivrednost

100.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti

in zakonske zamudne obresti od tega zneska od dneva zamude dalje.

Tožnik je tožencu sicer izročil denar v tuji valuti in tudi toženec

se je obvezal vrniti denar v tuji valuti. Ker tega prostovoljno ni

storil, je imel tožnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti le v

domači valuti, saj so se plačila med domačimi osebami na ozemlju

Republike Slovenije lahko izvrševala le v domači valuti (2. odstavek

5. člena Zakona o deviznem poslovanju, Ur. list RS št. 1/91). Pri tem

je imel tožnik dve možnosti. Lahko bi zahteval plačilo nemških mark

oziroma evrov v tolarski protivrednosti v času plačila ali pa plačilo

v tolarjih. Tožnik se je odločil za slednjo možnost, saj se njegov

zahtevek nanaša na plačilo v domačem denarju, višina tožnikove

tolarske terjatve pa je bila izračunana ob upoštevanju tečaja DEM na

dan, ko je tožnikova terjatev zapadla v plačilo, toženec pa je prišel

v plačilno zamudo. Ker tožnik uveljavlja plačilo v domačem denarju,

mu od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti. Le v

primeru, če bi tožnik zahteval plačilo tolarske protivrednostti evrov

v času plačila, bi bil upravičen do zamudnih obresti po obrestni

meri, ki jo banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tej

valuti in sicer zato, ker bi se le s takšno obrestno mero lahko

preprečila dvojna valorizacija tožnikove terjatve. Pritožnikova

trditev, da je tožnik zaradi takšne odločitve okoriščen, saj je

splošno znano, da so zakonske zamudne obresti bistveno višje kot pa

obresti na devizne vloge, ki bi jih tožnik prejel, če bi devize

vložil v banko, je glede na povedano neutemeljena, saj tožnik zahteva

plačilo tolarjev, zato mu mora toženec, ki ob zapadlosti ni izpolnil

svoje obveznosti, od te tolarske terjatve plačati zamudne obresti v

višini, ki velja za terjatve v domači valuti.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje priznalo

stroške tožeči stranki v nasprotju z Odvetniško tarifo in v

nasprotju s predpisi, je neobrazložen, zato ga sodišče druge

stopnje ne more komentirati. Ob preizkusu odločitve o

stroških postopka po uradni dolžnosti pa sodišče druge

stopnje ugotavlja, da stroškovna odločitev temelji na

pravilni uporabi 1. odstavka 154. člena ZPP in 155. člena

ZPP, po katerih mora stranka, ki v postopku ni uspela,

povrniti nasprotni stranki vse potrebne stroške. Sodišče

druge stopnje nima pomislekov o tem, da je prvostopno

sodišče upoštevalo le tiste stroške, ki so bili potrebni za

pravdo, pri čemer je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško

tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Ker sodišče

prve stopnje v postopku ni storilo niti kršitev, na katere

mora sodišče druge stopnje ob upoštevanju določila 2.

odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je na

podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev pritožnikove

zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Te

stroške nosi pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel (1.

odstavek 154. člena ZPP).