Appeal dismissed; court president not liable for defamation based on official data despite missing original documents.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je tožena stranka kot predsednica sodišča na članek v Mladini, da

je tožnik bil obsojen na pet mesecev zapora, ker je drugega razžalil

kazen že odslužil, čeprav nikoli ni prejel sodbe, in jo je prejel

šele 10. marca 2000, obsojen pa je bil 25. septembra 1981 odgovorila,

glede na to, da se spisa ne hrani več in ni mogoče ugotoviti, kdaj je

bila sodba tožniku vročena, da pa je postala pravnomočna 23.10.1981,

da ji je Ministrstvo za pravosodje sporočilo, da je bila tožniku dne

14.10.1981 osebno vročena sodba opr. št. I K.., kar je potrdil z

lastnoročnim podpisom. V tistem času je namreč prestajal kazen na

podlagi druge sodbe, zato mu je bila sodba v zadevi opr. št. I K..

vročena preko Zavoda za prestajanje kazni.., kar izhaja iz fotokopije

ustrezne strani iz knjige prejete in vročene pošte za leto 1981, ki

jo je poslala Mladini tudi na vpogled. Ni podana odškodninska

odgovornost tožene stranke, saj glede tožnika ni podala nobenih

vrednostnih sodb, ampak se je sklicevala zgolj na uradno pridobljene

podatke, ki so ji bili na razpolago. Očitati pa ji tudi ni, da bi ne

ravnala v konkretnem primeru s potrebno skrbnostjo, in v skladu s

predpisi, saj je bila odgovor na članek "S.." kot predsednica sodišča

v skladu s Sodnim redom upravičena podati. Glede na dejstvo, da se

spis ne hrani več, pa je tudi neutemeljen očitek tožnika toženki, da

kot sodnica ni ravnala s potrebno strokovno skrbnostjo, ko se je

sklicevala na listine v fotokopiji, ne da bi pregledala original

knjige o prevzemu sodbe z dne 14.10.1981 s strani tožnika, saj se je

lahko upravičeno zanesla na podatke, ki jih je posredovalo

Ministrstvo za pravosodje, ob tem, da ni bilo nobenih konkretnih

dokazov oziroma trditev o tem, da bi šlo za ponarejen podpis tožnika

v zvezi s prejemom sodbe v knjigi o prevzemu poštnih pošiljk. Na

njeni strani ni nedopustnega ravnanja in zato tudi ne njene

odškodninske odgovornosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v ... je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka

dolžna plačati tožniku znesek 800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila in objaviti sodbo v tedniku

Novinar v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe ter da mu je dolžna

povrniti njegove pravdne stroške. Tožniku je bilo naloženo, da mora

povrniti toženki njene pravdne stroške v višini 32.130,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik po svojem pravnem

zastopniku, sam pa je pritožbo tudi dopolnil. Uveljavlja vse

po zakonu predvidene pritožbene razloge ter predlaga, da se

spremeni odločitev sodišča prve stopnje, tako da se

njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da se sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje. V pritožbi navaja, da je toženka v časniku

Mladina objavila odgovor na članek v Mladini z dne

25.4.2000, v katerem je pisalo, da je tožnik na podlagi dveh

sodb kazenskega sodišča moral prestati zaporno kazen, ne da

bi le-te osebno prejel, v katerem zatrjuje, da je sodbo opr.

št. I K .. osebno prejel. V tem postopku pa ni bilo ugotovljeno, da

se je to zgodilo oziroma, da mu je bila sodba osebno vročena. Zato so

utemeljene njegove trditve, da ga je s takšno objavo toženka

obrekovala, blatila in žalila. Sodišče je v tem postopku priskrbelo

le podatke Ministrstva za pravosodje z dne 23.5.2000, toda le v

kopiji. Nenavadno je, da ministrstvo ne razpolaga z originalnimi

listinami, zato tožnik utemeljeno dvomi, da gre za podatke, ki so

resnični. Povratnice bi morale biti pripete na originalu sodbe opr.

št. K.. ali II K ... Za odločanje sodišča ne zadostujejo kopije, kot

jih omenja sodnica in ni sprejemljivo, da se je toženka nanašala na

kopije in na trditve, ki jih je prejela od ministrstva. Zahtevati bi

morala in tudi pridobiti povratnico, ki dokazuje vročitev ali

nevročitev omenjenih sodb. Le to je dokaz o vročitvi, nikakor pa ne

kopija knjige o prejemu pošte. Sicer pa ta knjiga še vedno obstaja,

pa sodišče ni pridobilo niti originalnih listin in tudi ne knjige.

Sodišče je v dokaznem postopku ugodilo dokazu za pribavo listin,

vendar pa tega dokaza ni izvedlo. Toženka je kot sodnica ravnala v

nasprotju s stroko, ko je poskrbela za objavo podatkov, ki ne

temeljijo na originalnih listinah. Kot strokovno usposobljena tega ne

bi smela storiti, zato ji je dokazana najmanj malomarnost pri

opravljanju sodniškega dela. Toženka bi morala biti še toliko bolj

pazljiva, ker je šlo za trditve v časopisu, torej za podatke, ki so

dosegljivi in dostopni širši javnosti. Zato bi morala poskrbeti, da

so dejansko resnični. Ker pa niso bili, je tožnik upravičeno prizadet

in užaljen, saj je te podatke brala njegova okolica, ki ga pozna,

družinski člani in drugi, ki so dobili vtis in sliko o ravnanju

tožnika, ki je bilo s strani toženke prikazano kot negativno, zato mu

pripada odškodnina. V dopolnitvi pritožbe pritožnik predlaga, da naj

višje sodišče na prilogo "ponarejen zapisnik" odgovori in ugotovi, da

je zapisnik opr. št. I K.. z dne 25.9.1981 ponarejen, v njem pa

navedena neverjetna izmišljena neresnica, je pa tudi brez podpisa.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni

ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih

neobrazloženo uveljavlja pritožnik, vključno s tistimi, na

katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve

stopnje pa je tudi ugotovilo vse za odločitev pomembne

dejanske okoliščine in ni potrebno nikakršno dopolnjevanje

dokaznega postopka s pribavo originalnih listin in

pridobitvijo originalnega podpisa, da je tožnik prejel obe

sodbi. Res je sodišče dokaznemu predlogu za pribavo listin

ugodilo, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi na

list. št. 31, in sicer tistih listin, ki so navedene v

listovni številki 17 spisa ter sprejelo sklep, da se ugodi

predlogu za pribavo spisa opr. št. I K.. in II K... Sodišče prve

stopnje je listine pribavilo, ni pa moglo pribaviti citiranih spisov,

ker je sodišče razpolagalo le s sodbami. Očitek prvostopenjskemu

sodišču, da ni izvedlo dokazov po svojem dokaznem sklepu je tako

neutemeljen.

Tožnik je, kot je razvidno iz citiranega zapisnika o glavni

obravnavi, zahteval, da se dobi original podpis, da je

prejel obe sodbi. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja zahteva,

da bi moralo sodišče ugotavljati prejem sodbe po originalni

knjigi o prejemu pošte, česar pa sodišče ni storilo. Glede

na sam zapis objave odgovora toženke na objavo "S...", ki ga je

podala 14.8.2000, in ki naj bi bil podlaga za njeno odškodninsko

odgovornost, pa po presoji pritožbenega sodišča to tudi ni bilo

potrebno. Tožena stranka je v tem odgovoru le posredovala sporočilo

Ministrstva za pravosodje, da je bila B. J. dne 14.10.1981 osebno

vročena sodba opr. št. I K.., kar je, kot navaja Ministrstvo za

pravosodje, potrdil z lastnoročnim podpisom. Da pa mu je bila sodba

dejansko vročena dne 14.10.1981, pa tožena stranka navaja, da izhaja

iz fotokopije ustrezne strani knjige vročene pošte za leto 1981, s

katero je tožena stranka tudi razpolagala. Tožena stranka se je v

odgovoru sklicevala le na tisto, s čimer je razpolagala, to je s

sporočilom Ministrstva za pravosodje, fotokopijo knjige o vročitvi

sodbe tožniku in zaznamkom pravnomočnosti na sodbi opr. št. I K

..., da je postala pravnomočna 23.10.1981. Po prepričanju

pritožbenega sodišča je tožena stranka ravnala glede na dano

situacijo, ko je bila odvisna od podatkov, ki so jih ji posredovali

drugi in je razpolagala s sodbo opr. št. I K.., ki je imela klavzulo

pravnomočnosti, kar predpostavlja tudi pravilno vročitev sodbe vsem

prizadetim v postopku, vse druge listine tega spisa pa se niso več

hranile, s potrebno stopnjo skrbnosti in tudi strokovnosti, ko je kot

predsednica Okrajnega sodišča .., tako kot je od nje zahteval Sodni

red, objavila odgovor na objavljeni članek v Mladini z dne 25.4.2000.

Ni namreč imela razlogov, da bi dvomila v pristnost in resničnost

podatkov, ki so ji bili posredovani, ob tem, da ni bilo trditev in

dokazov o ponarejenosti teh listin. Zato na njeni strani ni najti

nedopustnega ravnanja in tudi ne krivde oziroma očitane malomarnosti.

Ne glede na to, pa tožena stranka tudi ni v svojem odgovoru podajala

nobenih vrednostnih sodb glede tožnika, zato za tožnikovo zatrjevano

prizadetost in užaljenost v njenem članku ni bilo podlage, še manj pa

za klevetanje, obrekovanje in žalitev.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve

stopnje, da ne obstaja toženkina odškodninska odgovornost,

ker niso podani vsi potrebni elementi zanjo, kar je tudi

obrazložilo s prepričljivimi razlogi. Pri tem ni mogoče

soglašati s pritožbenim stališčem, da je toženka ravnala v

nasprotju s stroko, ker ni poskrbela za objavo podatkov, ki

bi temeljili na originalnih listinah. Na podlagi kakšnih

ugotovitev je dala svoj odgovor, je v njem navedeno in se je

tudi sklicevala na fotokopijo knjige o prejemu poštne

pošiljke. Ker tožena stranka tudi ni svojega odgovora

utemeljila s svojimi neposrednimi ugotovitvami o vročitvi

sodbe opr. št. I K.., se je pa utemeljeno sklicevala na uradno

pridobljene podatke Ministrstva za pravosodje, pa tudi ugotavljanje

dejstva, ali je prejem te sodbe res osebno podpisal tožnik, kot

izhaja iz prejemne knjige, ob tem, da tudi sam v pritožbi konkretno

ne trdi, da podpis, kot je razviden iz fotokopije, ni njegov, ampak

le trdi, da ni bilo v tem postopku ugotovljeno, da je to sodbo osebno

prejel, za izpodbijano odločitev ni odločilnega pomena glede na

vsebino zapisa odgovora. To, kar je zapisano, ustreza resničnosti

podatkov, ki jih je imela na razpolago, ali je dejansko tako bilo, pa

na odškodninsko odgovornost tožene stranke ob pomanjkanju tako

predpostavke nedopustnega ravnanja in podlage za njeno krivdno

odgovornost, nima vpliva. Glede na vse prej povedano, pa je tudi

enako z zahtevo tožeče stranke, da bi tožena stranka morala pridobiti

povratnico, ki dokazuje vročitev ali nevročitev omenjene sodbe, saj

da teh povratnic, ni izhaja že iz članka "S..." z dne 25.4.2000 pa

tudi odgovor tožene stranke se na obstoj povratnic ne sklicuje.

Zahteva pritožnika, ki jo je podal v dopolnitvi pritožbe, da naj

pritožbeno sodišče ugotovi, da je z njegove strani predložen zapisnik

o glavni obravnavi z dne 25.9.1981 opr. št. I K.. ponarejen in da je

v njem navedena neverjetna izmišljena neresnica, je neutemeljena, saj

to ni predmet izpodbijane odločitve. Ker pritožbeno sodišče šteje, da

je odločitev sodišča prve stopnje tako formalnopravno kot tudi

materialnopravno pravilna, je pritožbo tožeče stranke kot

neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353.

člena Zakona o pravdnem postopku.

Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje stroške

pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev

o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe,

podlago pa ima v določbah 165. in 154. člena ZPP.