Appeal dismissed; late objection to standing rejected; oral contract invalid; commission claim denied.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Tožena stranka ne more ugovarjati aktivne legitimacije tožnika že po

opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, če ne navede nobenih

opravičljivih razlogov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožniku 165.516,75 SIT z obrestmi po TOM od

28.7.2000 do 29.12.2001 od takrat naprej pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je tudi

naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 4.710,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega

prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni

pritožbi ter v zavrnilnem delu sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi

tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi

sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje. V

pritožbi tožnik navaja, da po čl. 2 pogodbe znaša provizija 30 % od

celotne realizacije in tožniku pripada 1 % provizije. Neutemeljen je

zaključek, da je šlo za usten dogovor z J. M., saj ta okoliščina

izhaja iz pogodbe.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka in sicer

uveljavlja vse pritožbene razloge ter v pritožbi predlaga, da

pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo

sodišča prve stopnje spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni

zahtevek. V pritožbi tožena stranka navaja, da sodišče na naroku

31.5.2004 ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa niti toženi stranki

ni določilo roka za vložitev pripravljalnega spisa in zaradi tega je

tožena stranka pravočasno ugovarjala aktivno legitimacijo tožnika,

saj je bila prva obravnava opravljena šele 24.9.2004.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke.

Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti

vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi

dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjasniti o

navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286.

čl. ZPP). Dejstva in dokaze, ki so navedeni izven sodišče ne sme

upoštevati (četrti odstavek čl. 286 ZPP).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil v navedeni

zadevi prvi narok za glavno obravnavo opravljen 31.5.2004, saj to

izhaja iz zapisnika in vsebine in bil tudi opravljen v skladu s prvim

odstavkom čl. 284 ZPP. V nobenem predpisu ni določeno, da mora na tem

naroku sodišče sprejeti dokazni predlog kot trdi tožena stranka v

pritožbi. Okoliščina, da je tožena stranka predlagala dodelitev roka,

v katerem se bo opredelila do dokazov tožeče stranke ne pomeni, da

prvega naroka ni bilo, prav tako, da je zadevo prevzela v delo druga

sodnica. Saj v nobenem takem primeru ne gre za ponovni prvi narok za

glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo ugovora

aktivne legitimacije tožnika, ki ga je slednja podala po opravljenem

prvem naroku za glavno obravnavo v pripravljalni vlogi z dne

23.9.2004, saj tega glede na citirani četrti odstavek čl. 286 ZPP ni

smelo storiti, saj tožena stranka ni niti trdila oziroma navajala, da

tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Nerazumljiva in neutemeljena

je trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati ali ima

tožnik pravni interes za vloženo tožbo, saj pri dajatvenih tožbah

sodišče tega ni dolžno ugotavljati, temveč presoja samo ali je

tožbeni zahtevek utemeljen oziroma neutemeljen.

O pritožbi tožnika:

Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da

tožnik za 1 % provizije nima podlage, saj to izhaja že iz besedila

pogodbe o trgovskem zastopanju, ko je navedeno da se 1 % doseženega

celotnega prometa usmerja na račun direktne prodaje za vse oblike

pospeševanja prodaje (5. alinea 1. odstavka II. Pogodbe o trgovskem

zastopanju). Gre za namenska sredstva, ki se uporabljajo za določen

namen in ne za provizijo kot trdi tožnik. Prav tako ne gre za nejasno

določilo v pogodbi kot trdi tožnik v pritožbi. Kako in na kakšen

način so se uporabljala ta sredstva pa je sodišče ugotovilo z

zaslišanjem takratnega direktorja tožene stranke J. M. in tudi

tožnika. Tožnik je sicer zatrjeval, da je bil ustni dogovor, da mu

pripada 1 % od celotne prodaje. Ta pa ne more biti veljaven glede na

to, da ni bil sklenjen v pismeni obliki (čl. 791 ZOR). Glede na

določilo pisne pogodbe 1 % znesek od celotne prodaje ni bil namenjen

plačilu za opravljeno delo posameznikom, ampak pospeševanju prodaje

kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in tožnik ne more

zahtevati njenega plačila, saj za to nima nikakršne pravne podlage.

Da bi tožnik namensko porabil navedena sredstva in v kakšnem obsegu

pa ni niti zatrjeval niti dokazoval.

Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi

izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).