Court quashes criminal conviction for misappropriation due to incomplete factual findings on credit payment.

Pritožbi zagovornikov obtoženega R. V. se ugodi, izpodbijana sodba se

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Kaznivo dejanje zlorabe položaja po 244. členu KZ je uvrščena v XXIV.

poglavje KZ - kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Varstveni objekt je

notranja varnost gospodarskega subjekta in to kaznivo dejanje pomeni

nezvestobo do lastnika podjetja oziroma delovanje, ki ni v interesu

podjetja. Zato ravnanje samostojnega podjetnika, ki naj bi denar, ki

ga je odtrgal od plače delavca zaradi odplačevanja kredita in ga ni

nakazal na banko, temveč si ga je prilastil, ne obsega znakov

kaznivega dejanja po členu 244 KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. R. V. spoznalo

za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja po I. odst. 244. člena

KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh

mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in pod nadaljnjim

pogojem, da oškodovancu M. O. v roku 30 dni plača znesek 25.620,00

SIT. Odločilo je tudi, da je obtoženec dolžan plačati stroške

kazenskega postopka v višini 57.685,00 SIT in na 200.000,00 SIT

odmerjeno povprečnino. Oškodovanca M. O. je sodišče s

premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti tej sodbi so obtoženčevi zagovorniki vložili pritožbo

zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe

materialnega prava ter predlagali, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti

obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka iz Vrhovnega državnega tožilstva

Republike Slovenije S. P. je v pisnem predlogu, podanem po II. odst.

377. člena ZKP dne 23.9.2004 predlagala, da se pritožba zavrne kot

neutemeljena. S tem predlogom so bili seznanjeni obtoženčevi

zagovorniki in obtoženec, ki pa na predlog niso odgovorili.

Seja pritožbenega sodišča je bila opravljena brez

navzočnosti višjega državnega tožilca, ki je bil o seji

pravilno obveščen (člen 378/IV ZKP).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe

ugotavlja, da je bilo odločilno dejstvo, da obrok kredita za

januar 2001 ni bil plačan na SKB, pravilno ugotovljeno, saj

to izhaja iz listine, ki jo je priložila banka (priloga

C12). Na podlagi te dokumentacije je dokazano, da so bili

plačani obroki kredita dne 26.10.2000, 21.11.2000,

18.12.2000, 28.2.2001 in 23.3.2001. Izplačilni list za

oškodovanca za december 2000 z dne 19.1.2001 pa potrjuje, da

je bila pri obračunu plače oškodovancu pod točko 15b, odbita

postavka SKB banka d.d., Kamnik - osmi obrok v višini

25.620,00 SIT. Zatrjevanje pritožnika, da je bil navedeni

znesek dan oškodovancu na roke, ni potrjen z nobeno listino,

kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Po drugi strani

pa podatki spisa - vložena tožba pri Delovnem sodišču, ki jo

je vložil oškodovani O. dne 24.8.2001, izkazujejo, da naj bi

oškodovanec dva obroka kredita (dne 28.2.2001 in 30.4.2001) plačal

sam, čeprav je bil še v delovnem razmerju in je dne 30.4.2001 sklenil

z obtoženim V. sporazum, da mu bo ta do 4.5.2001 nakazal dva obroka

po 25.620,00 SIT direktno na banko. Prav nakazilo zneska dne

28.2.2001 je tudi v nasprotju z zatrjevanjem oškodovanca v tem

kazenskem postopku, da je za neplačane obroke izvedel šele od banke

iz dopisa z dne 17.4.2001 (priloga C2). Navedeno dejstvo oškodovancu

ni bilo predočeno, zato zaenkrat ni mogoče z gotovostjo zaključiti,

da oškodovanec denarja za plačilo obroka dne 28.2.2001 ni dobil na

roke. Zato je vprašljiva tudi dokazna ocena sodišča, da je izpovedba

priče R. A. V. (o tem, da je oškodovanec sam plačeval obroke)

neprepričljiva in neverodostojna. Pritožnik utemeljeno izpostavlja

tudi določilo v pogodbi o Sporazumnem prenehanju delovnega razmerja

z dne 30.4.2001, iz katerega izhaja, da obtoženec oškodovancu ni

plačal obrokov za februar in april, ni pa omenjen obrok za januar.

Odločilno dejstvo, ali je obtoženi znesek 25.620,00 SIT res odtrgal

od plače ter ga ni nakazal SKB, oziroma ni bil znesek dan oškodovancu

na roko, da ga sam plača, tako ni popolno ugotovljeno. Pri tem pa

pritožniki tudi utemeljeno nakazujejo, da v postopku ni bilo

preverjeno, kdaj je bil blokiran žiro račun obdolženca Z. - R. V.

s.p. in v zvezi s tem tudi, ali in do kdaj je obtoženec nakazoval

plače delavcem preko žiro računa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika

v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje

dokazni postopek ponoviti in dopolniti v nakazani smeri. Če

bo ugotovilo, da je obtožencu očitano ravnanje dokazano, pa

bo nato moralo pravilno uporabiti Kazenski zakon.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ravnanje obtoženca, kot

izhaja iz izreka sodbe, ne vsebuje znakov kaznivega dejanja

zlorabe položaja po I. odst. 244. člena KZ. Kaznivo dejanje

zlorabe položaja je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj

zoper gospodarstvo, pri čemer je varstveni objekt tega

kaznivega dejanja notranja varnost gospodarskega subjekta.

Notranjo kazenskopravno varnost podjetja in gospodarskih subjektov je

omejeno le na določene hujše oblike zlorab. Kaznivo dejanje po členu

244 obsega klasično nezakonito obogatitev, prav tako pa tudi primere,

ko lastnika podjetja oškodujejo zaposleni z določenimi pravicami ali

na določenem položaju. To kaznivo dejanje pomeni nezvestobo do

lastnika podjetja oziroma delovanje, ki ni v interesu podjetja. Iz

navedenega razloga zato ravnanje obtoženca, da si je kot samostojni

podjetnik protipravno prilastil v škodo svojega delavca znesek

25.620,00 SIT, ki ga je odbil od plače za plačilo obroka za

odplačevanje kredita in ga ni nakazal na žiro račun SKB, ne obsega

znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja po I. odst. 244. člena KZ,

niti znakov drugega kaznivega dejanja iz XXIV. poglavja Kazenskega

zakonika. Ker sodišče ni vezano na pravno oceno državnega tožilca (2.

odst. 354. člena ZKP), bo moralo napraviti pravno presojo, ali

ravnanje ne obsega znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja.

Nakazuje se namreč glede na gornjo razlago, da bi morebiti šlo za

kaznivo dejanje zatajitve po členu 215 KZ. Ker se to kaznivo dejanje

(po I. in II. odst.) preganja na predlog, bo potrebno tudi ugotoviti,

ali je bila oškodovančeva ovadba podana v roku treh mesecev, odkar je

izvedel za kaznivo dejanje in storilca.