Appeal court dismisses claim for unjust enrichment due to statute of limitations expiring before death.

Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in

3. odstavek II. točke izreka sodbe) spremeni tako, da:

1. se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev tožnikove

terjatve do zapuščine M. Š. iz naslova vlaganj tudi v znesku

885.945,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 do

plačila;

2. je tožeča stranka dolžna v 15 dneh drugi toženki plačati

stroške pravdnega postopka v znesku 91.630,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2003 do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh drugi toženki plačati

80.725,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 7.1.2004 do plačila.

[JEDRO]

Za zastaranje iz neupravičene pridobitve velja splošni zastaralni rok

iz 371. člena ZOR. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je

upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne

primere ni z zakonom določeno kaj drugega (1. odstavek 361. člena

ZOR). V primeru vlaganja v tujo nepremičnino brez podlage (1.

odstavek 210. člena ZOR) ali glede na podlago, ki se ni uresničila

ali je pozneje odpadla (4. odstavek 210. člena ZOR), je to od

trenutka premika premoženja, razen če obstajajo posebne okoliščine,

ki narekujejo drugačno presojo začetka teka zastaralnega roka, kot

npr. v primeru vlaganja v času obstoja ekonomske skupnosti med osebo,

ki vlaga svoja sredstva, in lastnikom stvari, v katero so ta sredstva

vložena.

Prav ima pritožba, da bi lahko tožnik svojo terjatev uveljavljal že

zoper sedaj pokojno X in nadalje tudi, da se v zastaranje všteje čas,

ki je tekel v prid dolžnikovemu predniku (363. člen ZOR). Sodišče

prve stopnje je s tem, da je štelo, da je do prehoda premoženja iz

sfere prikrajšanega (tožnika) prešlo v sfero okoriščanega (dedičev)

šele s smrtjo X napačno uporabilo določila ZOR o zastaranju.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na

ugotovitev, da tožniku pripada na zapuščini M. Š. poleg zakonitega

dednega deleža še dodatno 1/3 deleža zapustnice na nepremičninah vl.

št. ... k.o. Bohinjska Srednja vas in se pri tej nepremičnini do 1/3

vpiše lastninska pravica na tožnika, kakor tudi da mu pripada denarna

terjatev na teh nepremičninah v znesku 50.000,00 DEM v tolarski

potivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju NLB d.d. Ljubljana na

dan plačila s pripadki in vsemi stranskimi pravicami, vključno z

vsemi pravicam iz izršilnega postopka I 191/95 pri Okrajnem sodišču v

Radovljici in s predlagano začasno odredbo prepovedi obremenitve in

odtujitve pri vl. št. ...k.o. Bohinjska Srednja vas (vse I. točka

izreka sodbe). V II. točki izreka sodbe pa je ugotovilo terjatev

tožnika do zapuščine iz naslova njegovih vlaganj v znesku 885.945,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 dalje do plačila, v

presežku, to je za 1.322.502 SIT in zakonske zamudne obresti od

celotne glavnice za čas od 10.10.1996 do 23.10.1996 pa je tožbeni

zahtevek zavrnilo. Toženkama je še naložilo, da tožniku nerazdelno

povrneta 273.132,70 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper II. točko izreka sodbe (pravilno zoper njen ugodilni

del) se je prva toženka pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vlaganja so bila

opravljena v letih 1979, 1985 in 1986, kar izhaja iz

izpovedbe zaslišanih prič, strank, predloženih računov in

dobavnic. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve je

zastaran, saj bi ga tožnik lahko postavil v okviru

petletnega zastaralnega roka še za življenja pokojne M. Š.. Sporno je

stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči šele

od njene smrti, ko je dediščina prešla na dediče. V zastaralni rok se

je namreč všteval tudi čas, ki je potekel pri pravnih prednikih.

Zastarali rok je začel teči že z dnem, ko bi tožnik lahko zahteval iz

naslova neupravičene obogatitve svoja vlaganja od pokojne M. Š.. Če

je prišlo do neupravičene obogatitve, je bila ona neupravičeno

obogtena in ne toženki. V delu, da tožnikova vlaganja v nepremičnino

znašajo 885.945,00 SIT, pa je sodišče zmotno ugotovilo dejansko

stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju pritožba

podrobneje navaja posamezne račune in dobavnice ter kdo je račune

plačal. To naj ne bi bil tožnik, prav tako pa naj tudi ne bi

financiral igradnje opornega zidu. M. Š. mu je vse plačala, zato od

nje ni zahteval ničesar za časa njenega življenja. Sporna je

odločitev o začetku teka obresti od prisojenega zneska - te bi morale

teči šele od dne, ko je s sodno odločbo ugotovljen temelj in višina

terjatve. Materialno pravo je nadalje zmotno uporabljeno tudi glede

stroškov postopka, tožena stranka pa jih je vsaj delno priglasila že

v samem odgovoru na tožbo. Prva toženka predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek

zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni

odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba ne pove, v čem naj bi bil podan pritožben razlog

bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Njegov obstoj je

zato pritožbeno sodišče preverilo le glede tistih procesnih

kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti

po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Teh

kršitev ni ugotovilo.

Pač pa se pritožbeno sodišče strinja s trditvijo pritožbe,

da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o vprašanju

zastaranja tožnikove terjatve. Gre za terjatev iz

neupravičene pridobitve in za njeno zastaranje velja splošni

zastaralni rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tem sporu še

uporablja glede na končno določbo 1060. člena Obligacijskega

zakonika). Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno

odločilo o začetku teka tega roka. Zastaranje namreč začne

teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati

izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom

določeno kaj drugega (1. odstavek 361. člena ZOR). V primeru vlaganja

v tujo nepremičnino brez podlage (1. odstavek 210. člena ZOR) ali

glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (4.

odstavek 210. člena ZOR), je to od trenutka premika premoženja, razen

če obstajajo posebne okoliščine, ki narekujejo drugačno presojo

začetka teka zastaralnega roka, kot npr. v primeru vlaganja v času

obstoja ekonomske skupnosti med osebo, ki vlaga svoja sredstva, in

lastnikom stvari, v katero so ta sredstva vložena. Sodišče prve

stopnje je ugotovilo, da je tožnik brez podlage vlagal v nepremičnino

pokojne M. Š. v letih 1979, 1986, 1987 in 1988. Zastaranje njegove

terjatve za nadomestitev vrednosti dosežene koristi zaradi teh

vlaganj, je torej začelo teči že tedaj. Tožnik namreč ni trdil, da bi

obstajale kakršnekoli okoliščine (kot npr. prej omenjena ekonomska

skupnost), ki bi opravičevale zaključek o drugačnem začetku teka

zastaralnega roka. Glede na njegovo izpovedbo na naroku dne

13.6.2001, da je v domači hiši živel do 23.11.1989, pa je zastaralni

rok petih let potekel tudi, če bi med pokojno M. Š. in tožnikom

obstajala ekonomska skupnost, saj bi ta prenehala najkasneje z

njegovo odselitvijo. Prav ima pritožba, da bi lahko tožnik svojo

terjatev uveljavljal že zoper M. Š. in nadalje tudi, da se v

zastaranje všteje čas, ki je tekel v prid dolžnikovemu predniku (363.

člen ZOR). Petletni zastaralni rok je tako upoštevajoč tudi ta, za

tožnika najugodnejši datum, do vložite tožbe v letu 1997 že pretekel.

Sodišče prve stopnje je torej s tem, da je štelo, da je do

prehoda premoženja iz sfere prikrajšanega (tožnika) prešlo v

sfero okoriščanega (dedičev) šele s smrtjo M. Š., napačno uporabilo

materialno pravo (že navedena določila ZOR o zastaranju). Pritožbeno

sodišče je zato pritožbi prve toženke ugodilo in na podlagi 4. točke

358. člena ZPP sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni

zahtevek zavrnilo tudi za znesek 885.945,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 dalje do plačila. Ker tožnik

uveljavlja terjatev do zapuščine M. Š. in ker imata toženki kot njeni

dedinji v postopku položaj enotnih sospornikov (196. člen ZPP), se

učinek pritožbe prve toženke in spremenjene sodbe razteza tudi na

drugo toženko. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je

ugovor zastaranja prve toženke utemeljen, pa mu na preostale

pritožbene trditve ni bilo treba posebej odgovarjati, saj na

odločitev ne morejo imeti vpliva.

Sprememba sodbe na pritožbeni stopnji je narekovala tudi

spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka

(2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Stroške postopka pred sodiščem prve stopnje je druga toženka res

priglasila v odgovoru na tožbo in tako ti stroški prestavljajo

stroške njegove sestave (700 točk) in DDV, ne pa tudi sodne takse,

saj druga toženka te ni plačala, pravica zahtevati njeno plačilo pa

je že zastarala (1.odstavek 9. člena Zakona o sodnih taksah). Tožnik

je tako dolžan prvi toženki povrniti skupno 91.630,00 SIT stroškov

postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z njegovo zahtevo

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve

stopnje. O stroških pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče

odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP. Te stroške pa predstavljajo stroški sestave pritožbe

(375 točk), 20% DDV, 2% materialnih stroškov in sodna taksa za

pritožbo (30.400,00 SIT).