Court partially allows appeal by reclassifying theft acts as continued offense and adding home detention time to sentence.

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega D. M. in po uradni

dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi, pravni

opredelitvi, kazenski sankciji glede kaznivih dejanj opisanih pod

točko I/3, I/4 in I/5, enotni kazni in vštevanju pripora spremeni

tako:

da se kazniva dejanja pod točko I/3, I/4 in I/5 pravno

opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po členu

211/I KZ in se obtoženemu D. M. za to kaznivo dejanje določi

kazen 8 (osem) mesecev zapora,

na kar se mu ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni

za kazniva dejanja pod točko I/1, I/2 in I/6 na podlagi

člena 47/II točka 2. izreče

enotna kazen

1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

V skladu z določilom člena 49/I KZ se obtožencu v izrečeno

zaporno kazen všteje čas pridržanja od 15.2.2004 do

16.2.2004, čas hišnega pripora od 12.5.2004 do 28.6.2004 in

čas pripora od 28.6.2004 dalje,

v preostalem pa se pritožba zagovornika zavrne kot

neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve

stopnje potrdi.

[JEDRO]

V kolikor je podana časovna kontinuiteta in so dejanja storjena na

škodo istega oškodovanca ob izrabljanju enakih okoliščin ter je pri

obd. (obt.) podan enoten naklep je pravilna pravna opredelitev, da

gre za eno nadaljevano kaznivo dejanje. Čas prestan v hišnem priporu

se všteva v izrečeno kazen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženi D. M. spoznan za krivega:

- pod točko I/1 izreka sodbe kaznivega dejanja velike

tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ, za katero

mu je bila določena kazen šest mesecev zapora,

- pod točko I/2 izreka sodbe poskusa kaznivega dejanja

velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ v

zvezi s členom 22. KZ, za katero mu je bila določena kazen

dva meseca zapora,

- pod točko I/3 sodbe kaznivega dejanja tatvine po I.

odstavku 211. člena KZ, za katero mu je bila določena

kazen štiri mesece zapora,

- pod točko I/4 nadaljevanega kaznivega dejanja po I.

odstavku 211. člena KZ, za katero mu je bila določena

kazen sedem mesecev zapora,

- pod točko I/5 poskus kaznivega dejanja tatvine po I.

odstavku 211. člena KZ v zvezi s členom 22. KZ, za katero

mu je bila določena kazen en mesec zapora in

- pod točko I/6 sodbe nadaljevanega kaznivega dejanja

goljufije po III. in I. odstavku 211. člena KZ, za katero

mu je bila določena kazen tri mesece zapora.

V skladu z določilom 2. točke II. odstavka 47. člena KZ mu

je bila izrečena enotna kazen eno leto in devet mesecev

zapora. V izrečeno kazen pa mu je bil vštet čas pridržanja

in pripora. Obtoženi G. V. pa je bil spoznan za krivega kaznivega

dejanja napeljevanja k kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki

I. odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 26. KZ, izrečena mu je

bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen pet mesecev

zapora in preizkusna doba dve leti. Obtoženemu D. M. je bilo naloženo

plačilo 315.982,00 SIT, kolikor znaša pridobljena premoženjska

korist. Oškodovancu M. A. je bil priznan premoženjsko pravni zahtevek

v višini 529.471,90 SIT, s presežkom pa je bil napoten na pravdo. Oba

obtoženca sta bila oproščena plačila stroškov postopka. Nagrada in

potrebni izdatki zagovornika obtoženega D. M. so bili naloženi v

breme proračuna, stroške zagovornika obtoženega G. V. pa mora nositi

sam obtoženi. Z isto sodbo je bila zoper oba obtoženca zavrnjena

obtožba zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki I. odstavka

212. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ in prikrivanja po I. odstavku

221. člena KZ.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega

M. D. zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da pritožbeno

sodišče izrečeno zaporno kazen spremeni in obtožencu izreče pogojno

obsodbo ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je po II. odstavku 377. člena ZKP

predlagal, da se pritožbi zagovornika obtoženega ugodi in se

obtoženemu na novo odmeri kazen ob upoštevanju vseh okoliščin (41.

člen KZ).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe po uradni dolžnosti

spremenilo izpodbijano sodbo, ker je ugotovilo kršitev

kazenskega zakona. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje

ravnanja obtoženca, opisano pod točko I/3, I/4 in I/5 izreka

sodbe opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po I. odstavku

211. člena KZ, nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po I.

odstavku 211. člena KZ in poskus kaznivega dejanja tatvine

po I. odstavku 211. člena KZ v zvezi s členom 22. KZ. S

takšno pravno opredelitvijo je bil kršen kazenski zakon v

škodo obtoženca (člen 383/II Zakona o kazenskem postopku,

ZKP). Pri vseh treh dejanjih, je obtoženec kaznivo dejanje

storil v škodo istega oškodovanca, z izrabljanjem enake

prilike, enakega izvršitvenega načina, enotnim naklepom in

časovno kontinuiteto. Obtoženi je namreč, s tem, ko je iz

osebnega avtomobila last M. E. le temu vzel bančno kartico in z njo

dvigoval denar na bankomatu ter je eno dejanje ostalo pri poskusu,

storil nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po I. odstavku 211. člena

KZ. Zato je pritožbeno sodišče vsa ta ravnanja obtoženca (opisana pod

točko I/3, I/4 in I/5) pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo

dejanje tatvine po členu 211/I KZ in obtožencu glede na tako

spremenjeno pravno opredelitev za to kaznivo dejanje določilo kazen

osem mesecev zapora. Pri tem je upoštevalo število posameznih dejanj,

višino posameznih zneskov, ki si jih je obtoženi prilastil kot tudi

skupno škodo, ki jo je povzročil oškodovancu, obtoženčevo

nekaznovanost, kot tudi okoliščine, na katere opozarja pritožnik:

priznanje, dejstvo, da je denar rabil za prepovedane droge in njegovo

željo, da bi se čimprej zaposlil in normalno živel. Ker je pritožbeno

sodišče na novo določilo kazen, za nadaljevano kaznivo dejanje

tatvine, je ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za druga

kazniva dejanja, določena obtožencu s sodbo sodišča prve stopnje,

obtožencu izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Pri tem

pa je upoštevalo vzroke, zaradi katerih je obtoženi izvrševal kazniva

dejanja, to je njegovo zasvojenost s prepovedanimi drogami, število

posameznih dejanj, časovno obdobje, v katerih so bila dejanja

storjena, višino povzročene škode in pridobljene premoženjske

koristi, obtoženčevo priznanje, dosedanjo nekaznovanost, obtoženčevo

željo, da oškodovancem povrne škodo, njegovo relativno mladost in

željo po zdravljenju in normalnem življenju.

Ker sodišče prve stopnje obtoženemu v enotno izrečeno kazen

ni vštelo čas hišnega pripora je sodišče prve stopnje

prekršilo kazenski zakon v škodo obtoženca (6. točka 372.

člena ZKP), zato je pritožbeno sodišče to kršitev odpravilo

po uradni dolžnosti, tako, da je obtoženemu v skladu z

določilom člena 49/I KZ v zvezi s 6. odstavkom 199a člena

ZKP, poleg pridržanja in pripora vštelo tudi čas hišnega

pripora od 12.5.2004 do 28.6.2004.

Pritožnikov predlog, naj se obtožencu izreče pogojna obsodba

je ocenilo kot neutemeljen, čeprav je obtoženec kaznivo

dejanje opisano pod točko I/1 izreka sodbe storil zaradi

napeljevanja drugoobtoženega. Obtoženec je izvršil veliko

število posameznih dejanj, imel je povsem nekritičen odnos

do škode, ki jo je povzročil oškodovancem, kot je to

ugotovilo že sodišče prve stopnje, storil pa je tudi

različna dejanja, čeprav gre pri vseh dejanjih za

premoženjske delikte. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu

pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Glede na

obtoženčevo zasvojenost s prepovedanimi drogami, predvsem pa

glede na število kaznivih dejanj v kratkem časovnem obdobju

namreč ni mogoč zaključek, da bi že opozorilo ob zagroženi

kazni dovolj vplivalo na obtoženca, da na prostosti ne bi

več ponavljal kaznivih dejanj.