Criminal appeal allowed; incomplete fact-finding on alternative injury cause mandates retrial.
Legislator summary
AI generatedThe Second Instance Court granted the defense's appeal and quashed the first-instance judgment, ordering a retrial. The lower court convicted the defendant of causing severe bodily injury but failed to investigate the credible alternative theory that the victim's injuries resulted from a traffic accident. The appellate court ruled that because the first instance court ignored evidence suggesting a traffic accident occurred, it did not fully ascertain the material facts necessary for a valid conviction. Consequently, the case was remanded to the first-instance court to conduct a new trial with the witness's testimony.
Legislator headnote
AI generatedArticle 134 paragraph 1 of the Criminal Code; Article 238 of the Criminal Procedure Act: When a court of first instance fails to ascertain material facts regarding an alternative cause of injury that is reasonably suspected, it must order further evidence collection; failure to do so renders the judgment flawed and requires retrial.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi obtoženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba
razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
[JEDRO]
Pravno pomembna dejstva, ki so bistvena za izdajo odločbe, morajo
biti ugotovljena po resnici in popolnoma. Zato mora sodišče, v
kolikor je verjetno izkazano, da je lahko prišlo do hude telesne
poškodbe zaradi drugega dogodka in ne ravnanja obtoženega, izvajati
dokaze, da to verjetnost potrdi (ugotovi) ali izključi.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obtoženega
A. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po
I. odstavku 134. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu
je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta.
Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.
Obtožencu pa je naložilo v plačilo stroške postopka, določene v
povprečnini 60.000,00 SIT.
Zoper navedeno sodbo sta se pritožila državna tožilka zaradi odločbe
o kazni in je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve
stopnje spremeni tako, da obtožencu določi v okviru pogojne obsodbe
daljšo zaporno kazen in tudi daljšo preizkusno dobo in zagovornik
obtoženega zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da
pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da
obtoženega oprosti, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in
vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Višja državna tožilka S. P. iz Vrhovnega državnega tožilstva
Republike Slovenije pa je predlagala zavrnitev pritožbe
obtoženečevega zagovornika in ugoditev pritožbi državnega tožilca.
Zagovornik obtoženega je podal odgovor na predlog višje državne
tožilke in predlagal tako kot v pritožbi.
Pritožba zagovornika obtoženca je utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obtoženega upravičeno
uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno in zmotno ugotovljenega
dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč neutemeljeno
zavrnilo zaslišanje priče M. M., ki ga je sprva vabilo na zaslišanje
tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, potem pa le ugotovilo, da
nobena od strank neposrednega zaslišanja ni predlagala. Namreč ob
spremembi obtožbe s strani tožilca glede časovne opredelitve dejanja
in ob upoštevanju izvedeniškega mnenja, ki dopušča nastanek poškodbe,
kot jo je utrpel oškodovanec tudi ob prometni nesreči in izkazano
verjetnostjo, da je do prometne nesreče dejansko prišlo (zagovor
obtoženega potrjen z izpovedbo I. in V. M.), bi sodišče prve stopnje
moralo z zaslišanjem priče, na katero opozarja pritožnik, ugotoviti
ali je do prometne nesreče dejansko prišlo in ali ni oškodovanec
morda v prometni nesreči utrpel ugotovljeno poškodbo. Pritožnik
namreč upravičeno opozarja tudi, da izvedeni dokazni postopek kaže na
to, da je verjetno preteklo od trenutka, ko je oškodovanec zapustil
lokal, v katerem naj bi mu obtoženi povzročil zatrjevano poškodbo in
trenutka, ko je bil pregledan v zdravstvenem domu, več časa, kot je
to potrebno za pot brez postankov. Poleg tega je bila priča, na
katero opozarja pritožnik (M. M.) neposreden povod za prepir, kot to
ugotavlja sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi. Pritožbeno
sodišče ugotavlja, da so torej zaključki sodišča prve stopnje vsaj
preuranjeni. Izkazana je velika verjetnost, da je oškodovanec
poškodbo lahko utrpel tudi drugje in ne zaradi ravnanja obtoženca.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo
in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve
stopnje v novo odločanje.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že
izvedene dokaze, poleg tega pa zaslišati tudi pričo M. M. in pa v
pritožbi navedeno pričo M. F., imenovanega Č., ki naj bi bil tudi
eden od udeležencev prometne nesreče, na katero je opozarjal
obtoženec že v svojem zagovoru. V kolikor bo sodišče prve stopnje
ugotovilo, da je prišlo dejansko do prometne nesreče z vozilom, v
katerem se je nahajal tudi oškodovanec, pa bo moralo ugotoviti tudi,
ali ni oškodovanec zadobil poškodbe v prometni nesreči, kar dopušča
tudi izvedenec travmatolog. V kolikor pa bo to sodišče prve stopnje
izključilo, pa bo seveda moralo oceniti, ali oškodovanec ni zadobil
poškodbe zaradi padca, ki naj bi bil posledica odrinjenja s strani
obtoženca kot izpovedujejo priče V. M., B. A. in I. M. Zatrjevanje
sodišča prve stopnje, da gre za pristranske priče, katerih izpovedi
se v bistvenih delih razlikujejo pa je neprepričljivo in bo moralo
sodišče prve stopnje te dokaze v povezavi z drugimi dokazi v
ponovljenem postopku kritičneje oceniti.
Glede na odločitev pritožbenega sodišča pa se sodišče druge stopnje
ni moglo spuščati v utemeljenost pritožbe državne tožilke.