Appeal dismissed; lawyer fined and ordered to pay costs for delaying trial by filing a subsidiary indictment late.

Pritožba odvetnika dr. P. Č. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je obtoženčev zagovornik

z očitnim namenom zavlačevanja kazenskega postopka šele ob začetku

nadaljevanja glavne obravnave prebral pisno izdelani predlog za

izločitev državnega tožilca, ki ga je utemeljil z vložitvijo

subsidiranega obtožnega predloga zoper istega tožilca, poslanega na

pristojno sodišče devet dni pred razpisano glavno obravnavo. Ker je

moralo zaradi zahtevane izločitve sodišče glavno obravnavo preložiti,

so nastali stroški zaradi pristopa zagovornice drugega obtoženca, ki

jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in utemeljeno

zagovorniku v plačilo naložilo tudi ustrezen del povprečnine.

Istočasno pa je zagovorniku v skladu s I. odstavkom 140. člena KZ

izreklo denarno kazen v višini 100.000,00 SIT. Ker je svojo odločitev

prepričljivo utemeljilo, je sodišče druge stopnje pritožbo

zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi I.

odstavka 94. člena ZKP odvetniku dr. P. Č. naložilo v plačilo stroške

kazenskega postopka, nastale zaradi preložitve naroka 27.2.2004 v

višini 56.100,00 SIT in na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, po

I. odstavku 140. člena ZKP v zvezi z 78. členom

istega zakona pa ga je tudi kaznovalo z denarno kaznijo v višini

100.000,00 SIT.

Zoper takšen sklep se je pritožil odvetnik dr. P. Č. zaradi kršitve

postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj

pritožbeno sodišče izpodbijani sklep samo spremeni tako, da mu ne

izreče niti kazni, niti obveze povrnitve povprečnine, niti obveze

povrnitve stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da

si predvsem glede na priporni značaj te kazenske zadeve morajo

sodišče in vse sodelujoče stranke ves čas prizadevati, da se vsa

procesna dejanja opravijo v najkrajšem možnem času in da je potrebno

preprečiti vsakršno zavlačevanje kazenskega postopka. V luči te

ugotovitve je pravilna tudi ocena, da je pritožnik z očitnim namenom

zavlačevanja kazenskega postopka šele ob začetku nadaljevanja glavne

obravnave 27.2.2004 prebral pisno izdelani predlog za izločitev

državnega tožilca ter pri tem kot razlog za njegovo izločitev

navedel, da je zoper okrožnega državnega tožilca, ki zastopa obtožbo

v tej kazenski zadevi, vložil subsidiarni obtožni predlog zaradi

storitve več kaznivih dejanj, kar naj bi pomenilo, da se okrožni

državni tožilec M. B. od vložitve obtožnega akta dalje nahaja v

kazenskem postopku (kar seveda ne drži). Ob pravilni ugotovitvi

sodišča prve stopnje, da je obtožni predlog, z vložitvijo katerega je

utemeljeval tožilčevo pristranskost, odvetnik poslal na okrajno kot

pristojno sodišče devet dni pred razpisano glavno obravnavo, njegove

zahteve za izločitev državnega tožilca tudi po oceni pritožbenega

sodišča ni mogoče razumeti drugače kot očitno zavlačevanje kazenskega

postopka. Niso zato utemeljene pritožbene navedbe o povsem drugačnih

namenih odvetnika, ki naj bi z zahtevano izločitvijo "preprečil

kameralno odločanje v.d. šefinje izločevanega tožilca in da bi tako

preko medijev še kdo iz državne tožilske organizacije izvedel za

absurdnost nastalega položaja". Takšne in nadaljnje pritožbene

navedbe, po katerih naj bi imela obramba edino oporo za svoje početje

v javnosti, bi lahko odvetnik kot dober poznavalec kazenskega

materialnega in procesnega prava javnosti sporočil tudi ob drugih

prilikah, na primer ob sami vložitvi subsidiarnega obtožnega

predloga, ali celo po prejemu predloga okrožnega državnega tožilca za

izločitev dr. P. S. od poligrafskega testiranja I. P., z vsebino

katerega se je odvetnik seznanil 8.1.2004 in zaradi vsebine katerega

je mesec kasneje tudi vložil subsidiarni obtožni predlog. Tako ni

dvoma, da je razpravljajoči senat seznanil s svojo zahtevo ob začetku

glavne obravnave izključno zato, da je dosegel obvezno preložitev

naroka, zaradi česar so sodišču nastali stroški, katerih višino je

sodišče pravilno ugotovilo in obrazložilo. Stroški zagovornice

obtoženega M. so zaradi preložitve glavne obravnave znašali 500 točk

ali 56.100,00 SIT, pri odmeri povprečnine pa je sodišče prve stopnje

v skladu z načelom prostega preudarka pravilno upoštevalo tudi

trajanje in zapletenost postopka ter premoženjske razmere

zagovornika, glede katerih pa tudi ni imelo nobenih osnov za

sklepanje, da odvetnik

zaradi morebitne socialne ogroženosti sorazmerno nizke povprečnine ne

bi mogel plačati.

Ob gornjih ugotovitvah je sodišče prve stopnje v skladu z določbo I.

odstavka 140. člena ZKP odvetniku utemeljeno izreklo tudi vsem

okoliščinam primerno denarno kazen, saj tudi po oceni pritožbenega

sodišča zgolj s plačilom krivdno povzročenih stroškov kazenskega

postopka ne bi bil izpolnjen namen citiranih določb po katerih je

sodišče dolžno procesnim subjektom onemogočiti, da z zlorabo svojih

procesnih pravic zavlačujejo kazenski postopek.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na pooblastilno razmerje

med obtožencem in odvetniško družbo kot pravno osebo, zaradi česar

naj bi stroški lahko bremenili le odvetniško družbo. Zavlačevanje

kazenskega postopka je s svojim ravnanjem povzročil pritožnik kot

fizična oseba in bo zato moral stroške, ki so nastali s preložitvijo

glavne obravnave in izrečeno kazen plačati na način, razviden iz

izreka izpodbijanega sklepa.

Ker tako razlogi, s katerimi je zagovornik izpodbijal odločitev

sodišča prve stopnje niso podani, je njegovo pritožbo sodišče druge

stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.