Attorney fined for insulting expert witnesses; appeal dismissed as speech not protected.

Pritožba odvetnika dr. P. Č. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je

obtoženčev zagovornik na glavni obravnavi žalil izvedenca psihologa

in psihiatra, ko je pri presoji njunih izvedenskih del uporabljal

izraze "neosmišljeno nakladanje", izvedenčevi "umotvori", "strokovna

šibkost izvedencev", "psihiater si je pomagal s psihološkimi

metodami, ki jih absolutno ne razume", "psiholog z zastarelimi

psihološkimi metodami iz kamene psihološke dobe in neznanstvenim

psihodinamskim konceptom". Tudi po oceni pritožbenega sodišča

predstavljajo navedeni izrazi žaljive vrednostne ocene izvedencev in

podcenjevalni odnos do njihovega dela ter žalijo njihovo človeško

dostojanstvo. Ob upoštevanju vseh pravilno ocenjenih okoliščin je

sodišče prve stopnje pravilno določilo tudi višino denarne kazni

(150.000,00 SIT). Pritožbo odvetnika je zato sodišče druge stopnje

zavrnilo kot neutemeljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi I.

odstavka 78. člena ZKP odvetnika dr. P. Č. kaznovalo z denarno

kaznijo 150.000,00 SIT, ker je ocenilo, da je odvetnik na predzadnji

glavni obravnavi 12.3.2004 po zaslišanju izvedenca psihiatra dr.

V. F. R. v svojem predlogu žalil tega izvedenca, pa tudi izvedenca

psihologa, saj je pri presoji njunih izvedenskih del uporabil izraze

"neosmišljeno nakladanje", "izvedenčevi umotvori", "strokovna šibkost

izvedencev", "psihiater si je pomagal s psohološkimi metodami, ki jih

absolutno ne razume", "psiholog z zastarelimi psihološkimi metodami

iz kamene psihološke dobe in neznanstvenim psihodinamskim konceptom".

Zoper takšen sklep se je pritožil odvetnik dr. P. Č. zaradi napačne

ugotovitve dejanskega stanja, kršitve postopka in materialnega prava

in predlagal, naj pritožbeno sodišče napadeni sklep spremeni tako, da

mu kazni ne izreče.

Pritožba ni utemeljena.

Navedeni izrazi, ki jih je odvetnik uporabil ob svojem nestrinjanju z

ugotovitvami obeh izvedencev, predstavljajo tudi po oceni sodišča

druge stopnje žaljivo vrednostno oceno in s tem napad na čast in

dobro ime obeh izvedencev, saj izražajo prezir in zaničevanje ter

nespoštovanje človeškega dostojanstva drugega ter so nevredne

poklica, ki ga odvetnik opravlja. Če te navedbe v resnici pomenijo

odraz kritike obeh izvedeniških mnenj s strani neznanih strokovnjakov

psihološke in psihiatrične stroke, kar smiselno izhaja iz

pritožbenega izvajanja, bi se morali nad takšnim izrazoslovjem seveda

zamisliti tudi ti strokovnjaki. Ni zato mogoče sprejeti

pritožnikovega razlogovanja, da ni imel namen nikogar žaliti, ampak

le opozoriti na nevzdržnost in lahkotnost podajanja mnenj, saj bi to

lahko storil na nešteto drugih sprejemljivih načinov. Neutemeljena je

pritožba tudi v delu, v katerem pritožnik opozarja na nezakonitost in

protiustavnost izpodbijanega sklepa, ker naj bi mu jemal pravico do

pravnega sredstva zato, ker v izreku niso navedeni izrazi, zaradi

katerih mu je bila izrečena denarna kazen. Že sam pritožnik pravilno

ugotavlja, da morata biti izrek in obrazložitev povezana, kar

nedvomno jasno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe sodišča prve

stopnje. Zakaj je sodišče prve stopnje izreklo denarno kazen

obdolžencu, je v obrazložitvi sklepa podrobno in natančno obrazložilo

in ker je istočasno v razlogih sklepa povzelo tudi izraze, ki jih je

pravilno ocenilo kot žaljive, je izpodbijani sklep mogoče v celoti

preizkusiti.

V kazenskem postopku je sodišče dolžno varovati svojo avtoriteto,

istočasno pa tudi osebno dostojanstvo drugih procesnih udeležencev. V

obravnavanem primeru bi sodišče prve stopnje zavestno kršilo določbo

I. odstavka 78. člena ZKP, v kolikor ne bi odvetnika kaznovalo, saj

ta določba, ki ureja disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev,

ki med potekom kazenskega postopka žalijo sodišče ali drugega

procesnega udeleženca, takšno kaznovanje v teh primerih zapoveduje.

Zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje nima zastraševalnega

pomena in ne pomeni grob poseg v ustavno pravico do svobodnega

izražanja ter tudi ne pomeni evidentnega omejevanja ustavne pravice

do obrambe, kot to zatrjuje pritožnik, ki očitno ob pomanjkanju vsake

samokritičnosti še vedno meni, da so bili na takšen način izraženi

očitki obema izvedencema utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo v celoti zavrnilo kot

neutemeljeno.