Court dismisses appeal on withdrawal of suit, ruling withdrawal is declaratory and effective immediately upon submission.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeals from both parties regarding the first-instance judgment that terminated proceedings due to the withdrawal of the plaintiff's claim. The plaintiff argued the withdrawal statement was signed under duress and without understanding its legal consequences, while the defendant contended the withdrawal was valid. The court held that a withdrawal of suit is a declaratory act effective immediately upon submission, meaning the court's ruling merely confirms the act rather than creating it, and thus cannot be challenged via appeal.
Legislator headnote
AI generated3. odstavek 188. člena ZPP; 2. odstavek 46. člena OZ: A withdrawal of suit is a declaratory act effective immediately upon submission, and while a contract performed in error may be voided under the Obligations Act, such voiding cannot be achieved through an appeal against the court's declaratory ruling.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba drugotožeče stranke se zavrže.
Pritožba prvotožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve
stopnje.
[JEDRO]
Četudi je bil umik tožbe podan v zmoti, sodišče izda sklep o umiku,
ker je ta sklep deklaratorne narave in umik učinkuje že s trenutkom
oprave procesnega dejanja.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo tožbo prvotožeče
stranke, vloženo dne 10.7.2003, za umaknjeno in je v tem delu
postopek ustavilo, ker je prvotožeča stranka dne 20.9.2003 sodišču
predložila svojo lastnoročno podpisano izjavo, da tožbo umika, v kar
je privolila tudi tožena stranka.
Zoper sklep sta se v roku pritožili obe tožeči stranki iz razloga
bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki predlagata, da
pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da se postopek po tožbi
prvotožeče stranke nadaljuje, podrejeno, da se sklep razveljavi in
zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajata, da
sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa nastalo situacijo povzema
in obravnava z napačnega aspekta, saj izjava prvotožeče stranke z dne
20.9.2003 ne predstavlja njegove prave volje in je tudi nikoli ni
preklical, saj za kaj takega ni bilo potrebe. Izjave, ki mu jo je
podtaknil toženec v podpis, sploh ni prebral, ker je tudi ni mogel
prebrati zaradi slabega vida, s čimer je bil toženec zelo dobro
seznanjen. Spominja se, da mu je toženec v tem obdobju nekaj dal v
podpis, vendar mu je pri tem dejal, da gre za neko povsem drugo
zadevo, ki s predmetnim postopkom nima nobene zveze. S stališča
pravno poslovne volje izjava z dne 20.9.2003 nikoli ni bila podana in
jo v tem smislu ni potrebno preklicati.
Pritožba drugotožeče stranke ni dovoljena, medtem ko pritožba
prvotožeče stranke ni utemeljena.
Z izpodbijanim sklepom je bil ta pravdni postopek zaradi umika tožbe
ustavljen le v delu, ki se nanaša na tožbo prvotožeče stranke. Tožeči
stranki sta samostojni stranki in se je s sklepom odločalo zgolj o
pravici prvega tožnika in ničesar glede druge tožnice. Kadar
pritožnik s pritožbo, četudi bi bilo pritožbi ugodeno, ne more doseči
ugodnejše odločitve zanj v s pritožbo izpodbijani odločitvi, potem
taka oseba nima pravnega interesa za pritožbo in je njena pritožba
skladno 3. odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)
nedovoljena. Ker druga tožnica v obravnavanem primeru s pritožbo ne
more doseči ugodnejše odločitve zanjo, četudi bi ji bilo ugodeno, je
njena pritožba nedovoljena in jo je kot takšno potrebno zavreči (1.
točka 365. člena ZPP).
Pritožbo, v kolikor se ta nanaša na prvega tožnika, smiselno
zatrjuje, da ima izjava prvega tožnika o umiku tožbe z dne 20.9.2003
napako volje, saj je bila dana v zmoti, ker jo je toženec prvemu
tožniku podtaknil v podpis in prvi tožnik ni vedel, kaj podpisuje.
Ker ZPP, ki procesno ureja pravdni postopek, nima določb, ki bi
urejale primer, ko je neko procesno dejanje opravljeno v zmoti, torej
z napako volje, je glede tega vprašanja vmestno in pravilno uporabiti
predpis obligacijskega prava, konkretno Obligacijski zakonik (OZ),
veljaven v času podaje umika tožbe. Po določbi 2. odstavka 46. člena
OZ je pravni posel, ki ga stranka opravi v zmoti, izpodbojen, torej
lahko stranka, ki je bila v zmoti, zahteva njegovo razveljavitev. To
pomeni, da posel velja, dokler prizadeta stranka s svojim zahtevkom
ne doseže njegove razveljavitve.
V primeru umika tožbe učinkuje neposredno že strankino procesno
dejanje. Postopek se torej konča, ko je to dejanje, to je podan umik
tožbe, opravljeno. Sklep sodišča, s katerim v primeru umika tožbe
ustavi postopek (3. odstavek 188. člena ZPP), je deklaratorne narave,
kar pomeni, da se z njim le ugotovi umik tožbe, ki učinkuje s
trenutkom, ko je umik podan. Umika tožbe ni mogoče preklicati, četudi
je bil dan v zmoti. Zmotno je pritožbeno stališče, da v obravnavanem
primeru umika ni bilo potrebno preklicati, ker umik sploh ni bil
podan. Umik je bil podan (pritožba sama potrdi, da je prvi tožnik
izjavo o preklicu podpisal) in če je bil podan v zmoti, je možno
zahtevati njegovo razveljavitev. Vendar razveljavitve ni možno
zahtevati s pritožbo, ampak s tožbo v novem postopku. Morebitni
zahtevek za razveljavitev izjave o umiku pa ne more zadržati izdaje
deklaratornega sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe.
Pritožbeno sodišče je zato, ker je sodišče prve stopnje izdalo
izpodbijani sklep skladno določilu 3. odstavka 188. člena ZPP, in ker
ni ugotovilo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti,
pritožbo prvega tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo
izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).