Appeal dismissed; court held police interrogation notes are not formal evidence and defendant's rights were not violated.

r a z s o d i l o :

Pritožba zagovornika obdolženega B. M. se zavrne kot neutemeljena in

se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka določene v

povprečnini 100.000,00 SIT.

[JEDRO]

Trditev pritožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno

kršitev določb kazenskega postopka, ker je kljub na izrecni zahtevi

obdolženega in njegovega zagovornika zavrnilo oziroma ni dopustilo

vprašanj policistoma o tem, kaj sta v pogovoru z obdolženim zaznala

oziroma, kaj jima je obdolženi v času, ko sta z njim opravljala

razgovor povedal glede noža, ki jima ga je izročil, ni utemeljena.

Ustava in Zakon o kazenskem postopku (ZKP) določata, da je vsakomur,

ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v

njegovo korist. Izvajanje dokazov mora biti usmerjeno na ugotavljanje

materialne resnice (člen 17 ZKP) in sodišče, ki na podlagi proste

presoje dokazov (355. člen ZKP) odloča, kateri dokazi so pomembni, ne

sme dopustiti, da stranke v postopku zlorabljajo svoje pravice (člen

15 ZKP). Razgovor policista z osumljencem v predkazenskem postopku po

ZKP ni formalen dokaz (člen 83 ZKP) in lahko podatki takšnega

razgovora pomenijo tudi izločitveni razlog za sodečega sodnika (člen

39/4a ZKP). Pritožnik pa tudi v samem postopku pred sodiščem prve

stopnje, kot tudi v pritožbi ni navedel, zakaj je to vplivalo oziroma

bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Litiji obdolženega B. M.

spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po II. v zvezi s I.

odst. 211. člena KZ in mu izreklo denarno kazen v znesku 200.000,00

SIT z rokom plačilom enega meseca od pravnomočnosti sodbe, ki se bo

sicer izvršila tako, da se bo obdolžencu za vsakih neplačanih

10.000,00 SIT denarne kazni izrekel en dan zapora. V plačilo so mu

bili naloženi stroški postopka in povprečnina.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh

pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvene kršitve določb

kazenskega postopka in z ustavo zajamčene pravice (3. alineji 29.

člena Ustave Republike Slovenije), ter predlagal, da naj pritožbeno

sodišče obdolženega oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno

pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter

zadevo vrne v novo odločanje, vendar drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Trditev pritožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno

kršitev določb kazenskega postopka, ker je kljub na izrecni zahtevi

obdolženega in njegovega zagovornika zavrnilo oziroma ni dopustilo

vprašanj policistoma o tem, kaj sta v pogovoru z obdolženim zaznala

oziroma, kaj jima je obdolženi v času, ko sta z njim opravljala

razgovor povedal glede noža, ki jima ga je izročil, ni utemeljena.

Ustava in Zakon o kazenskem postopku (ZKP) določata, da je vsakomur,

ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v

njegovo korist. Izvajanje dokazov mora biti usmerjeno na ugotavljanje

materialne resnice (člen 17 ZKP) in sodišče, ki na podlagi proste

presoje dokazov (355. člen ZKP) odloča, kateri dokazi so pomembni, ne

sme dopustiti, da stranke v postopku zlorabljajo svoje pravice (člen

15 ZKP). Razgovor policista z osumljencem v predkazenskem postopku po

ZKP ni formalen dokaz (člen 83 ZKP) in lahko podatki takšnega

razgovora pomenijo tudi izločitveni razlog za sodečega sodnika (člen

39/4a ZKP). Pritožnik pa tudi v samem postopku pred sodiščem prve

stopnje, kot tudi v pritožbi ni navedel, zakaj je to vplivalo oziroma

bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Ne drži

trditev pritožnika, da ob zasegu predmeta (noža) s strani policistov,

le-ta ni bil opozorjen, zakaj predmet potrebujejo. Na glavni

obravnavi (list. št. 30) je sam obdolženi pojasnil, da sta ga

policista vprašala, če je bil v gostilni pri oškodovancu in ali je

tam vzel nož. To pa pomeni, da mu je bilo pojasnjeno s strani

policistov, česa ga sumijo.

Trditev pritožnika, da identiteta obdolžencu zaseženega noža in noža,

ki je bil vzet oškodovancu, ni bila pravilno ugotovljena, ni

utemeljena. Policisti so od oškodovanca, predno so mu zaseženi nož

vrnili, zahtevali, da ga opiše, kar je razvidno iz uradnega zaznamka.

Takšen opis pa je potrdil tudi policist, ki je opravljal zaseg in

nož, ki ga je oškodovanec predložil na glavni obravnavi,

identificiral, kot nož, ki je bil zasežen obtožencu. Trditev

pritožnika, da je oškodovanec lahko na glavno obravnavo prinesel,

kateregakoli izmed svojih nožev, ni utemeljena. Identito noža je

potrdila priča, ki je nož podaril oškodovancu in ga na glavni

obravnavi tudi prepoznal, tako kot policist, ki je opravil zaseg.

Trditev pritožnika, da je priča P. Z., ki je s spornim nožem rezal

salamo, izpovedal, da zraven ni bilo nožnice, ne more izpodbiti

ugotovitev sodišča prve stopnje, saj je sin oškodovanca, ki je na

mizo prinesel nož, zatrdil, da je bil nož v nožnici in je povsem

možno, da P. Z. nožnice ni videl, saj je šlo za večjo družbo ter je

nož iz nožnice lahko potegnil kdo od drugih gostov. Nebistveno pa je,

kdo je opazil tatvino, ali je bil to oškodovanec sam, ali pa njegov

sin. Pritožbene navedbe z ničemer ne vzpostavijo resnega dvoma v

resničnost izpovedi oškodovanca, ki je potrjena tudi z drugimi

dokazi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje in je zanj

odgovoren, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katera mora paziti po

uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), je pritožbo zagovornika obdolženca

zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo tudi, da je izrečena

kazenska sankcija primerna teži kaznivega dejanja, kot tudi

obdolženčevi kazenski odgovornosti in je sodbo sodišča prve stopnje

potrdilo.

Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, je sodišče prve stopnje

obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, ki jih

je sodišče ocenilo v povprečnini v znesku 100.000,00 SIT, kar je

primerno trajanju in zapletenosti postopka, kot tudi obdolženčevim

premoženjskim razmeram.