Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cp 948/05 ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.948.05 AI generated

Court upholds judgment that individual signed as guarantor, not just company representative, for debt.

Case Number VSL sodba I Cp 948/05
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appellant's protest against the first-instance judgment ordering payment of over 1.3 million SIT. The appellant argued procedural flaws and claimed they signed the contract only as a legal representative, not as a personal guarantor. The court rejected these claims, finding no contradictions in the evidence and ruling that the contract's specific clause created a personal guarantee liability for the individual signer.

Legislator headnote

AI generated

997. člen ZOR; 338. člen ZPP: When an individual signs a contract for a legal entity containing a clause establishing personal liability, the court must determine if the intent was to act as a guarantor; if the clause clearly binds the signer personally, the individual is liable regardless of the entity's status.

Keywords

AI generated
personal guarantee liability contractual representation legal entity signing procedural fairness appellate review standard

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se

zavrne.

[JEDRO]

Sporno je vprašanje, ali se je toženec s podpisom pogodbe zavezal kot

porok, ali zgolj kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe. Ker je

podpisnik pogodbe, ki jo sklene pravna oseba (ki je de facto

imaginarna oseba) lahko le fizična oseba, 8. člen pogodbe pa ustvarja

zavezo podpisnika pogodbe, ne pa zaveze pravne osebe, za katero

nastopa podpisnik, po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma,

da je toženec s podpisom pogodbe prevzel osebno odgovornost za

dolgove gospodarske družbe v primeru njenega stečaja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki 1.366.732,81 SIT in zakonske zamudne obresti

od zneskov: 64.082,52 SIT od 15.5.2002 dalje do plačila, 78.489,85

SIT od 30.5.2002 dalje do plačila, 111.292,12 SIT od 15.6.2002 dalje

do plačila, 102.811,43 SIT od 30.6.2002 dalje do plačila, 68.294,72

SIT od 15.7.2002 dalje do plačila, 67.194,52 SIT od 30.7.2002 dalje

do plačila, 75.447,23 SIT od 15.8.2002 dalje do plačila, 62.650,88

SIT od 30.8.2002 dalje do plačila, 76.094,39 SIT od 15.9.2002 dalje

do plačila, 67.935,31 SIT od 30.9.2002 dalje do plačila, 81.875,17

SIT od 15.10.2002 dalje do plačila, 87.562,58 SIT od 30.10.2002 dalje

do plačila, 118.810,38 SIT od 15.11.2002 dalje do plačila, 97.504,85

SIT od 30.11.2002 dalje do plačila, 109.645,61 SIT od 15.12.2002

dalje do plačila, 91.268,19 SIT od 30.12.2002 dalje do plačila in

32.900,56 SIT od 13.1.2003 dalje do plačila. Tožencu je naložilo

povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 280.251,60 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila.

Sklenilo je, da se pritožba (pravilno: ugovor) zoper sklep o začasni

odredbi, opr. št. 59/2004 z dne 27.9.2004, zavrne.

Proti sodbi se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse

pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno

besedilo) in predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da se

tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveljavitev sodbe. Meni, da je

izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega

postopka, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se

navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnika o

izpovedbi v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti.

Sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku. Pravdni stranki sta

na obravnavi izpovedali diametralno nasprotno; tožnik, da je toženca

opozoril, da podpisuje takšno pogodbo, da za dobavljeni kruh

odgovorja osebno, toženec pa, da tožnik osebne odgovornosti nikoli ni

zahteval. Toženec je izpovedal, da podpisa pogodbe ni odklonil, ker

se mu določilo 8. člena pogodbe ni zdelo pomembno, to pa zato, ker je

pogodbo podpisal kot zakoniti zastopnik družbe in ne kot fizična

oseba. Tožnik je jasno izpovedal, da je pogodbo podpisal kot zakoniti

zastopnik družbe V, d.o.o. in da nikoli ni bil opozorjen na to, da

naj bi pogodbo podpisal kot fizična oseba, ki naj bi jamčila za

obveznosti družbe s svojim osebnim premoženjem. V takšnem primeru bi

šlo za poroštveno izjavo in bi morala biti pogodba tripartitna, tako

da bi jo podpisali tožnik, zakoniti zastopanik družbe V, d.o.o. in

toženec kot fizična oseba. Poroštvena izjava mora biti pisna, kar

pomeni, da mora biti jasno izraženo, da se porok zavezuje, da bo kot

solidarni ali subsidiarni porok upniku izpolnil obveznosti iz

pogodbe. Kaj takega pa iz 8. člena pogodbe ne izhaja. V isti osebi ne

moreta obstajati družba, ki je gospodarski subjekt in porok, ki je

fizična oseba. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na

tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

V skladu z določbo prvega odstavka 99. člena ZOR se določila pogodbe

uporabljajo tako, kot se glasijo, 8. člen pogodbe pa se glasi, da

podpisnik pogodbe, se pravi V, d.o.o., odgovarja z vsem svojim

premoženjem.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša

stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V razlogih izpodbijane sodbe ni nasprotij med povzetki izpovedb

strank v postopku in med zapisnikom o njunem zaslišanju (glej

zapisnik na red. št. 11 spisa). Tudi ni nasprotij med listinami v

spisu in razlogi o vsebini teh listin. Iz celotne obrazložitve sodbe

izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku verjelo zato, ker je

ugotovilo, da je toženec pogodbo št. 61/96 z dne 20.3.1996 (priloga

A3, v nadaljevanju: pogodba) podpisal in se zelo dobro zavedal

vsebine njenega 8. člena. Glede na to, da je zapis 8. člena pogodbe

jasen in nedvoumen, po presoji pritožbenega sodišča niti ni pomembno,

ali je tožnik toženca pred podpisom pogobe ustno opozoril na osebno

odgovornost ali ne. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo (v pritožbi

nekonkretiziranih) pomanjkljivosti, zaradi katerih izpodbijane sodbe

ne bi bilo mogoče preizkusiti. Uveljavljana bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni

podana.

Sporno je vprašanje, ali se je toženec s podpisom pogodbe zavezal kot

porok (997. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ,

št. 29/78 z nadaljnjini spremembami) ali zgolj kot zakoniti zastopnik

družbe V., d.o.o., Ljubljana. Po oceni pritožbenega sodišča se je

toženec zavezal tudi kot porok, kljub temu, da se njegov podpis

nahaja pod označbo kupec in štampiljko gospodarske družbe V., d.o.o.,

Ljubljana, ne pa še posebej pod označbo porok (katere pogodba ne

vsebuje). Bistveno je, da je toženec podpisnik pogodbe. Namreč 8.

člen pogodbe se navezuje izključno na podpisnika pogodbe (za razliko

od ostalih pogodbenih določil, v katerih se uporabljata izraza kupec

in dobavitelj) in za primer kupčevega stečaja določa osebno

odgovornost podpisnika z vsem premičnim in nepremičnim premoženjem,

tudi tistim, pridobljenim v zakonski zvezi (ki je pravna oseba ne

more skleniti). Ker je podpisnik pogodbe, ki jo sklene pravna oseba

(ki je de facto imaginarna oseba) lahko le fizična oseba, 8. člen

pogodbe pa ustvarja zavezo podpisnika pogodbe, ne pa zaveze pravne

osebe, za katero podpisnik nastopa, po oceni pritožbenega sodišča ni

nobenega dvoma, da je toženec s podpisom pogodbe prevzel osebno

odgovornost za dolgove družbe V. d.o.o., Ljubljana, za primer njenega

stečaja. Izpolnjeni so vsi pogoji za veljavnost poroštvene zaveze,

tudi pogoj obličnosti (997. v zvezi z 998. in drugim odstavkom 1001.

člena ZOR). Dejansko stanje je torej pravilno ugotovljeno in

materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ni po uradni dolžnosti

upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da stroški odgovora na pritožbo niso

bili potrebni, ker odgovor ni doprinesel k lažji in hitrejši

odločitvi o pritožbi. Zato je zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev

stroškov odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s

prvim odstavkom 155. členom ZPP).