Court partially allowed appeal, removing mandatory alcohol treatment order due to lack of statutory conditions.

Pritožbi zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v

odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se obt. I. T. ne izreče

varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov po 66. čl. KZ; v

preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča

prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Na podlagi čl. 98/I ZKP v zvezi s čl. 95/IV ZKP se obtoženec oprosti

plačila nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika.

[JEDRO]

Ta ukrep ni bil izrečen v skladu z določbo III. odst. 66. čl. KZ, saj

bi glede na izrečeno pogojno obsodbo sodišče obtožencu smelo naložiti

le takšno zdravljenje na prostosti in to ob naslednjih pogojih: da je

obtoženec storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola, da

obstaja nevarnost, da bo zaradi tega kazniva dejanja ponavljal in

upoštevati zlasti obtoženčevo pripravljenost za takšno zdravljenje. V

postopku ni bilo ugotovljeno, da je obtoženec storil kaznivo dejanje

zaradi odvisnosti od alkohola, temveč le, da naj bi ga storil pod

vplivom alkohola. Nadalje izvedenec ugotavlja, da obstaja le majhna

verjetnost, da bi obtoženec kazniva dejanja ponovil. Takšna

ugotovitev je podkrepljena tudi s tem, da obtoženec od leta 2001 v

škodo obeh hčera ni storil ničesar v smeri kršitve spolne

nedotakljivosti, temveč so se razmere doma uredile in ker se

obtoženec tudi ni pripravljen zdraviti, pogoji za izrek varnostnega

ukrepa po III. odst. 66. čl. KZ niso bili izpolnjeni, zato je

pritožbeno sodišče v skladu z določbo I. odst. 394. čl. ZKP

izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je izrek varnostnega

ukrepa odpravilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. I. T. spoznalo

za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo

položaja po II. odst. 184. čl. KZ v zvezi z II. odst. 16. čl. KZ, mu

izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen devet mesecev zapora

s preizkusno dobo treh let. Na podlagi 66. čl. KZ je obtožencu

izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov za dobo

dveh let. Po IV. odst. 95. čl. ZKP pa je obtoženca oprostilo plačila

vseh stroškov kazenskega postopka.

Zoper to sodbo je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izreka varnostnega

ukrepa ter predlagal spremembo sodbe v oprostilno, odpravo

varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov oziroma

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Višja državna tožilka S. P. iz Vrhovnega državnega tožilstva

Republike Slovenije je v pisnem predlogu, podanem po II. odst. 377.

čl. ZKP predlagala zavrnitev pritožbe. S tem predlogom je bil dne

24.8.2004 obtoženčev zagovornik seznanjen, na predlog pa ni

odgovoril.

Seja pritožbenega sodišča je bila opravljena v nenavzočnosti

pristojnega državnega tožilca, ki je bil o seji v redu obveščen.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov na glavni

obravnavi ugotovilo:

- da je obtoženec oče takrat 15-letne in 17-letne oškodovanke, za

kateri je skrbel po ženini smrti od leta 1995,

- da je obtoženi priznal, da je v kritičnem obdobju, ki je pod

obtožbo, obe oškodovanki, ko so skupaj spali v zakonski

postelji, "žgečkal in šlatal" po bedrih in hrbtu, se ju dotikal

in se pri tem spolno vzburjal, da je doživljal orgazem, s čimer

je prizadel spolno nedotakljivost obeh hčera,

- da je oškodovanka T. T. o ravnanju obtoženca povedala socialni

delavki M. B., ki je to potrdila v svojih izpovedbah,

- da se je obtoženec zavedal, da ne dela prav in da je dejanje

hotel storiti in

- da je s takšnim ravnanjem izpolnil vse znake nadaljevanega

kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo

položaja po II. odst. 184. čl. KZ.

Vsa ta dejstva so v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložena in jih

pritožbene navedbe zagovornika, da bi bilo potrebno obtoženčevo

ravnanje presojati v posebni luči socialnih dogodkov v družini, ne

morejo izpodbiti. Iz izvedeniškega mnenja psihiatra J. J. izhaja, da

obtoženec nima znakov duševne bolezni, da pa so njegove

inteligentnostne sposobnosti podpovprečne, vendar ne podnormalne in

da so bile glede na možgansko oškodovanost ter alkoholni opoj

oslabljene obtoženčeve moralne bariere, da pa je sicer do svojega

ravnanja kritičen, se zaveda nedovoljenosti in kaznivosti.

Glede na takšne ugotovitve izvedenca ni prav nobenega dvoma, da je

bil obtoženčev zagovor v preiskavi o ravnanju z obema hčerkama

resničen in je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo svojo

odločitev. V nasprotju s trditvami pritožnika pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je bil njegov zagovor pravilno ocenjen in ni

nikakršnega dvoma, da se je obtoženec svojih hčera dotikal - jih

šlatal, žgečkal in božal po bedrih in hrbtu in se pri tem vzburjal

ter ejakuliral ("špricnil") tudi po hčerkah. Zato niso utemeljene

pritožbene navedbe, da se postavlja vprašanje, ali ni morebiti

obtoženec uriniral ali počenjal kaj drugega. Izostanek materialnih

sledov in dejstvo, da sta se obe oškodovanki odpovedali pričevanju,

zaključkov sodišča ne omaja, saj se je sodišče utemeljeno oprlo na

izpovedbo posredne priče socialne delavke, ki je izpovedala o tem kar

je pripovedovala T. T. in je ta izpovedba o ravnanjih obtoženca z

obema hčerkama v bistvenih delih skladna z zagovorom obtoženca. Ni

dvoma, da sta obe hčerki trpeli s strani obtoženca-očeta, kateremu

sta bili zaupani v vzgojo in varstvo, spolno dejanje. Spolno dejanje

pa je vsako dejanje, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na

telesu oškodovank in da se je obtoženec zavedal prepovedanosti

takšnega dejanja in dejanja tudi hotel storiti, saj je po odkritju s

takšnim ravnanjem tudi prenehal, kot izhaja iz njegovega zagovora

(list. št. 19), kot tudi izpovedbe M. B. (list. št. 42 in 71).

Ugotovljeno dejstvo, da je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno

zmanjšane prištevnosti, torej takšne stopnje krivde, pa je vplivalo

na izrek kazenske sankcije.

Pritožnik izreka kazenske sankcije izrecno ne izpodbija, ker

izpodbija le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja,

pritožba v tej smeri pa ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče

preizkusilo kazensko sankcijo v skladu z določbo 386. člena ZKP in

ugotovilo, da je bila obtožencu glede na vse ugotovljene okoliščine

izrečena primerna kazenska sankcija, to je pogojna obsodba. V njej

določena kazen je glede na težo kaznivega dejanja (pri čemer

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že državni tožilec kaznivo

dejanje napačno pravno opredelil kot eno nadaljevano kaznivo dejanje

in je tej pravni opredelitvi v korist obtoženca sledilo tudi sodišče

prve stopnje, s čimer je bil kršen kazenski zakon v korist obtoženca)

in stopnjo krivde primerna, prav tako je ustrezno dolga preizkusna

doba.

Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi zagovornika v delu, ko

izpodbija izrek varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov

po 66. čl. KZ. Ta ukrep ni bil izrečen v skladu z določbo III. odst.

66. čl. KZ, saj bi glede na izrečeno pogojno obsodbo sodišče

obtožencu smelo naložiti le takšno zdravljenje na prostosti in to ob

naslednjih pogojih: da je obtoženec storil kaznivo dejanje zaradi

odvisnosti od alkohola, da obstaja nevarnost, da bo zaradi tega

kazniva dejanja ponavljal in upoštevati zlasti obtoženčevo

pripravljenost za takšno zdravljenje. V postopku ni bilo ugotovljeno,

da je obtoženec storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola,

temveč le, da naj bi ga storil pod vplivom alkohola. Nadalje

izvedenec ugotavlja, da obstaja le majhna verjetnost, da bi obtoženec

kazniva dejanja ponovil. Takšna ugotovitev je podkrepljena tudi s

tem, da obtoženec od leta 2001 v škodo obeh hčera ni storil ničesar v

smeri kršitve spolne nedotakljivosti, temveč so se razmere doma

uredile in ker se obtoženec tudi ni pripravljen zdraviti, pogoji za

izrek varnostnega ukrepa po III. odst. 66. čl. KZ niso bili

izpolnjeni, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo I. odst.

394. čl. ZKP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je

izrek varnostnega ukrepa odpravilo.

Glede na slabo premoženjsko stanje obtoženca, je sodišče v skladu z

določbo I. odst. 98. čl. v zvezi s IV. odst. 95. čl. ZKP obtoženca

oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj bi bilo s

plačilom le-teh ogroženo njegovo preživljanje.