Appeal dismissed; appellate court upheld first instance damages for physical, mental, and fear-related non-material harm.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Presoja primernosti odškodnine iz naslova telesnih bolečin in

duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pri zvinu

levega kolena s krvavitvijo v kolenski sklep.

[OBRAZLOŽITEV]

V tej odškodninski pravdi v zvezi s škodo, ki je nastala tožniku ob

škodnem dogodku dne 28.11.2001, je sodišče ugotovilo, da je

zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za tožniku nastalo

škodo in mu iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter

neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem prisodilo odškodnino v

znesku 600.000,00 SIT, iz naslova strahu odškodnino v znesku

200.000,00 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti odškodnino v znesku 200.000,00 SIT, iz naslova

nepremoženjske škode pa odškodnino v znesku 11.438,00 SIT, skupaj

tedaj znesek 1,011.438,00 SIT, ki ga je zmanjšalo za tekom pravde

plačani znesek 135.000,00 SIT na račun nepremoženjske škode, vse s

pripadki od zneskov, v višini in za čas, ki podrobno izhajajo iz 1.

in 2. točke izreka izpodbijane sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek

zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške

v znesku 472.177,70 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija nad

prisojenim zneskom 476.438,00 SIT s pripadki. Navaja poškodbe, ki jih

je utrpel tožnik, čas trajanja bolniškega staleža (en mesec) ter

zaključuje, da bi glede na kratkotrajno zdravljenje, ki je potekalo

brez zapletov in večjih nevšečnosti bila primerna odškodnina iz

naslova telesnih bolečin znesek 400.000,00 SIT (zmanjšan za že

plačano odškodnino 135.000,00 SIT). Čeprav je izvedenec dr. D menil,

da zaradi poškodbe funkcionalno pomembno trajno zmanjšanje

življenjskih aktivnosti in delovnih zmožnosti ni nastalo, je sodišče

tožniku iz tega naslova vseeno prisodilo odškodnino in pri tem znova

upoštevalo pretrpljene in bodoče bolečine ter neprijetnosti. Sodišče

je tako tožniku prisodilo dvakratno odškodnino za isto škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev

satisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične

denarne odškodnine. Telesne bolečine, duševne bolečine in strah

nimajo ocene, zato obstajajo merila za določitev vsebine tega

pravnega standarda, ki izhaja iz 200. člena ZOR. Po navedeni določbi

je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati

intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin in

strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri

posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin) s ciljem, da se

pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa

mora biti odškodnina določena tudi objektivno in sicer glede na

primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno

uvrstitev med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter

odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovana oziroma

oblikuje navedena razmerja. Navedena merila veljajo tudi za bodočo

nepremoženjsko škodo (203. člen ZOR).

Tožeča stranka ne oporeka dejanskim ugotovitvam prvega sodišča, ki so

pravno pomembne za prisojo odškodnine iz naslova prestanih in bodočih

telesnih bolečin ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem.

Meni le, da je prisojena odškodnina iz tega naslova glede na

kratkotrajnost bolniškega staleža in zdravljenje brez zapleta,

pretirana. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je pri odmeri

odškodnine iz tega naslova sodišče upoštevalo vsa zgoraj navedena

merila in izhodišča, prisojena odškodnina pa je v zadostni meri tudi

individualizirana in primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča

prisojajo za takšne škode. Tožnik je namreč zaradi poškodbe (zvina

levega kolena s krvavitvijo v kolenski sklep) 6 do 8 dni trpel hude

telesne bolečine, 20 dni lahke telesne bolečine, ob spremembi

vremena, mišični preutrujenosti, daljši hoji in vožnji pa jih trpi še

vedno. Upoštevaje intenzivnost in trajanje prestanih in bodočih

telesnih bolečin ter neprijenosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem,

ki jih je nanizalo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe,

je sodišče z zneskom 600.000,00 SIT prisodilo pravično denarno

odškodnino, in tedaj pravilno uporabilo materialno pravo.

Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v

oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti

na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati

ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi.

Pritrditi je potrebno pritožbi, da izvedenec meni, da pri tožencu

zaradi poškodbe funkcionalno pomembno trajno zmanjšanje življenjskih

aktivnosti in zmožnosti za delo ni podano, vendar pa je sodišče prve

stopnje svojo odločitev (prisojo odškodnine za to škodno postavko),

oprlo na izpovedbo samega toženca, in ugotovilo, da svoje pretežno

stoječe delo tožnik opravlja s povečanimi napori ter da je zaradi

bolečin prikrajšan za hojo v gore. Sodišče prve stopnje je zato

utemeljeno prisodilo tožniku tudi odškodnino 200.000,00 SIT iz

naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti,

pri čemer ni podvajalo odškodnine za telesne bolečine in to škodno

postavko, saj imajo ugotovljene bolečine za posledico, da tožnik delo

opravlja s povečanimi napori in je moral zaradi njih opustiti hojo v

hribe, zaradi česar nedvomno duševno trpi. S prisojeno odškodnino je

tedaj prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker je glede na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje preizkusilo

pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti tudi za

odškodnino za strah, je ugotovilo, da je glede na dejanske ugotovitve

prvega sodišča s prisojeno odškodnino za strah v znesku 200.000,00

SIT odločitev materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in postopkom pred njo kakšne

po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb

postopka ni zagrešilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo

zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

po določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka

ni priglasila.