Appellate court allows co-owner's gestio claim against co-owner, overturning dismissal based on statute of limitations.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Vlaganje sredstev v solastno hišo, kadar so ti izdatki nujni ali pa v

očitno korist solastnikom hiše s strani enega izmed njih, je posel,

ki je deloma tuj in za ta posel, kolikor se nanaša na drugega

gospodarja, veljajo pravila o gestijskem zahtevku. Povečanje

vrednosti solastninskega deleža solastnika, ki ni vlagal, pomeni

očitno korist zanj. Za terjatve, ki izvirajo iz nujne ali koristne

gestije, velja splošni zastaralni rok. Ker je nastalo obligacijsko

razmerje med strankama v danem primeru že pred uveljavitvijo Zakona o

obligacijskih razmerjih, se uporabljajo določbe Zakona o zastaranju

terjatev in sicer 14. člen, po katerem znaša potrebni čas za

zastaranje 10 let za razliko od ZOR, po katerem znaša le 5 let.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče

stranke, da mora tožena stranka plačati znesek 591.000.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila,

vključno z zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je

naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v

znesku 485.768,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru

zamude.

Zoper zavrnilno sodbo se je pritožila tožeča stranka. Izpodbija jo iz

vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku

(ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi

ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku,

pritožbeni stroški pa naj bodo nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da

je sodba nezakonita. Sodišču prve stopnje očita, da ni povedalo, na

kateri predpis je oprlo svojo odločitev, da je tožnikova pravica do

izterjave nastalih stroškov do 15.11.1980 ugasnila glede na vložitev

tožbe 15.11.1985. Meni, da terjatev ni zastarana, takšno stališče pa

je razvidno tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS v revizijskem

postopku in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 833/94,

ki je razveljavilo prvostopno sodbo, ki je ugotovila zastaranje te

terjatve. Zakaj sodišče prve stopnje vztraja pri 5-letnem zastaralnem

roku iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno in v tem bistvenem

delu ni obrazložitve, s čemer je podana ob zmotni uporabi

materialnega prava tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po

14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Podana je tudi zmotna in nepopolna

ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni ravnalo po

napotilih vrhovnega sodišča in pritožbenega sodišča ter ni ugotovilo

obsega tožnikovih potrebnih in koristnih izdatkov. Pribavilo je sicer

izvedeniško mnenuje, vendar pa se ni izjavilo o izvedenčevih

ugotovitvah in nič ne pove o obsegu tožnikovih vlaganj, ki so bila

koristna in potrebna. Ne soglaša tudi z zaključkom sodišča prve

stopnje, da tožnikovo vlaganje v nepremičnino ni bilo niti nujno niti

koristno, saj so to ugotavljale že prejšnje sodne odločbe. Tak

zaključek pa je tudi v nasprotju s predloženimi izvedenimi dokazi,

saj je že iz odločbe upravnega organa Skupščine občine Ljubljana

Šiška razvidna potrebnost in koristnost izvršenih del. V nasprotju s

podatki spisa je, da tožena stranka subjektivne koristi od tožnikovih

vlaganj ni imela in da teh tožnik ni zatrjeval in ne dokazoval, kar

je pravi nesmisel. Brezpredmetno je, ali je toženka živela v

adaptirani hiši ali ne, bistveno je le to, da je s tožnikovih

vlaganjem tudi njena polovica hiše dosegla višjo vrednost. Ker je

tožnik vlagal v hišo v letu 1976 in 1977 in od tedaj izvira njegova

terjatev po stanju, kakršno je bilo ob zaključku vlaganja, sprememba

stanja po skoraj dveh desetletjih ne more vplivati na terjatev staro

20 let.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje,

da na podlagi trditvene podlage, ki napotuje na pravno kvalifikacijo

neupravičene pridobitve, uveljavljeni tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Ne sprejema sicer, da okoriščenja na strani tožene stranke ni bilo,

ker toženka adaptirane hiše ni uporabljala, saj je bila že z vlaganji

tožnika tudi v toženkin solastninski delež njegova vrednost povečana

v razmerju do vrednosti pred obnovo, kar za toženko brez dvoma

predstavlja korist. Soglašati pa je, da tožnik višine te koristi ni

dokazal, saj ni niti zatrjeval, niti izkazal, da je toženka dosegla

pri prodaji hiše višjo vrednost, kot bi jo sicer prav zaradi njegovih

adaptacij, oziroma, da bi jo bila lahko dosegla, oziroma koliko bi

takšna razlika znašala. V tem pogledu je sodba sodišča prve stopnje

prepričljivo obrazložena, sicer pa v tem delu tudi tožeča stranka

izpodbijane sodbe opredeljeno ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa

pripominja, da obstoj ali neobstoj obogatitve zaradi investicij na

dan glavne obravnave, ko je vnuk pravdnih strank hišo povsem

renoviral, ni pravno relevanten.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno

uporabilo materialnega prava, ko je oprlo svojo odločitev na določbe

Zakona o obligacijskih razmerjih, ko je uporabilo določbo o splošnem

5-letnem zastaralnem roku, zaradi katerega je potem štelo, da so vsi

izdatki, ki jih je imel tožnik pred 15.11.1980, tudi če so bili nujni

ali koristni, zastarani glede na ugovor tožene stranke. Določbe ZOR o

zastaranju terjatev med drugim tudi člen 371, se glede na določbi

1106. in 1109. člena ZOR ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki

so nastala pred uveljavitvijo tega zakona, torej pred 1.10.1978. Po

ugotovitvah sodišča prve stopnje je nastalo obligacijsko razmerje med

pravdnima strankama s posameznimi tožnikovimi opravili na solastni

hiši, kot ugotavlja v letih 1976 in 1977, nikakor pa ne kasneje od

leta 1978. Glede na takšno ugotovitev sodišča prve stopnje bi bilo

le-to moralo uporabiti določbo Zakona o zastaranju terjatev (ZZT)

oziroma določbo 14. člena ZZT, po kateri zastarajo terjatve iz

naslova poslovodstva brez naročila v splošnem 10-letnem zastaralnem

roku. Po stališču sodne prakse se za roke iz obligacijskih razmerij,

ki se tičejo zastaranja in prekluzije, ki so nastala pred

uveljavitvijo ZOR, uporablja pravo, ki je veljalo do tega trenutka,

to pa je Zakon o zastaranju terjatev. Vse to je Višje sodišče v

Ljubljani že obrazložilo v svojem razveljavitvenem sklepu z dne

10.5.1995. Glede na preje navedeno je zato tudi preuranjena

odločitev, da bi tožnik, tudi če bi sodišče za katera od v

izvedenskem mnenju navedenih del, ki so bila po izvedenčevem mnenju

koristna za hišo in toženko, zaradi poteka zastaralnega roka izgubil

pravico terjati od nje povrnitev sodnim potom.

Tožena stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni

ravnalo po napotilih vrhovnega in pritožbenega sodišča in da ni

ugotovilo obsega oziroma vrednosti tožnikovih potrebnih in koristnih

izdatkov, saj je le ugotovilo, katera dela so bila v posameznem

obodbju izvedena, ni pa zavzelo stališča, ali sprejema mnenje

izvedenca o potrebnosti in koristnosti izdatkov za posamezna opravila

in v kakšni višini. To pa je kršitev določb postopka po 1. odst. 339.

člena ZPP, ker ni postopalo po določbi 1. odst. 362. člena ZPP, pa to

lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Ugotavlja sicer, da

so bila obravnavana adaptacijska dela dejansko opravljena v letih

1976 in 1977, nikakor pa ne kasneje od leta 1978. Doslej je sicer

bilo ugotovljeno in tudi ne prerekano, da so bila dela zaključena do

vključno 1977. Sodba sodišča prve stopnje pa glede na protokolacijo

"nikakor pa ne kasneje od leta 1978" in protokolacijo "do najkasneje

1978" ni povsem jasna in se v tem delu ne da preizkusiti, je pa čas

posameznih opravil bistvenega pomena, glede na uveljavitev ZOR s

1.10.1978, ker je od tega odvisna dolžina roka, potrebnega za

zastaranje, saj po 1.10.1978 velja za obligacijska razmerja 5-letni

zastaralni rok, za obligacijska razmerja nastala pred tem datumom pa

10-letni zastaralni rok.

Pravna podlaga za odločanje v predmetnem sporu so pravila, ki veljajo

za poslovodstvo brez naročila. Pri tem pritožbeno sodišče ne soglaša

z zavzetim stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal

pogojev, ki bi opredelilo njegovo ravnanje kot gestijo. V danem

primeru gre za očitno korist tožene stranke, saj je zaradi vloženih

vlaganj, od katerih so bila določena očitno koristna, nekatera pa,

kot je razvidno iz podatkov spisa tudi nujna, koristnost za toženko

pa je ugotovilo tudi že Vrhovno sodišče, bil njen delež vreden znatno

več kot pred obnovo, zato tudi po subjektivnem toženkinem gledišču,

na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, da je tožnik ni dokazal

in tudi ne zatrjeval, ne more biti izključena njena očitna korist.

Zato pritožbeno sodišče meni, da je materialnopravni zaključek

sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za opredelitev ravnanja

tožnika kot gestija, zmoten. Iz obrazložitve sodbe je razumeti, da

tožnik tudi ni opravljal tujega posla, ker je vlagal v svoje

premoženje in zaradi izboljšanja lastnih stanovanjskih pogojev,

zaradi česar je bil okoriščen v razmerju do toženke, ki je hišo že

zapustila. Vendar pa ni tako. Posel je namreč lahko le deloma tuj in

to v primeru, kadar kdo opravlja posel deloma zase, deloma pa za

poslovnega gospodarja. Po sprejeti sodni praksi tako solastnik, kot

je v danem primeru tožnik, ki opravlja nujna ali koristna dejanja,

posluje ne samo zase, ampak tudi za druge solastnike. Zato kolikor se

posel nanaša na drugega gospodarja, veljajo pravila o gestijskem

zahtevku, za tak primer pa gre v predmetni pravdi.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko

ugotavlja, da niso podani pogoji, da bi tožnikovo ravnanje opredelili

kot nujno ali koristno gestijo in ker ni uporabilo določb Zakona o

zastaranju terjatev, pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo katera posamezna

opravila tožnika so bila nujna ali v očitno korist toženi stranki, v

tem, da se je povečala vrednost njenega solastninskega deleža, kdaj

so bila izvršena in kakšne izdatke je imel tožnik v zvezi z njimi.

Pri tem ni odločilnega pomena, da toženka sama ni uživala oziroma

uporabljala adaptirane hiše, niti ne po kakšni ceni je prodala

solastninski delež na adaptirani hiši, saj ga je lahko tudi darovala,

bistveno je, da je bil zaradi potrebnih ali koristnih vlaganj toženca

njen solastninski delež več vreden. Kako je z njim v nadaljevanju

ravnala, pa ni več pravno relevantno. Pritožbi tožeče stranke je zato

pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter

vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej v nakazani smeri ponovno

odloči, vključno z odločitvijo o ugovoru v pobot, če bo ugotovilo

utemeljenost ali delno utemeljenost upnikove terjatve.

Po določbi 356. člena ZPP pritožbeno sodišče sicer lahko odredi, če

razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, da se opravi nova glavna

obravnava pred drugim sodnikom, kar tožeča stranka neobrazloženo

predlaga, vendar pa pritožbeno sodišče ne zaznava utemeljenih

razlogov za tako postopanje.

Ker je sodišče prve stopnje razveljavilo sodbo, vključno s

stroškovnim izrekom, je na podlagi 165. člena ZPP odločilo tudi, da

bo o pritožbenih stroških odločeno s končno odločbo.