Criminal court partially allows appeal to revoke driving ban when prior traffic violation already revoked license.

r a z s o d i l o :

Pritožbi zagovornika obdolžene A. M. se delno ugodi in se izpodbijana

sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolženki

ne izreče stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila,

v ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v

nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Če je obdolžencu s pravnomočno odločbo sodnika za prekrške izrečena

stranska kazen prenehanja vozniškega dovoljenja, sodišče ne izreče za

kaznivo dejanje po členu 325/I KZ, ki ima tudi znake prekrška,

stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, ker se stranska

kazen po 39. členu KZ izreče le, če ne obstajajo pravne ali stvarne

ovire, da obdolženec še lahko vozi.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Kranju je obdolženo A. M. spoznalo za krivo

kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I.

odst. 325. člena KZ ter ji izreklo denarno kazen v višini 180.000,00

SIT, ki jo mora obdolženka plačati v roku treh mesecev. Na podlagi

39. člena KZ je obdolženki izreklo tudi stransko kazen prepoved

vožnje motornega vozila B kategorije za dobo desetih mesecev od

pravnomočnosti sodbe ter ji na podlagi I. odst. 95. člena ZKP

naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 76.125,00 SIT

ter na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti tej sodbi je obdolženkin zagovornik vložil pritožbo zaradi

odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagal, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženki izreče

pogojno obsodbo in da ji ne izreče stranske kazni prepovedi vožnje

motornega vozila.

Višji državni tožilec svetnik J. S. iz Vrhovnega državnega tožilstva

Republike Slovenije je v predlogu podanem po II. odst. 445. člena ZKP

predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb

zagovornika ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno,

ko je obdolženki za kaznivo dejanje po členu 325/I KZ, za katero je v

zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, izreklo

milejšo, to je denarno kazen. Sodišče je pri izbiri kazenske sankcije

upoštevalo osebne razmere obdolženke (da živi v izvenzakonski

skupnosti, da je mati dveh otrok in redno zaposlena ter da doslej ni

bila sodno in upravno kaznovana). Pritožnik v pritožbi navedene

okoliščine le ponavlja. Dejstvo, da je obdolženka močno finančno

prizadeta, ker je uničila avto, pa ne more vplivati na to, da bi bila

obdolženki izrečena pogojna obsodba, ker je sodišče prve stopnje

pravilno ugotovilo, da je obdolženka storila kaznivo dejanje z

zavestno malomarnostjo in ker je hudo kršila kar dve cestno-prometni

določili. Poleg tega pa je potrebno upoštevati, da je bil vzrok za

prometno nesrečo izključno na njeni strani. Zato pritožbeno sodišče

ne sprejema pritožbenih trditev, da bi bila utemeljena sankcija

opominjevalne narave. Same višine izrečene denarne kazni pa pritožnik

v pritožbi ne izpodbija.

Glede na to, da je obdolženka že v kazenskem postopku pred sodiščem

prve stopnje predložila tudi nepravnomočno odločbo Sodnika za

prekrške iz Kranja, opr. št. P 402/03, z dne 4.8.2003, je pritožbeno

sodišče v skladu z določbo IV. odst. 377. člena ZKP opravilo

poizvedbe in pri Sodniku za prekrške v Kranju ugotovilo, da je bila

odločba, s katero je bila obdolženki zaradi vožnje pod vplivom

alkohola dne 21.12.2002 izrečena denarna kazen v višini 120.000,00

SIT in stranska kazen prenehanja vozniškega dovoljenja, pravnomočna.

Po določbi III. odst. 49. člena KZ se namreč denarna kazen, ki jo

obsojenec plača za prekršek, všteje v denarno kazen, izrečeno za

kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška. Pogoj za

vštetje denarne kazni pa je, da je obsojenec denarno kazen že plačal.

Ker ni bilo ugotovljeno, da bi obdolženka denarno kazen za prekršek

že plačala (tega pa ni zatrjeval niti obdolženkin zagovornik v dopisu

sporočilo obdolženke, ki ga je posredoval pritožbenemu sodišču in iz

katerega izhaja, da je odločba postala pravnomočna), pritožbeno

sodišče denarne kazni, izrečene v postopku za prekršek ni vštelo v

denarno kazen izrečeno obdolženki s sodbo sodišča prve stopnje. To pa

bo lahko storilo sodišče prve stopnje na podlagi I. odst. 133. člena

ZKP, če bo obsojenka dokazala, da je denarno kazen za prekršek že

plačala.

Utemeljena pa je pritožba zagovornika v delu, ko predlaga,

da se obdolženki ne izreče stranska kazen prepoved vožnje

motornega vozila B kategorije po členu 39 KZ. Prepoved

vožnje po svoji vsebini namreč predstavlja kazen le tedaj,

če storilec še namerava voziti motorno vozilo oziroma ga

lahko vozi, je pa brez pomena, če obstajajo kakšne stvarne

ali pravne ovire zato, da bi storilec vozil. Zato je v

konkretnem primeru, ko je obdolženki v postopku za prekršek izrečena

stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, glede na

to pravno oviro, izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega

vozila B kategorije po 39. členu KZ nesmiseln. Zato je pritožba

zagovornika, ki se zavzema za to, da se obdolženki stranska kazen po

39. členu KZ ne izreče, utemeljena in ji je pritožbeno sodišče

ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo in ker ni našlo

kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po členu 383/I

ZKP, je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.