Court rejects minor offense exemption due to poisoning victim when enabling marijuana use.

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba

spremeni tako, da se obtoženega E. P., sina E. in E., rojene K.,

rojen 1983 v Ljubljani, stanujoč Kamnik, Črnogorec, državljan

Republike Slovenije, samski, brez otrok,

s p o z n a z a k r i v e g a ,

da je drugemu omogočil, da so skupaj uživali mamilo,

s tem, ker je dne 18.10.2001 v dopoldanem času od neznanca

kupil najmanj 0,37 grama konoplje, ki jo je prinesel v park

na J. ulici v Kamniku, kjer sta bila že pred tem dogovorjena z

mladoletnikom S. V., rojenim 1983, pridružil pa se jima je E.

B., zvil posušeno konopljo v cigareto, nato pa so jo skupaj pokadili,

pri večkratnem inhaliranju dima vase pa je mladoletnemu S. V. postalo

slabo, začel je kričati na P., kaj da mu je dal v cigareto, zahteval

od njega preostanek droge in odšel domov, od koder je bil z

reševalnim avtomobilom odpeljan v Klinični center v Ljubljano, kjer

so ugotovili rahlo zastrupitev z marihuano, pri tem pa je konoplja po

Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list

RS, št. 108/99) v zvezi z Odločbo o seznamu mamil (Ur. l. RS, št.

5/98) proglašena za mamilo.

S tem je storil kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po

I. odst. 197. čl. KZ

in se mu izreče

p o g o j n a o b s o d b a ,

v kateri se mu po I. odst. 197. čl. KZ določi kazen 4

(štirih) mesecev zapora,

ki se ne bo izrekla, v kolikor obtoženi v preizkusni dobi 1

(enega) leta ne stori novega kaznivega dejanja.

Obtožencu se na podlagi III. odst. 197. čl. KZ odvzame 0,37

grama rastline konoplje.

Obtoženi je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1.

do 6. točke II. odst. 92. čl. ZKP, med temi 80.000,00 tolarjev

določeno povprečnino.

[JEDRO]

Zastrupitev oškodovanca s kajenjem marihuane, čeprav je sam predlagal

obtoženemu skupno uživanje tega mamila, ob zagroženi kazni za kaznivo

dejanje omogočanja uživanja mamil po I. odst. 197. čl. KZ-B in

dejstvu, da je obtoženi istočasno omogočil uživanje mamil še eni

osebi, so okoliščine, ki so odločilne pri testu objektivnega merila,

da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbo 14. čl. KZ in

iz razloga po 1. točki 358. čl. ZKP obtoženca oprostiti navedenega

kaznivega dejanja. To kljub temu, da je marihuana manj nevarno

mamilo, da je oškodovanec predlagal skupno kajenje in da sta z

obtožencem že v preteklosti kot osnovnošolca nekajkrat kadila

marihuano v obliki jointa.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani iz razloga po

1. točki 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo

obtoženca kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po II. v zvezi

s I. odst. 197. čl. KZ, ker je ocenilo, da predstavlja obtoženčevo

ravnanje dejanje majhnega pomena. Po I. odst. 498. čl. ZKP je

obtožencu odvzelo 0,37 grama rastline konoplje, na podlagi I. odst.

96. čl. ZKP pa odločilo, da stroški postopka iz 1. do 5. točke II.

odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in

nagrada njegovega zagovornika obremenijo proračun.

Takšno odločitev izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve

dejanskega stanja po 3. točki 370. čl. v zvezi s 373. čl.

ZKP okrožna državna tožilka in predlaga, da se izpodbijana

sodba spremeni tako, da se obtoženca spozna za krivega

(tožilka se ne opredeli, katerega kaznivega dejanja po

določbi čl. 197 KZ) in da se nato obtožencu izreče primerna

kazenska sankcija.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče

presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa

odločilna dejstva, ki utemeljujejo zaključek, da je

obtoženemu E. P. kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po I.

odst. 197. čl. KZ dokazano. Obtožba okrožne državne tožilke je sicer

sprva očitala obtožencu izvršitev kvalificirane oblike kaznivega

dejanja po II. odst. čl. 197 KZ (omogočanje uživanja mamil mladoletni

osebi), vendar pa, ker pritožba razlogov prvostopenjske sodbe o

okoliščini, da obtoženi ni vedel, da je bil oškodovanec v času

izvršitve kaznivega dejanja mladoleten, ne izpodbija, se je zato

pritožbeno sodišče omejilo samo na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo

prvostopenjske zaključke, da naj bi obtoženčevo ravnanje pomenilo

ravnanje majhnega pomena (čl. 14 KZ) in to v zvezi s temeljno obliko

navedenega kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je, ko se je odločilo za uporabo

instituta dejanja majhnega pomena, upoštevalo objektivne

kriterije, ki jih predstavljajo majhna količina mamila, da

je bil oškodovanec tisti, ki je predlagal, da z obtožencem

pokadita marihuano, ker sta podobno, kot osnovnošolca, že

počenjala. Posledice, ki so nastale zaradi kajenja marihuane

pa sodišče prve stopnje pripisuje okoliščinam, na katere

obtoženi ni mogel vplivati (predhodno popita določena

količina piva in oškodovančevi osebni problemi). Preizkus

subjektivnih kriterijev, pa po odločitvi prvostopenjskega

sodišča temelji na obtoženčevemu priznanju, obžalovanju,

skrbi za oškodovančevo zdravje, prognostično ugodnem

poročilu Centra za socialno delo Kamnik o družinski anamnezi

in šolanju obtoženca. Upoštevno pa je še nadalje, da se je

po dejanju obtoženi začel izogibati slabe družbe, ter da

mamil ne uživa več in da ne kadi, kakor tudi njegova

nekaznovanost in časovna odmaknjenost od dogodka.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so dejstva, na

katera utemeljeno opozarja pritožnica, takšne narave, da

preizkus objektivnega merila ne upravičujejo izrek

oprostilne sodbe oz. uporabo določila čl. 14 KZ. Čeprav

oškodovanec nakazuje, da je lahko vzrok za njegovo slabo

počutje in paranoidno vedenje kombinacija kajenja marihuane

z njegovimi osebnimi problemi, ki jih je takrat imel in da

je pred tem zaužil določeno količino alkohola, pa je

potrebno vseeno ugotoviti, da je prišlo do opisanega stanja

zaradi kajenja marihuane. In kot tudi pravilno ugotavlja

pritožnica, je moral oškodovanec celo poiskati zdravniško

pomoč v Kliničnem centru Ljubljana, pri čemer je zdravnik

ugotovil zastrupitev z marihuano, pa tudi opisal

oškodovančevo stanje, ki se je izkazovalo v zmedenosti,

vznemirjenosti in strahu (list. št. 12). Zato je marihuana,

čeprav spada med manj nevarna mamila, kljub temu v tej

konkretni zadevi vseeno povzročila škodljive posledice. Pred

kajenjem marihuane se narmeč pri oškodovancu ni izkazovala

nikakršna zdravju škodljiva simptomatika. Sodišče prve

stopnje je zato neutemeljeno s testom objektivnega merila

pomotno pripisalo nastale posledice pri oškodovancu drugim

vzrokom, ne pa ravnanju obtoženca.

Ravno tako pa pritožba še nadalje utemeljeno opozarja, da

tudi po kriteriju narave in teže dejanja ni mogoče ravnanje

obtoženca umestiti po določbi čl. 14 KZ. Čeprav se pritožba

izrecno ne opredeli v predlogu krivdoreka za kaznivo

dejanje, kot ga je očitala obtožencu obtožba, pa je iz njene

obrazložitve, ker ne izpodbija zaključkov, da ni dokazano

naklepno ravnanje do oškodovanca kot mladoletne osebe,

mogoče ugotoviti, da opozarja tudi na predpisano kazensko

sankcijo po I. odst. 197. čl. KZ. Iz določitve posebnega

minimuma kazni - treh mesecev in da se lahko storilec

kaznivega dejanja kaznuje do pet let zapora, je za presojo o

naravi in teži kaznivega dejanja pomembna tudi kazen, ki jo

zakon predpisuje za konkretno kaznivo dejanje. Strožje kazni

sicer ne izključujejo uporabo instituta dejanja majhnega

pomena, vendar pa je pomembno tudi, da spada navedeno

kaznivo dejanje v poglavje kaznivih dejanj zoper človeško

zdravje, ki pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni

dopolnilni kriterij pri oceni narave in teže ravnanja

obtoženca. V kolikor pa dejanje, ki je bilo ugotovljeno v

prvostopenjskem postopku, povzroči še zastrupitev, ni prav

nobenega dvoma, da objektivni kriterij po čl. 14 KZ v

obravnavanem primeru ni izpolnjen, ne glede, da je tudi

oškodovanec predlagal, da z obtožencem pokadita joint (list.

št. 21). Pritožnica sicer v pritožbi ne izpostavlja posebej

okoliščin, da je joint kadil poleg obtoženca in oškodovanca

še E. B., vseeno pa je s svojim vztrajanjem pri obtožbi, v kateri je

E. B. vseeno opisan v dejstvenem opisu, pa tudi z opozorilom na

posledice, ki jih tovrstna kazniva dejanja pustijo pri mladih ljudeh,

nakazala utemeljeno, da je potrebno pri oceni teže in posledice

določenega ravnanja imeti v vidu tudi število oseb, ki jim je

obtoženi omogočil uživanje marihuane. Zato ugotovljeno dejansko

stanje razvrednoti tretji kriterij objektivnega merila - okoliščine,

v katerih je bilo dejanje storjeno -, ki se nakazujejo iz

oškodovančevega predloga, da bi tako kot sta že v preteklosti ponovno

z obtožencem skupaj pokadila en joint.

Ob ugotovitvi, da dejanje obtoženca ne predstavlja dejanje

majhnega pomena, je pritožbeno sodišče po pooblastilu 5.

odst. 392. čl. ZKP po I. odst. 394. čl. istega zakona

spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ker so vsa ostala

odločilna dejstva pravilno ugotovljena in zato obtoženca

spoznalo za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja

mamil po I. odst. 197. čl. KZ. Ob upoštevanju objektivnih in

subjektivnih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve

stopnje na strani 3. in 4. sodbe, je presodilo, da je

izrečena pogojna obsodba primerna in da upravičuje prognozo,

da v bodoče obtoženi kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

Količina mamila in dejstvo, da je obtoženi omogočil uživanje

marihuane kot manj nevarnega mamila, upravičuje kot primerno

določeno kazen štirih mesecev zapora. Zaupanje, ki se

izkazuje obtožencu s to sodbo, pa bo moral sam dokazati v

preizkusni dobi enega leta, saj bo v primeru izvršitve

novega kaznivega dejanja lahko deležen preklica pogojne

obsodbe, posledično pa tudi izvršitev določene kazni zapora

štirih mesecev.

Odločba o odvzemu mamila temelji zaradi krivdoreka na

določilu III. odst. 197. čl. KZ.

Ker je bil obtoženi spoznan za krivega, mora povrniti

stroške kazenskega postopka (I. odst. 95. čl. ZKP) in sicer

80.000,00 tolarjev določene povprečnine, ki je primerna času

trajanja in zamotanosti zadeve, ustreza premoženjskemu

stanju obtoženca, odmerjena pa tudi v skladu z merilom iz

III. odst. 92. čl. ZKP, ki opredeljuje najnižjo in najvišjo

določeno povprečnino (1. odst. 98. čl. ZKP).

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba v roku 15 dni po

prejemu pisnega odpravka sodbe. Pritožbo je potrebno vložiti pri

sodišču prve stopnje, pisno v dveh enakih izvodih ali jo podati ustno

na zapisnik in se šteje pravočasno, če je oddana zadnji dan

pritožbenega roka priporočeno na pošto, o njej pa bo odločalo Vrhovno

sodišče Republike Slovenije.