Appeal partially allowed; court held no separate ruling needed if defendant does not object to amended claim.

Pritožbi se delno ugodi in se 6. točka izreka sodbe spremeni tako, da

glasi:

"Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 30.508,70 SIT

pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2004 dalje

do plačila, v 15 dneh".

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem delu (3. točka

izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zmotno pa pritožnik meni, da bi bilo prvostopenjsko sodišče

upravičeno obravnavati tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi le v

primeru, če bi izdalo poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Tak

sklep mora sodišče izdati le v primeru, če se tožena stranka upira

objektivni spremembi tožbe. Le tedaj sodišče na avtoritaren način,

upoštevaje kriterij iz 1. odst. 185. člena ZPP (smotrnost dopustitve

spremembe tožbe za dokončno ureditev razmerja med strankama) odloči,

ali bo spremembo tožbe dopustilo. Če se tožena stranka spremembi

tožbe ne upira, pa ni razloga za sodno intervencijo. Zmotno je tudi

stališče pritožnika, da bi sodišče tako moralo intervenirati, ker

tožena stranka ni izrecno privolila v spremembo tožbe. Po 2. odst.

185. člena ZPP se privolitev tožene stranke v spremembo tožbe

presumira, če se tožena stranka spusti v obravnavanje tožbenega

zahtevka po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala

spremembi.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo in sklepom:

1. Zaradi umika tožbe za 449,04 SIT s pripadajočimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi razveljavilo v tem delu izvršilni sklep Okrajnega

sodišča v Domažalah, opr. št. Ig 99/00848 z dne 8.10.1999 v 1. točki

izreka in postopek ustavilo,

2. navedeni izvršilni sklep razveljavilo tudi v preostalem delu v 1.

in 3. točki izreka in postopek nadaljevalo s tožbo,

3. toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati

1.666.481,65 SIT in zakonske zamudne obresti od zapadlosti

posameznega zneska v plačilo do plačila,

4. zaradi umika tožbe za 74.504,17 SIT s pripadajočimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi postopek v tem delu ustavilo,

5. tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska

69.409,65 SIT za čas od 29.9.1999 do 3.11.1999 zavrnilo in

6. toženi stranki naložilo povračilo izvršilnih stroškov tožeče

stranke v znesku 35.203,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

8.10.1999 do plačila in nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku

17.410,00 SIT.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka "iz vseh

pritožbenih razlogov" in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z

zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev

sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena stožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni jasno opredelil

obsega izpodbijanja prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je zato

na podlagi 1. odst. 350. člena ZPP štelo, da jo izpodbija v tistem

delu, v katerem pritožnik v prvostopenjskem postopku ni uspel (torej

v 3. in 6. točki izreka). Zavrnilni del sodbe v 5. točki izreka za

toženo stranko ni neugoden in si boljšega izida v pritožbenem

postopku tožena stranka ne more obetati, zato zoper ta del odločitve

pravnega interesa za pritožbo niti nima.

Pritožnik pravilno opozarja, da je tožeča stranka prvotno vložila

menični izvršilni predlog, nato pa po ugovoru tožene stranke že v

pravdnem postopku spremenila dejansko podlago tožbe. Pritrditi je

tudi pritožniku, da gre v tem primeru za objektivno spremembo tožbe

(primerjaj 2. odst. 184. člena ZPP). Zmotno pa pritožnik meni, da bi

bilo prvostopenjsko sodišče upravičeno obravnavati tožbeni zahtevek

po spremenjeni tožbi le v primeru, če bi izdalo poseben sklep o

dovolitvi spremembe tožbe. Tak sklep mora sodišče izdati le v

primeru, če se tožena stranka upira objektivni spremembi tožbe. Le

tedaj sodišče na avtoritaren način, upoštevaje kriterij iz 1. odst.

185. člena ZPP (smotrnost dopustitve spremembe tožbe za dokončno

ureditev razmerja med strankama) odloči, ali bo spremembo tožbe

dopustilo. Če se tožena stranka spremembi tožbe ne upira, pa ni

razloga za sodno intervencijo. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da

bi sodišče tako moralo intervenirati, ker tožena stranka ni izrecno

privolila v spremembo tožbe. Po 2. odst. 185. člena ZPP se privolitev

tožene stranke v spremembo tožbe presumira, če se tožena stranka

spusti v obravnavanje tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi, ne da

bi pred tem nasprotovala spremembi. Kot izhaja iz spisovnega gradiva,

pa se je tožena stranka potem, ko je prejela vlogo tožeče stranke, s

katero je spremenila pravno in dejansko podlago tožbe, spustila s

svojo pripravljalno vlogo z dne 5.10.2001 (list. št. 20 - 21) v

obravnavanje zahtevka po spremenjeni tožbi, ne da bi se slednji

upirala. Tako se izkaže, da za izdajo sklepa o dovolitvi spremembe

tožbe prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage v zgoraj citiranih

določilih ZPP in zato tudi ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve,

ker takega sklepa ni izdalo.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožeča stranka nobenega

obrestnega zahtevka ni izkazala. V kolikšnem obsegu je tožeča stranka

dolžna dokazovati utemeljenost tožbenega zahtevka, je odvisno od

tega, na čem gradi svojo obrambo tožena stranka. Iz bremepisov -

obračunov obresti (priloge A23 - A26) je jasno razvidno, za katere

račune je tožeča stranka obračunala zamudne obresti, kdaj so ti

računi zapadli in kdaj so bili plačani oziroma do kdaj je zamudne

obresti tožeča stranka obračunala. Na toženi stranki je bilo zato

trditveno breme, da se izjasni, za katere račune je tožeča stranka

napačno obračunala zamudne obresti, bodisi zaradi drugačnega dneva

zapadlosti računa, bodisi zaradi drugačnega dneva plačila. Šele ob

tako konkretiziranem izpodbijanju tožbenega zahtevka bi bila tožeča

stranka dolžna dokazovati pravilnost obračunov obresti z dokazili o

zapadlosti in plačilih. Le v tistem delu, v katerem je tožena stranka

obrazloženo izpodbijala obračune obresti, je omogočila tudi preizkus

tožbenega zahtevka. Glede na trditveno breme tožene stranke zato ni

utemeljen pritožbeni očitek, da terjatev tožene stranke po vtoževanih

in prisojenih obračunih obresti ni izkazana.

Pritožnica tudi zmotno vidi v odločitvi o stroških izvršilnega

postopka bistveno postopkovno kršitev, ker naj bi sodišče izvršilni

sklep razveljavilo tudi v 3. točki izreka, torej tudi za izvršilne

stroške, kot to izhaja iz 2. točke izreka prvostopenjske odločbe,

nato pa je sodišče priznalo tožeči stranki z odločitvijo v 6. točki

izreka tudi izvršilne stroške. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne

gre za očitano bistveno postopkovno kršitev, ker naj bi bil izrek

odločitve sam s sabo v nasprotju. S tem, ko je tožeča stranka v

prvostopenjskem postopku spremenila identiteto zahtevka, je smiselno

umaknila prejšnji zahtevek. Glede na specifičnost meničnega

izvršilnega predloga in tudi meničnega izvršilnega sklepa, v katerem

je paricijski rok za izvršitev kondemnatornega dela izvršilnega

sklepa krajši (3 dni, namesto 8 dni - 1. odst. 41. člena ZIZ), je

sodišče prve stopnje moralo izvršilni sklep v celoti razveljaviti

(tudi v 1. in 3. točki izreka) in tožbeni zahtevek obravnavati po

tožbi in ne po izvršilnem predlogu.

Drugo pa je vprašanje utemeljenosti priznanja tožnikovih izvršilnih

stroškov, o katerih je prvostopenjsko sodišče odločilo v 6. točki

izreka izpodbijane odločbe. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje

pritožniku, da z meničnim izvršilnim predlogom tožeča stranka (tedaj

upnik) v nadaljevanju postopka po ugovoru tožene stranke zoper

izvršilni sklep, ni uspela, saj je dejansko podlago tožbe povsem

spremenila (iz zatrjevane menične obveznosti tožene stranke je prešla

na obveznost iz osnovnega kupoprodajnega razmerja). Tožeči stranki je

zato prvostopenjsko sodišče neutemeljeno priznalo izvršilne stroške.

Tožena stranka pa je z ugovorom zoper menični izvršilni sklep uspela.

Njeni stroški ugovora so bili torej potrebni (155. člen ZPP), zato ji

je treba le-te priznati. Pritožbeno sodišče pa jih je odmerilo v

višini 100 točk za sestavo ugovora - po tar. št. 21/5 (prva alinea)

OT, upoštevaje veljavno vrednost odvetniške točke 110,00 SIT in 19%

DDV, skupno 13.090,00 SIT ter sodno takso za ugovor v znesku

34.828,70 SIT. Sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašene

nagrade za konferenco s stranko, ker je ta nagrada že vključena v

nagrado za sestavo ugovora. Ob uporabi 1. odst. 154. člena ZPP in

glede na to, da je v pravdnem postopku tožeča stranka skoraj v celoti

uspela, ji gredo priglašeni pravdni stroški sodne takse za sodbo v

znesku 17.410,00 SIT. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank pa

je tožeča stranka dolžna toženi plačati 30.508,70 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 17.3.2004 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče

je zato odločitev prvostopnega sodišča o povračilu stroškov

prvostopenjskega postopka spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke

dispozitiva te sodbe (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa

je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (3. točka izreka sodbe)

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je

ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo ob reševanju

pritožbe uradno upoštevnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v

zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka je s

pritožbo uspela le glede odločitve o povračilu stroškov postopka.

Glede tega dela pa ji posebni stroški niso nastali. V preostalem delu

pa s pritožbo ni uspela, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo,

da mora sama nositi svoje pritožbene stroške.