Appeal dismissed; court held first instance did not exceed charge by finding two strikes instead of multiple.

Pritožba zagovornika obdolženega J. Š. se zavrne kot neutemeljena in

se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi J. Š. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka

na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje s tem, ko je v konkretnem opisu glede na

izvedene dokaze namesto očitka, da je obdolženec "večkrat udaril"

oškodovanca, sprejelo v sodbo, da ga je udaril najmanj dvakrat, ni

prekoračilo obtožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J.

D. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

(ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po I.

odst. 146. člena KZ in na podlagi I. odst. 96. člena ZKP s stroški

kazenskega postopka obremenilo proračun. Obdolženega J. Š. je

spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I.

odst. 133. člena KZ in mu izreklo 25 dnevnih zneskov, to je

140.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku treh

mesecev. Obdolženemu Š. je naložilo plačilo stroškov kazenskega

postopka in povprečnino 70.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega

Š. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona

ter predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da

obdolženca oprosti "vsakršne odgovornosti in krivde", podrejeno pa da

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje

pred drugim sodnikom. V pritožbi je zagovornik tudi zahteval, da se

ga obvesti o seji senata Višjega sodišča.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem mnenju, ki ga je

podala na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP in ga je

pritožbeno sodišče vročilo obdolženemu Š. in njegovemu zagovorniku,

predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritožnika ni obvestilo o seji senata. Če

je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po skrajšanem

postopku, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku

obvesti stranki o seji senata le, če predsednik senata ali

senat spozna, da je njuna navzočnost koristna za razjasnitev

stvari (I. odst. 445. člena ZKP), torej ne glede na izraženo

željo strank, da prisostvujeta seji senata. Sodišče druge

stopnje je ocenilo, da navzočnost strank na seji senata ni

nujna glede na zagovornikovo obsežno in podrobno pritožbo,

obenem pa še poudarja, da tudi zagovornik v pritožbi ni

pojasnil, zakaj naj bi bila navzočnost obdolženca na seji

koristna za razjasnitev stvari.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da obdolženi D. ni podal predloga za

pregon zoper obdolženega Š. ter da je zoper obdolženega Š. nastopilo

relativno zastaranje kazenskega pregona. Pritožnik je oba ugovora

podal že pred sodiščem prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi

pravilno ugotovilo, da je predlog za pregon podan ter da kazenski

pregon ni relativno zastaral in je to tudi pravilno obrazložilo na

strani 10 izpodbijane sodbe, tem razlogom pa sodišče druge stopnje v

celoti sledi.

Neutemeljene so tudi nadaljne pritožnikove navedbe, da

sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti, da je državni

tožilec na glavni obravnavi dne 8.11.2004 brez podlage

spremenil obtožni predlog. V I. odst. 344. člena ZKP je

določeno, da če tožilec med glavno obravnavo spozna, da

izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v

obtožnici navedeno dejansko stanje, sme na glavni obravnavi

ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, da se

glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico.

Odločitev o spremembi obtožnice na glavni obravnavi je torej

zgolj v pristojnosti upravičenega tožilca. Edina omejitev na

katero je tožilec vezan je, da se mora predmet spremenjene

obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek.

Sodišče pa mora o spremenjeni obtožnici odločiti s sodbo, ne

da bi pred tem še posebej odločalo ali bo spremembo obtožbe

dovolilo. V predmetnem postopku je državni tožilec na glavni

obravnavi spremenil opis dejanja v obtožnem predlogu.

Primerjava s prejšnjim opisom pokaže, da se spremenjen

obtožni predlog še vedno nanaša na isti historični dogodek,

državni tožilec je zgolj, glede na izvedene dokaze, ki so

pokazali na spremenjeno dejansko stanje, spremenil

izvršitveno obliko dejanja iz enega udarca s pestjo v več

udarcev s pestjo ter skrčil opis telesnih poškodb.

Pritožnik tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve

stopnje samo brez podlage "prikrojilo" opis kaznivega

dejanja, saj se obdolžencu v obtožnem predlogu očita, da je

"večkrat udaril", medtem, ko je sodišče v tenorju sodbe

zapisalo, da je "najmanj dvakrat" udaril. Sodišče prve

stopnje s takšno spremembo ni prekoračilo obtožbe, temveč je

le preciziralo izvršitveno obliko storitve kaznivega dejanja

glede na ugotovljeno dejansko stanje, saj iz izvedeniškega

mnenja izhaja, da gre poškodbe D. pripisati kvečjemu dvema ne preveč

močnima udarcema s pestjo, medtem ko je D., ki mu je sodišče prve

stopnje utemeljeno sledilo, izpovedal, da ga je Š. več kot dvakrat

udaril v obraz ter da ga je tudi brcal. Sodišče prve stopnje zato ni

zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Pritožnik nadalje neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna

dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo

utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo

obrazložilo. Pritožnik sicer utemeljeno graja, da se je

sodišče prve stopnje sklicevalo na vsebino dveh uradnih

zaznamkov - prijavo, ki sta jo podala oba obdolženca, vendar

pa ti dve prijavi nista bili odločilni za sklep sodišča prve

stopnje, da zagovor obdolženega Š. ni verjeten, saj je njegov zagovor

presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, to je zagovorom

D. in izvedenskim mnenjem. Pritožnik samo s ponavljanjem zagovora

obdolženega Š., da tistega dne ni iskal prepira, da je šel za

obdolženim D. samo zato, da se pogovori, da se je pred obdolženim

D., ki ga je brcnil, samo branil in ga ni napadel, pravilnih razlogov

izpodbijane sodbe ne more omajati. Sodišče prve stopnje je zagovora

obeh obdolžencev ocenilo, navedlo je jasne in konkretne razloge,

zakaj verjame zagovoru D. in zakaj ne verjame zagovoru Š. Obdolženi

Š. je v zagovoru povedal, da je prvi ogovoril D. ter da je D. sledil

v blok, s takšnim zagovorom pa je tudi priznal, da je on tisti, ki je

povzročil celotno konfliktno situacijo. Sodišče prve stopnje je zelo

podrobno analiziralo zagovora obeh obdolžencev ter na straneh 7 do 9

navedlo obširne razloge, zakaj je zagovor obdolženega Š.

neprepričljiv in zakaj sledi zagovoru obdolženega D., te razloge pa

sodišče druge stopnje sprejema kot prepričljive.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje

brez razloga zavrnilo dokazni predlog obdolženega Š. po zaslišanju

priče L. Š. in L. Š., ki bi lahko izpovedala o motivih obeh

obdolžencev. Sodišče prve stopnje je za odločitev, da predlaganega

dokaza ne izvede, navedlo jasne in konkretne razloge in utemeljeno

ugotovilo, da predlagani dokaz ni materialnopravno relevanten, to je

pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, ker priči nista

bili prisotni ob fizičnem obračunu obdolžencev, o tem kaj se je

dogajalo pred tem, pa sta podala zagovor oba obdolženca.

Pritožnik pravilno navaja, da je izvedenec ugotovil, da so

poškodbe, ki jih je utrpel D., posledica največ dveh ne preveč močnih

udarcev s pestjo, medtem ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je

obdolženi Š. obdolženega D. udarjal in brcal. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno napravilo takšen

zaključek, saj je sledilo zagovoru D., ki je izpovedal, da je bilo

več udarcev in več brc in tudi upoštevalo, da je možno, da zaradi

drugih udarcev ali brc niso nastale vidne poškodbe, pri čemer je tudi

upoštevati, da je bil obdolženi Š. v copatih. Zato se pritožnik tudi

neutemeljeno zavzema za dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem

izvedenca. Pritožnik šele sedaj v pritožbi ponuja ta dokazni predlog,

ki ga na obravnavi niti ni podal in ne obrazlaga zakaj že na glavni

obravnavi ni predlagal izvedbe tega dokaza. Enako velja tudi za

dokazni predlog pritožnika, da se opravi ogled kraja dejanja. Poleg

tega pa, glede na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja,

pritožnik s ponujanjem izvedbe novih dveh dokazov, ni izkazal, da bi

izvedba teh dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega

stanja.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in jih

ocenilo samostojno ter v povezavi z drugimi dokazi. Z

gotovostjo je ugotovilo, da je obdolženi Š. izpolnil tako objektivne

kot tudi subjektivne znake očitanega mu kaznivega dejanja in zato

navedlo jasne in konkretne razloge.

Pritožba vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja v obdolženčevo korist, obsega tudi

pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP),

zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem

delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na

vrsto kazenske sankcije in na to, ali naj bo kazen večja ali

manjša ter obdolžencu ob upoštevanju okoliščin in načina

storitve kaznivega dejanja ter njegovih osebnih in

premoženjskih razmer izreklo kazen, ki jo pritožbeno sodišče

ocenjuje kot pravično.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mora na podlagi določbe

I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP

plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo

povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka

ter njegovim premoženjskim razmeram.