Court partially allows appeal and corrects conviction from burglary to theft due to lack of entry by force.

Pritožbi zagovornika obtoženega M. P. se delno ugodi, izpodbijana

sodba pa se spremeni tudi po uradni dolžnosti glede pravne

opredelitve ter določene in izrečene kazni obtožencema glede

kaznivega dejanja, opisanega pod točko 3 izreka sodbe in storjenega

na škodo D. V. tako, da se ravnanje obeh obtožencev pravno opredeli

kot kaznivo dejanje tatvine po čl. 211/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ, za

katero se

- obtoženemu I. M. izreče

p o g o j n a o b s o d b a ,

v kateri se mu določi kazen 2 (dva) meseca zapora,

ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil

novega kaznivega dejanja;

-obtoženemu M. P. pa se ob nespremenjeni določeni kazni šest (6)

mesecev zapora za storitev poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja

velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl. 22 KZ,

opisanega pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, znižata določeni

kazni za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ,

opisano pod

točko 2 izreka izpodbijane sodbe, na 1 (eno) leto zapora in za

kaznivo dejanje tatvine po čl. 211/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ, opisano

pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe, na 2 (dva) meseca zapora ter se

mu nato, upoštevaje preklicano pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. III K 96/2003 z dne 26.9.2003, v kateri je bila

določena kazen 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora ter

preizkusna doba 5 (pet) let, izreče

e n o t n a k a z e n

2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora.

V preostalih delih se pritožba zagovornika obtoženega M. P. zavrne

kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve

stopnje potrdi.

[JEDRO]

Ob reševanju pritožbe zagovornika enega od obtožencev je pritožbeno

sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obeh obtožencev

kršilo kazenski zakon, ker je njuno ravnanje pravno opredelilo kot

kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl.

25 KZ. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da oba obtoženca

dejanje nista storila na vdoren način, kot je to zmotno ugotovilo

sodišče prve stopnje, saj že iz opisa ravnanja obtožencev izhaja, da

je obtoženi I. M. z originalnimi ključi, ki jih je posedoval kot

zaposleni natakar v tem lokalu, odklenil ključavnici na službenem

vhodu ter nato kot uporabnik številke 4 na tipkovnici alarmne naprave

vnesel številko kode 5911, ki jo je ravno tako posedoval v istem

svojstvu. Oba obtoženca sta torej vstopila v lokal s ključi, ki jih

je obtoženemu M. izročil oškodovani lastnik lokala, pri čemer

M. enako kot do ključa tudi do kode alarma ni prišel na nezakonit

način ali proti volji lastnika lokala. Čeprav je z izvršeno tatvino

zlorabil zaupanje delodajalca, ko je ukradel denar, soobtoženi

P. pa istočasno mobilni telefon, v njunem ravnanju niso podani znaki

očitanega, pač pa le kaznivega dejanja tatvine, opredeljenega v I.

odst. 211. čl. KZ. Za takšno kaznivo dejanje pa je zagrožena kazen

zapora do treh let ter je zato nova milejša pravna opredelitev ter

nižja zagrožena kazen narekovala tudi ustrezno znižanje kazni obema

obtožencema za to kaznivo dejanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obtoženca

spoznalo za kriva in sicer obtoženega M. P. storitve poskusa

nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1

KZ v zvezi s čl. 22 KZ, kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I

KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v

zvezi s čl. 25 KZ, obtoženega I. M. pa storitve kaznivega dejanja

velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ.

Obtoženemu P. je za navedena kazniva dejanja določilo kazni šest

mesecev, enega leta in treh mesecev ter pet mesecev zapora, mu

preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. III K 96/2003 z dne 26.9.2003 ter mu izreklo

enotno kazen tri leta zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas

prebit v priporu od 11.8.2003 do 26.9.2003 ter čas prebit v priporu

od 13.11.2004 dalje. Oškodovancu M. V. je priznalo njegov

premoženjskopravni zahtevek v višini 10.000,00 SIT, obtožencu odvzelo

s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini

1,100.000,00 SIT, mu odvzelo izvijač, uporabljen pri storitvi

kaznivega dejanja ter ga v celoti oprostilo plačila stroškov

kazenskega postopka in s potrebnimi izdatki in nagrado njegovega

zagovornika obremenilo proračun. Obtoženemu I. M. pa je izreklo

pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in

preizkusno dobo dve leti, prisodilo oškodovancu D. V. njegov

premoženjskopravni zahtevek v višini 57.000,00 SIT, ki sta ga dolžna

plačati nerazdelno oba obtoženca in oškodovanca istočasno s presežkom

napotilo na pot pravde. Obema obtožencema je v plačilo naložilo

znesek 28.500,00 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni

premoženjski koristi in obtoženemu M. v plačilo naložilo tudi stroške

kazenskega postopka in sicer na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega M. P. zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni in

predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo glede tega

obtoženca spremeni tako, da ga oprosti obtožbe za storitev kaznivega

dejanja pod točko 3 izreka sodbe, spremeni izrek glede zneska pri

kaznivem dejanju pod točko 2 izreka sodbe in mu ne prekliče pogojne

obsodbe ter mu istočasno ustrezno zniža posamezne zaporne kazni in

izreče primerno in pravično zaporno kazen.

Višja državna tožilka A. Š. iz Vrhovnega državnega tožilstva

Republike Slovenije je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba zagovornika obtoženega M. P. je delno utemeljena,

izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno glede obeh obtožencev

spremeniti po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost dejanskih

ugotovitev sodišča prve stopnje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča

se je sodišče prve stopnje pri svoji ugotovitvi, da sta oba obtoženca

storila očitana dejanja v obsegu in na način, kot je to opisano v

izreku izpodbijane sodbe, utemeljeno oprlo na njuna zagovora, v

katerih sta storitev dejanj priznala, pri čemer je njune trditve

vsestransko preverilo z izpovedbami zaslišanih prič in ugotovitvami

policije v predhodnem postopku. O svoji dokazni oceni je sodišče prve

stopnje navedlo prepričljive in popolne razloge, ki jih v večjem delu

pritožba zagovornika obtoženega P. ne more izpodbiti.

Zmotna je namreč ocena pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje

pri oceni vrednosti 50 sončnih očal, ki jih je obtoženi P. z

izvršenim vlomom vzel na škodo trgovine Mestne optike d.d.,

upoštevati nabavno vrednost očal v višini 334.700,00 SIT. Vrednost

stvari se v kazenskem postopuk namreč po veljavni sodni praksi

ugotavlja glede na njeno dejansko - tržno vrednost in je zato sodišče

prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšno vrednost tudi

upoštevalo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje glede

obtožencu očitanega dejanja, ki ga je izvršil v sostorilstvu s

soobtoženim M. na škodo lastnika Lucky Laki bara D. V., češ da naj bi

bil P. prepričan, da je oškodovanec M. dolgoval denar iz naslova

neizplačanih osebnih dohodkov in da naj bi šlo zato kvečjemu za

kaznivo dejanje samovoljnosti. Sodišče prve stopnje se je glede tega

dejanja utemeljeno oprlo na izpoved oškodovanca, ki je izpovedal, da

je obtoženca redno plačeval, pravilno pa je sodišče tudi zaključilo,

da sta glede na nočni čas vstopa obeh obtožencev v lokal ter dejstvo,

da sta ob odhodu iz lokala fingirala vlom, oba dobro vedela, da

M. do vzetega denarja ni bil upravičen. Poleg tega pa je pritožnik

očitno spregledal, da je P. v svojem zagovoru med drugim tudi

pojasnil, da mu M. ni nič govoril, da mu lastnik ne plačuje, priznal

pa je tudi, da je ob isti priliki iz lokala sam vzel telefon, česar

seveda v nobenem primeru ni mogoče povezovati z domnevnim dolgom

oškodovanca do M.

Kakor je neutemeljeno zavzemanje pritožnika za nepreklic pogojne

obsodbe, izrečene obtoženemu P., saj je sodišče prve stopnje v

izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je kot specialni povratnik v

razdobju zadnjih dveh let kontinuirano izvrševal kazniva dejanja in

ga od tega ni odvrnila niti komaj prestana kazen po sodbi III K

139/2003, pa je zagovorniku potrebno pritrditi, da je bil obtoženi

P. pri podajanju svojega zagovora izjemno resnicoljuben in objektiven

tudi glede ocene predlaganega hišnega pripora, zaradi česar dejansko

pri temu obtožencu obstaja še vedno pozitivna prognoza, da bo

prenehal z uživanjem mamil in posledično tudi z izvrševanjem kaznivih

dejanj. Te okoliščine so narekovale ustrezno znižanje določenih kazni

za drugo in tretje očitano kaznivo dejanje. Glede tega kaznivega

dejanja je pritožbeno sodišče temu obtožencu, pa tudi soobtoženemu

M. v skladu z določbo 387. čl. ZKP znižalo kazni tudi po uradni

dolžnosti, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obeh

obtožencev glede tega kaznivega dejanja kršilo kazenski zakon, ker je

njuno ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje velike tatvine

po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ. Izvedeni dokazni

postopek je namreč pokazal, da oba obtoženca dejanje nista storila na

vdoren način, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj že

iz opisa ravnanja obtožencev izhaja, da je obtoženi I. M. z

originalnimi ključi, ki jih je posedoval kot zaposleni natakar v tem

lokalu, odklenil ključavnici na službenem vhodu ter nato kot

uporabnik številke 4 na tipkovnici alarmne naprave vnesel številko

kode 5911, ki jo je ravno tako posedoval v istem svojstvu. Oba

obtoženca sta torej vstopila v lokal s ključi, ki jih je obtoženemu

M. izročil oškodovani lastnik lokala, pri čemer M. enako kot do

ključa tudi do kode alarma ni prišel na nezakonit način ali proti

volji lastnika lokala. Čeprav je z izvršeno tatvino zlorabil zaupanje

delodajalca, ko je ukradel denar, soobtoženi P. pa istočasno mobilni

telefon, v njunem ravnanju niso podani znaki očitanega, pač pa le

kaznivega dejanja tatvine, opredeljenega v I. odst. 211. čl. KZ. Za

takšno kaznivo dejanje pa je zagrožena kazen zapora do treh let ter

je zato nova milejša pravna opredelitev ter nižja zagrožena kazen

narekovala tudi ustrezno znižanje kazni obema obtožencema za to

kaznivo dejanje.

Ker izpodbijana sodba razen ugotovljene, nima kršitev zakona iz I.

odst. 383. čl. ZKP, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti

po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve

stopnje potrdilo.