Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cp 1805/05 ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1805.05 AI generated

Tenant's appeal dismissed; landlord's eviction claim upheld under tenancy law after employment ended.

Case Number VSL sodba I Cp 1805/05
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Court of Appeal dismissed the tenant's appeal and confirmed the first-instance judgment ordering the eviction of a government-owned apartment. The tenant argued that his dismissal from the Ministry of Defense due to repeated absences justified his inability to pay rent, while the landlord successfully claimed possession based on the termination of the fixed-term tenancy agreement. The court ruled that the tenant's claim for continued residence was unfounded under the Housing Act, and since the first-instance court correctly applied material law and procedural rules, the appeal was rejected.

Legislator headnote

AI generated

111. člen SZ-1; 338. člen ZPP: Upon termination of a fixed-term tenancy agreement for an official apartment, the landlord's request for eviction is substantiated, and a final judgment cannot be appealed on grounds of erroneous fact-finding if the lower court's findings were correct.

Keywords

AI generated
tenancy agreement termination official apartment eviction housing act provision final judgment appeal employment termination impact possession claim procedural law ZPP

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Toženec je imel sklenjeno najemno pogodbo za službeno najemno stanovanje za določen čas, in ker mu je delovno razmerje prenehalo, je izpraznitveni zahtevek tožeče stranke na pravni podlagi 111. člena SZ-1 utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano zamudno sodbo je prvo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna izprazniti trosobno stanovanje, podrobno opisano v točki I. izreka sodbe, ter ga praznega izročiti tožeči stranki. Pod točko II. izreka sodbe je naložilo toženi stranki, da tožeči plača znesek 537.973,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za čas, ki je naveden pod to točko izreka sodbe. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 33.360,00 SIT s pripadki. Proti sodbi se pritožuje toženec. Navaja, da ima zahtevek tožeče stranke oporo v dejstvu, da ga je Ministrstvo za obrambo kot invalida

III. kategorije odpustilo na podlagi petih zaporednih izostankov z dela. V pravdnem postopku je sicer tožbo izgubil, a je vložil revizijo. Res je dolžnik, vendar zato, ker je ostal brez dohodkov, žena, ki je sicer zaposlena, pa plačila najemnine ne zmore. Upa, da bo dokazal, da mu bodo vse pravice, vključno z bivanjem v stanovanju, priznane. Za plačilo zaostalih zneskov se bo skušal dogovoriti za obročno plačilo. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik v svoji pritožbi ne oporeka tudi sicer pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da so v tej pravdni zadevi obstajali pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu 318.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih je nanizalo v razlogih izpodbijane sodbe, je tudi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Toženec je namreč imel sklenjeno najemno pogodbo za službeno stanovanje za določen čas, in ker mu je delovno razmerje prenehalo, je izpraznitveni zahtevek tožeče stranke na pravni podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), utemeljen. Toženec sicer trdi, da je proti sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani vložil revizijo, vendar (ne glede na to, da te svoje trditve s kakšnim dokazom tudi ni podprl), s to trditvijo uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zamudne sodbe ni dovoljeno izpodbijati (2. odst. 338.

člena ZPP). Obligacijski zahtevek tožeče stranke toženec tudi v pritožbi priznava kot utemeljen, na njegov v pritožbi ponujeni dogovor tožeči stranki za obročno plačilo pa sodišče ne more imeti nobenega vpliva, saj je to izključno stvar pravdnih strank samih. Ker izpodijana sodba tudi s kršitvami, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni obremenjena, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.