Appeal dismissed; disciplinary offense does not exclude criminal liability for assault on security personnel.

Pritožbi zagovornikov obdolženega G. G. in okrožne državne tožilke se

zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi G. G. je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati

na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

Disciplinsko kaznovanje pripornika zaradi napada na delavca zavoda ne

izključuje odgovornosti za kaznivo dejanje po čl. 303/I KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega

G. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo,

ko ta opravlja naloge varnosti po I. odst. 303. člena KZ in mu

izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen štirih

mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolženemu je naložilo v

plačilo stroške kazenskega postopka v višini 12.483,00 SIT ter

povprečnino v višini 70.000,00 SIT.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili zagovorniki

obdolženega zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter

kršitve kazenskega zakona in predlagali, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrže obtožnico

oziroma spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe,

podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pravočasno se je pritožila tudi okrožna državna tožilka

zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da se

izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolžencu izreče

ustrezno visoka zaporna kazen.

Zagovorniki obdolženca so odgovorili na pritožbo okrožne

državne tožilke in predlagali njeno zavrnitev ter vztrajali

pri svojih pritožbenih navedbah.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na

podlagi določbe II. odst. 445. člena Zakona o kazenskem postopku

(ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in njegovim

zagovornikom, predlagala zavrnitev obeh pritožb.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornikov obdolženega G. G.:

Pritožbeno sodišče pritožnike ni obvestilo o seji senata. Če

je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po skrajšanem

postopku, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku

obvesti stranki o seji senata le, če predsednik senata ali

senat spozna, da je njuna navzočnost koristna za razjasnitev

stvari (I. odst. 445. člena ZKP), torej ne glede na izraženo

željo strank, da prisostvujeta seji senata. Sodišče druge

stopnje je ocenilo, da navzočnost strank na seji senata ni

nujna glede na obsežno in podrobno pritožbo zagovornikov,

obenem pa še poudarja, da tudi zagovorniki v pritožbi niso

pojasnili, zakaj naj bi bila njihova navzočnost na seji

koristna za razjasnitev stvari.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb,

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa

odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih

napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo

obrazložilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno

uporabilo kazenski zakon. Tudi bistvene kršitve določb

kazenskega postopka, ki jih zatrjuje obramba, niso podane.

Neutemeljeno pritožniki navajajo, da predmetno dejanje ni

kaznivo dejanje po I. odst. 303. člena KZ ampak kvečjemu

disciplinski postopek pripornika po določbi 1. alineje II.

odst. 213.c člena ZKP. V I. odst. istega zakonskega določila

je določeno, da se pripornik lahko disciplinsko kaznuje za

disciplinski prestopek, disciplinsko kazen (prepoved ali

omejevanje obiskov ali dopisovanja) pa sme izreči

preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata. Zakon torej

omogoča fakultativno disciplinsko kaznovanje pripornika in

zato ne izključuje možnosti kazenskega pregona. Glede na

navedeno pritožniki neutemeljeno zatrjujejo, da je določba

1. alineje II. odst. 213.c člena ZKP lex specialis v

razmerju do določbe I. odst. 313. člena KZ.

Pritožniki nadalje navajajo, da je sodišče prekršilo določbe

ZKP o vprašanju ali je podan predlog oškodovanca ali

dovoljenje pristojnega državnega organa in se sklicujejo na

določbo 64. člena Pravilnika o izvrševanju pripora. Te

očitke je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje (na

3. in 4. strani sodbe). Pritožbeno sodišče takšne razloge v

celoti sprejema in se nanje sklicuje, ob tem pa še dodaja,

da I. odst. 213.č člena ZKP, ki ga izpostavljajo pritožniki,

res napotuje na smiselno, subsidiarno uporabo Zakona o

izvrševanju kazenskih sankcij ter na njegovi podlagi

sprejetih podzakonskih aktov (sem spada tudi Pravilnik o

izvrševanju kazni zapora), vendar samo v taksativno naštetih

primerih in samo če z Zakonom o kazenskem postopku ni

drugače določeno. ZKP pa jasno določa, da lahko kazensko

ovadbo poda vsakdo (I. odst. 146. čl. ZKP), kaznivo dejanje

po čl. 303 KZ pa tudi ni pregonljivo na predlog.

Neutemeljeno pritožniki navajajo, da sodišče ni ugotavljalo

statusa obdolženca v času dogodka. Sodišče prve stopnje je

pravilno ugotovilo, da je obdolženi v Zavodu za prestajanje

kazni zapora prestajal pripor, torej je imel v času dogodka

status pripornika, kar je razvidno iz 1. odst. na 10. strani

izpodbijane sodbe. Prav tako so neutemeljene pritožbene

navedbe, da sodišče ni obrazložilo obdolženčevega direktnega

naklepa. Sodišče prve stopnje je subjektivni element

obravnavanega kaznivega dejanja pravilno ugotovilo in to

tudi obrazložilo na 10. strani izpodbijane sodbe, poleg tega

pa že iz samega načina storitve kaznivega dejanja, torej da

je obdolženec zamahnil z roko proti oškodovancu izhaja, da

je dejanje storil z direktnim naklepom.

Nadalje pritožniki izpodbijajo pravilnost ugotovljenih

dejstev v sodbi sodišča prve stopnje ter podajajo lastno

oceno že ugotovljenih dejstev in na tej podlagi tudi lastne

dokazne zaključke. Neutemeljeno pritožniki izpodbijajo

dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o neverodostojnosti

prič K., L., R. in F. Res je sicer, da se priče ne morejo natančno

spomniti dogodka izpred štirih let, ne držijo pa pritožbene navedbe,

da so te priče dogodek skladno opisovale. Sodišče prve stopnje je

pravilno ugotovilo, da so se njihove izpovedbe v bistvenih delih

precej razlikovale od zagovora obdolženca, zato jim ni bilo mogoče

pokloniti vere. Glede priče K., ki je bil v isti sobi z obdolžencem,

je sodišče prve stopnje natančno analiziralo njegovo izpovedbo in

pravilno ugotovilo, da je povedal, da so v celico vstopili trije ali

štirje pazniki, eden od teh je bil R., ki so ga zbili na tla in nato

zakotalili iz celice ven (medtem ko je obdolženec povedal, da je v

celico vstopil le en paznik, ki ga je iz celice porinil ven proti

ostalima dvema paznikoma, R. ni omenjal), prav tako pa je K. govoril

o pretepanju s pendrekom, medtem ko obdolženi tega ni omenjal. Glede

na navedeno sodišče tej priči utemeljeno ni sledilo. Enako pa velja

tudi za pričo L., ki se ni spomnil ničesar drugega kot samo to, da so

pazniki obdolženca na hodniku pretepali, ni pa vedel koliko je bilo

paznikov, kje so obdolženca pretepali, kje je stal sam, kako in kam

so obdolženca vlekli. Za priči R. in F. je sodišče prve stopnje

pravilno ugotovilo, da dogodka nista videla, ampak sta le slišala

vpitje iz hodnika. Sodišče druge stopnje se glede na zgoraj navedene

ugotovitve sodišča prve stopnje strinja, da navedenim pričam ni bilo

mogoče pokloniti vere. Neutemeljeno pritožniki nadalje navajajo, da

je priča S. na ponovnem zaslišanju spremenila opis dogodka in da

sodišče prve stopnje ni ocenilo te bistvene razlike v njegovi

izpovedbi. Priča S. je tudi na drugem zaslišanju povedal, da je

obdolženca videl po celem razponu odprtine med vrati, res pa je, da

je izpovedal tudi, da so se nato vrata butnila navzven v sosednji zid

(list. št. 171). Priča S. je tako ves čas postopka glede dejstva, da

je obdolženca videl med režo vrat, enako izpovedoval. Ker so pazniki

J., S. in R. dogodek skladno opisali, jim je sodišče prve stopnje

utemeljeno sledilo. Neutemeljeno pritožniki navajajo, da so si

pazniki spomin osvežili z branjem uradnih zaznamkov na glavni

obravnavi, saj kaj takega iz podatkov spisa za oškodovanca in pričo

S. ne izhaja, za pričo R. pa izhaja, da je na glavni obravnavi dne

22.11.2004 vpogledal v uradni zaznamek, ker se dogodka ni spominjal.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da oškodovancu sploh

ni bilo znano, da je bil obdolženec poškodovan v prometni nesreči, do

predmetnega kaznivega dejanja z obdolžencem ni imel nikakršnih

konfliktov, na predmetnem oddelku je bil paznik le občasno, priča

S. pa obdolženčevega priimka sploh ni poznal, na predmetnem oddelku

pa tudi ni delal in se je tistega dne tam nahal slučajno. Glede na

takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, so zato neutemeljene

pritožbene navedbe, da so pazniki zaradi pretepanja pripornikov lahko

kaznovani in je torej to razlog, da so pazniki skladno izpovedovali.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da podatki kazenskega

spisa in nastop obdolženca na glavni obravnavi pri sodišču

ni vzbudil nikakršnega dvoma v njegovo prištevnost. Ker

kazensko pravo izhaja iz predpostavke o duševni normalnosti

ljudi oziroma o polni sposobnosti njihovega razumevanja in o

svobodnosti njihove volje, v postopku ni potrebno posebej

ugotavljati storilčeve prištevnosti, razen če bi bil podan

sum, da je storilec v stanju duševne abnormnosti. Ker v

predmetnem primeru takšen sum ni bil podan, je zaključek

sodišča prve stopnje glede tega pravilen, pritožbene navedbe

v tej smeri pa neutemeljene.

Pritožba, vložena v obdolženčevo korist, zaradi pritožbenega

razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja,

obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji

(386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče je zato sodbo

preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja,

da je sodišče prve stopnje navedlo relevantne razloge za

odločitev, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo kot kazensko

sankcijo, v kateri je obdolženca, ob upoštevanju pravilno

ugotovljenih obteževalnih okoliščin določilo primerno

zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo za utrditev

pričakovane prognoze bodočega pozitivnega vedenja

obdolženca.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

Po presoji tožilkine pritožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja,

da se neutemeljeno zavzema za izrek efektivne zaporne kazni.

Sodišče druge stopnje je že pri presoji pritožbe

zagovornikov obdolženega ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje pravilno ovrednotilo obteževalne okoliščine,

pravilno je ugotovilo, da kakšne olajševalne okoliščine pri

obdolžencu niso podane in je nato obdolžencu izreklo

primerno in pravično kazensko sankcijo. Tožilka navaja, da

je obdolženi dejanje storil iz gole objestnosti, kar

predstavlja obteževalno okoliščino. Sodišče druge stopnje se

strinja z zagovorniki obdolženca, ki so v odgovoru na

pritožbo pravilno poudarili, da sodišče prve stopnje ni

ugotovilo, da bi obdolženi dejanje storil iz gole

objestnosti, zato tega dejstva tudi ni mogoče upoštevati kot

obteževalne okoliščine. Nadalje tožilka poudarja, da

obdolženec s strani oškodovanca ni bil izzvan, da je

oškodovanca tudi žalil ter da je bil že obsojen za

istovrstno kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje ugotavlja,

da je te okoliščine sodišče prve stopnje že pravilno

upoštevalo kot obteževalne okoliščine in jim dalo tudi

primerno težo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bil obdolženi

za istovrstno kaznivo dejanje obsojen oktobra 2001 in je

torej ob predmetnem kaznivem dejanju, ki ga je storil maja

2001, že točno vedel, da zoper njega teče kazenski postopek

zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje

je pravilno ugotovilo, da je obdolženec obravnavano kaznivo

dejanje storil še preden je bil obsojen za istovrstno

kaznivo dejanje oktobra 2001, zato tega dejstva ni mogoče

upoštevati kot obteževalne okoliščine. Prav tako ne more

biti dejstvo, da je obdolženi še v drugih kazenskih

postopkih, obteževalna okoliščina, saj velja domneva

nedolžnosti, zato nedokončani kazenski postopki niso

obteževalna okoliščina. Strožje kazni prav tako ni mogoče

izreči zaradi generalne prevencije. Generalno prevencijo

zagotavlja zakonodajalec s samo inkriminacijo kaznivega

dejanja ter predpisano kaznijo, ne sme pa se upoštevati kot

obteževalna okoliščina pri odmeri kazni za obdolženca.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da razlogi, s katerimi

oba pritožnika izpodbijata sodbo niso utemeljeni in ker tudi

ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti ob preizkusu

izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (I. odst. 383. člena

ZKP), je obe pritožbi zavrnilo.

Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, mora

obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka

povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka

ter njegovim premoženjskim razmeram.