Court acquits defendant of illegal weapons possession due to statute of limitations triggered by acquisition date.

Pritožbi zagovornice obtoženega Z. T. se ugodi in se sodba sodišča

prve stopnje v odločbi o krivdi in kazni spremeni tako, da se

obtoženi Z. T. na podlagi določbe 358. člena ZKP

o p r o s t i

obtožbe, da je protipravno hranil strelno orožje, strelilo

in razstrelilne snovi, katerih promet posameznikom sploh ni

dovoljen ali je omejen, pri dejanju pa je šlo za orožje,

strelivo in razstrelilne snovi v veliki količini

s tem, ker je dne 9.11.2000 hranil na svojem domu v

Preddvoru, Olševek 30a, strelno orožje, strelivo in

razstrelilne snovi v veliki količini in sicer:

1. strelno orožje, strelivo in razstrelilne snovi, katere

glede na določilo 4. člena Zakona o orožju (Ur list SRS št.

17/81) ne bi smel imeti v posesti in sicer: 400 komadov nabojev

različnih kalibrov: 7.9 mm, 7.62 x 39 mm, 7.62 x 54R in 20 x 110 mm;

4 nabojnike SAR80 s 50 naboji calibra 5.56 x 45 mm; 1 tromblonski

nastavek; 2 ofenzivni ročni bombi M50; 1 defenzivno ročno bombo M75;

10 nabojnikov za avtomatsko puško Kalašnikov z 270 naboji kalibra

7.62 x 39 mm in detonator UMOP - 1V;

2. strelno orožje, strelivo in razstrelilne snovi, katerih

promet je glede na 12. člen v zvezi s 16. členom Zakona o

orožju omejen in sicer: 7328 komadov nabojev različnih

kalibrov: 357 Magnum, 45 ACP, 22 shot, 7.65 mm, 9 mm

Parabellum, 38 Special, 10 mm AUTO, 8 mm STEYR, 22

longrifle, 9 mm kratki, 7.62 x 25 mm, 40S&W, 223 Renington,

7 x 65R, 300 WIN MAG, 7 x 64,7 mm REM MAG, 22 Magnum, 7 mm

Nagant, 9 mm Makarov, 44 Magnum; dve cevi za pištolo calibra

9 mm Parabellum; dve cevi za pištolo calibra 7.62 x 25 mm;

pištolo znamke Luger, model POS. številka 3167, calibra 9mm;

pištolo znamke Herstal, model 1935, številka 6346 calibra 9

mm Parabellum; pištolo znamke Valter, model P-38, številka

7148h, calibra 9 mm Parabellum; pištolo znamke TT, model

TT-33, številka K3642, calibra 7-62 x 25 mm; pištolo znamke

Cold, calibra 11.63 mm; 3 nabojnike za pištolo Cold s skupno

13 naboji; 2 nabojnika za pištolo Valter s skupaj 14 naboji;

3 nabojnike za pištolo TT s skupaj 23 naboji,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljene

proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po čl.

310/II in I KZ.

Po določbi I. odstavka 498. člena ZKP se obtožencu odvzamejo

predmeti opisani pod tč. 1. izreka.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka

92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni

izdatki in nagrada njegove zagovornice obremenjujejo

proračun.

[JEDRO]

Kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali

razstrelilnih snovi je trenutno in ne trajajoče oz. trajno kaznivo

dejanje. Tudi če gre za izvršitveno obliko hrambe je dejanje

dokončano takrat, ko je storilec orožje sprejel v hrambo, torej

pridobil.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodo navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca

spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene

proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po

členu 310/II in I KZ. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo,

v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne

bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo

storil novega kaznivega dejanja. Po določbi 49. člena KZ je

obtožencu v določeno kazen zapora vštelo čas pridržanja od

9. do 10.11.2000. Obtožencu je po določbi 69. člena KZ

odvzelo orožje in razstrelivo ter mu po določbi I. odstavka

95. člena ZKP v plačilo naložilo stroške kazenskega

postopka.

Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega

postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve

dejanskega stanja pritožila obtoženčeva zagovornica ter

predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni v korist obtoženca oziroma jo

razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno

sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. iz Vrhovnega državnega tožilstva

Republike Slovenije, je v svojem pisnem predlogu, podanem skladno z

določbo II. odstavka 377. člena ZKP dne 3.1.2005, predlagal

zavrnitev pritožbe. Z navedenim predlogom sta bila obtoženec in

njegova zagovornica seznanjena.

Skladno z določbo IV. odstavka 378. člena ZKP je bila seja

senata sodišča druge stopnje opravljena kljub temu, da se je

pristojni državni tožilec ni udeležil, saj je bil o seji

senata pravilno obveščen dne 17.5.2005.

Pritožba je utemeljena.

Državna tožilka je v dne 24.5.2001 vloženi obtožnici

obtožencu očitala, da je kaznivo dejanje nedovoljene

proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po

členu 310/II in I KZ storil s tem, da je od točno

neugotovljenega dne najmanj pa od konca leta 1991 do

9.11.2000 pridobil od različnih oseb in hranil na svojem

domu strelno orožje, strelivo in razstrelilne snovi v veliki

količini. Na glavni obravnavi dne 25.9.2002 pa je opis

dejanja v obtožnici spremenila tako, da spremenjena

obtožnica obtožencu očita, da je protipravno hranil strelno

orožje, strelivo in razstrelilne snovi, s tem, da je dne

9.11.2000 na svojem domu hranil strelno orožje, strelivo in

razstrelilne snovi v veliki količini.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da z izvedenim dokaznim

postopkom zagovor obtoženca, da je dolgoletni zbiratelj

orožja in da je vse orožje, strelivo in razstrelilne snovi,

ki mu je bilo zaseženo ob hišni preiskavi dne 9.11.2000,

pridobil od leta 1998 do 1991, ni bil izpodbit. Kot izhaja

iz razlogov izpodbijane sodbe (stran 10) namreč tudi sodišče

prve stpnje sprejema zagovor obtoženca v pogledu pridobitve

v obtožnici navedenih predmetov (orožja, streliva in

razstrelilnih snovi). V tako ugotovljenem času pridobitve

orožja, streliva in razstrelilnih snovi, torej v času

storitve dejanja, je veljal KZRS, ki je v 220. členu določal kaznivo

dejanje nedovoljene posesti orožja ali razstrelilnih snovi. Kaznivo

dejanje po I. odstavku tega člena, za katero je bila predpisana kazen

zapora do treh let, stori, kdor neupravičeno izdeluje, prodaja,

pridobiva ali menjava strelno orožje, strelivo ali razstrelilne

snovi, katerih nakup občanom sploh ni dovoljen; kaznivo dejanje po

II. odstavku, za katero je bila predpisana kazen zapora od enega do

desetih let pa je podano, če gre pri dejanju iz I. odstavka za večjo

količino strelnega orožja, streliva ali razstrelnilnih snovi. Po

storitvi dejanja pa je dne 1.1.1995 stopil v veljavo nov kazenski

zakonik (Ur. list RS št. 63/94), ki je v 310. členu določil kaznivo

dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih

snovi; zatem pa je bil kazenski zakonik ponovno spremenjen (KZ-A, Ur.

list RS št. 23/99) in je stopil v veljavo dne 23.4.1999. Šele s to

spremembo kazenskega zakonika pa je bila "hramba" opredeljena kot

nova izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz

razlogov izpodbijane sodbe je sodišče obtožencu očitano kaznivo

dejanje pravno opredelilo po tem zakonu, ki je kot novo izvršitveno

obliko opredelil hrambo orožja, streliva in razstrelilnih snovi.

Kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja

ali razstrelilnih snovi po členu 310 KZ je trenutno in ne

trajajoče oziroma trajno kaznivo dejanje. Tudi če gre za

izvršitveno obliko hrambe, je dejanje dokončano takrat, ko

je storilec orožja oz. druge predmete kaznivega dejanja

sprejel v hrambo, torej pridobil (enako sodba Višjega

sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1479/2002). Iz izvedenega

dokaznega postopka izhaja, da je obtoženec vse orožje,

razstrelilne snovi in strelivo pridobil do leta 1991, zato

je bilo takrat očitno mu kaznivo dejanje nedovoljene

proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi tudi

dokončano. Ker je obtoženec takrat pridobljeno orožje,

strelivo in razstrelilne snovi hranil do dne 9.11.2000,

torej že v času veljavnosti spremenjenega kazenskega

zakonika (veljavnega od 27.4.1999 dalje), je sodišče prve

stopnje zmotno zaključilo, da je obtoženec kaznivo dejanje

dokončal dne 9.11.2000 in da je dejanje potrebno opredeliti

po spremenjenem kazenskem zakoniku - KZ-A.

Ob storitvi kaznivega dejanja, to je ob koncu leta 1991, je

veljal Zakon o orožju (Ur. list SRS št. 17/81 in 44/90), ki je veljal

tudi še v času hišne preiskave dne 9.11.2000, ko je bilo obtožencu

vse orožje, strelivo in razstrelilne snovi zaseženo. Navedeni zakon v

1. členu določa, da se orožje in strelivo smeta nabavljati, imeti v

posesti in nositi samo po določbah tega zakona. V 4. členu

prepoveduje nabavljati, imeti v posesti in nositi strelno orožje z

napravami za dušitev zvoka, naprave za dušitev zvoka same,

eksplozivno in hladno orožje ter orožje posebej prirejeno za napad. V

2. členu podaja definicijo strelnega in eksplozivnega orožja, oziroma

v 9. točki 3. člena definira strelivo. V 9.členu pa določa, da se sme

strelno orožje, deli orožja ter strelivo za puške, samokrese in

revolverje nabavljati le z dovoljenjem pristojnega organa, v členu 12

in 16 pa opredeljuje orožni list in dovoljenje za posest.

Sodišče prve stopnje se je, kot to izhaja iz razlogov

izpodbijane sodbe v svojih dokaznih zaključkih oprlo na

izvedensko mnenje izvedenca F. S. ter zaključilo, da je bila dne

9.11.2000 (v času hišne preiskave) posest predmetov navedenih pod tč.

1. izreka civilnim osebam prepovedana oziroma ni bila dovoljena,

posest predmetov navedenih pod tč. 2. izreka pa je bila civilnim

osebam dovoljena, če so imele nabavno dovoljenje za orožje ali orožno

listino. Posest streliva pa je bila dovoljena le, če je imela oseba

nabavno dovoljenje in orožno listino za orožje takega kalibra kot je

bilo strelivo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje povsem prezrlo, da

je izvedenec, ki je svoje prvo mnenje podal dne 19.3.2001 vse

obtožencu ob hišni preiskavi zasežene predmete (orožje, strelivo)

glede na v svojem mnenju uporabljeno terminologijo očitno presojal po

novem Zakonu o orožju (Ur. list RS št. 61/2000, ki je stopil v

veljavo dne 6.1.2001) in ki bistveno drugače od prejšnjega zakona in

v času storitve veljavnega Zakona o orožju (Ur. list SRS št. 17/81)

razvršča in kategorizira orožje (člen 3) in opredeljuje izraze (člen

4), obenem pa v prehodnih določbah (člen 84/3) imetnikom, ki

posedujejo orožje na dan uveljavitve zakona, daje šest mesečni rok za

legalizacijo določenega orožja (to pravico pa je obtoženec, kot to

izhaja iz spisovnega gradiva - priloge B6 tudi izkoristil).

Iz opisa dejanja izhaja, da se obtožencu pod tč. 1. izreka

očita hramba strelnega orožja, streliva in razstrelilnih

snovi, katerih glede na določbo 4. člena Zakona o orožju

obtoženec ne bi smel imeti v posesti, pod tč. 2. pa hramba

strelnega orožja, streliva in razstrelilnih snovi, katerih

predmet je glede na določbo 12. in 16. člena Zakona o orožju

omejen. V razlogih izpodbijane sodbe (stran 11 in 12) pa

sodišče prve stopnje zaključuje, da je obtoženec doma

hranil, torej kot imetnik ter celo kot posestnik in lastnik

stvari imel shranjene v železni omari oziroma trezorju

predmete opisane pod tč. 1. in 2 in da je obtoženec vse

navedene predmete imel v posesti protipravno. S tem pa je

sodišče prve stopnje dejansko zaključilo, da je bil

obtoženec posestnik oziroma lastnik orožja, katerega je

pridobil v last in posest v letu 1991, saj izvedeni dokazni

postopek ne daje podlage za zaključek, da je obtoženec

prejel v hrambo ali imel v hrambi orožje last tretjih oseb.

Čas storitve kaznivega dejanja je pomemben za presojo

časovne veljavnosti kazenskega zakona in tudi za presojo

morebitnega zastaranja kazenskega pregona. Po določbi 3.

člena KZ se namreč za storilca kaznivega dejanja uporablja

zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se

po storitvi dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), pa

se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

Ob storitvi kaznivega dejanja (v času ko je obtoženec

predmete pridobil) je veljal KZ SRS (220. člen), po storitvi

kaznivega dejanja pa se je kazenski zakon spremenil, ko je

dne 1.1.1995 v veljavo stopil KZRS (310. člen KZ). Presoja

določb obeh zakonov pa pokaže, da je KZ RS v pogledu

zagrožene kazni za obtožencu očitano kaznivo dejanje

nedvomno milejši, saj je zagrožena kazen od šestih mesecev

do petih let. Uporaba tega zakona pa ima za posledico, da je

glede na določbo 4. točke I. odstavka 111. člena KZ konec

leta 1996 nastopilo zastaranje kazenskega pregona za kaznivo

dejanje po čl. 310/II KZ, ker je od pridobitve predmetov

(orožja, streliva in razstrelilnih snovi) preteklo več kot

pet let. Okoliščina, da se je po nastopu zastaranja

kazenskega pregona za kaznivo dejanje po členu 310/II KZ,

kazenski zakonik ponovno spremenil (KZ-A) s tem, ko je bila

dne 23.4.1999 v kaznivo dejanje po členu 310 vnešena nova

izvršitvena oblika (hramba) in zvišana predpisana kazen za

kaznivo dejanje po II. odstavku navedenega člena, pa na

zaključek glede na čas pridobitve predmetov in s tem

dokončanja kaznivega dejanja, ne more vplivati. Glede na

navedeno je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da

je obtoženca po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za očitano

kaznivo dejanje po členu 310/II KZ.

Izrek o odvzemu orožja temelji na določbi 498. člena ZKP.

Sodišče je obtožencu odvzelo orožje, katero je bilo po

določbi 4. člena Zakona o orožju prepovedano nabavljati in

ker gre za prepovedano orožje tudi po novem sedaj veljavnem

zakonu o orožju (orožje strelivo in eksplozivno orožje

opredeljeno kot kategorija A), in ki ga tudi po sedaj

veljavnem zakonu o orožju obtoženec ne more legalizirati.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu I.

odstavka 96. člena ZKP.