Appeal dismissed; specific intent to harm required for abuse of judicial power charge.

Pritožba oškodovancev kot tožilcev se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Da bi kršitev zakona s strani sodnika lahko pomenila izrabo sodniške

funkcije ali prestop uradnih pravic, pa je potrebno v opisu kaznivega

dejanja navesti konkretne okoliščine, iz katerih bi izhajala

zatrjevana hujša kršitev z motiviranim naklepom sodnikov, torej, da

so takšno odločitev sprejeli prav z namenom, da se zoper osumljene ne

uvede kazenski postopek, oziroma z namenom, da se oškodovancem

povzroči škoda.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pri preizkusu

obtožnega predloga po 437. členu ZKP iz razloga po 1. točki I. odst.

277. člena ZKP v zvezi s I. odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni

predlog, ki sta ga oškodovanca kot tožilca vložila zoper obdolžene

T. S., J. K. in M. L. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega

položaja ali uradnih pravic po členu 261/II in I KZ.

Proti temu sklepu sta oškodovanca vložila pritožbo iz razlogov po 1.,

2. in 3. točki 370. člena ZKP, obrazložila pa sta le pritožbeni

razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, naj

pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Vložnika obtožnega predloga sta obdolžencem očitala, da so kaznivo

dejanje po členu 261/II in I KZ storili pri odločanju v

izvenobravnavnem senatu v zadevi Ks 801/2002, ko so zavrnili zahtevo

za preiskavo.

Po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri

opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na Ustavo in

zakon. 134. člen Ustave pa določa, da nikogar, ki sodeluje pri

sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za glas, ki ga je dal pri

odločanju. Takšna imuniteta pa velja le omejeno. Sodnika varuje glede

oddanega glasu, ki ga ne odda (ne sprejme odločitve) z namenom iz I.

odstavka 261. člena Kazenskega zakonika.

Sodišče prve stopnje je pri preizkusu obtožnega predloga ugotovilo,

da opis ravnanja osumljencev, kot sta ga podala oškodovanca kot

tožilca v obtožnem predlogu z dne 4.2.2003, ne vsebuje vseh zakonskih

znakov očitanega jim kaznivega dejanja po členu 261/II in I KZ, ker

ne konkretizira izrabe uradnega položaja ali prestopa uradnih pravic

in tudi ne konkretizira namena, da so kot sodniki s prejemom

odločitve ravnali z motiviranim naklepom.

Pritožnika navedeno odločitev izpodbijata in menita nasprotno.

Trdita, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake in da dejansko

stanje to tudi konkretizira, saj so osumljenci kot sodniki

izvenobravnavnega senata odločali o uvedbi preiskave in bi moralo

presojati zgolj vprašanja, ali je podan utemeljen sum, da pa so

prekoračili pooblastila iz Zakona o kazenskem postopku, saj so

zahtevo za preiskavo zavrnili iz razloga "nedokazanosti" kaznivih

dejanj, materialno gradivo pa izkrivili.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da so

obdolženci - sodniki kot člani senata ravnali v okviru svojih

pristojnosti iz 169. člena ZKP. Ko senat odloča o pritožbi

obdolžencev zoper sklep preiskovalnega sodnika o uvedbi preiskave,

lahko sprejme naslednje odločitve: pritožbo obdolženca zavrne kot

neutemeljeno, lahko pa pritožbi obdolženca ugodi in zahtevo za

preiskavo zavrne ali pa sklep o uvedbi preiskave razveljavi. Ko

odloča o nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo,

ki jo je vložil upravičeni tožilec, pa uvede preiskavo ali pa zahtevo

za preiskavo zavrne. Preiskavo uvede takrat, ko na podlagi konkretnih

dejstev, podatkov in dokazov, ki jih je predložil upravičeni tožilec,

ugotovi obstoj utemeljenosti suma, da je določena oseba storila

kaznivo dejanje. Podana mora biti torej določena stopnja verjetnosti,

da je obdolženec storilec kaznivega dejanja, ki pa mora biti večja od

verjetnosti, da kaznivega dejanja ni storil, kar pa oceni na podlagi

določenega gradiva - neformalnih obvestil, fotografij, uradnih

zaznamkov in drugega gradiva, ki so ga v predkazenskem postopku

zbrali policisti po določbah 148. člena ZKP. Zato pritožnika

neutemeljeno navajata, da senat ne bi smel pri odločanju o obstoju

suma presojati dokazov (pridobljenih v predkazenskem postopku), ki še

niso bili izvedeni in pritožbe zavrniti iz razlogov "nedokazanosti"

kaznivih dejanj.

Namen odločanja po V., VI. in VII. odstavku 169. člena ZKP je prav

odločitev, ali je podana tista stopnja utemeljenosti suma obdolžencu

očitanih kaznivih dejanj, ki je potrebna za uvedbo preiskave. Tako

mora po eni strani senat treh sodnikov preprečiti izvedbo kazenskega

postopka zoper osumljenca, če za to niso podani razlogi za utemeljen

sum, po drugi strani pa preiskavo uvesti, če je ta podan.

Odločitev sodišča je sicer lahko nezakonita, če se ta nezakonitost

kaže v kršitvi zakona, ki je podlaga takšni odločitvi. Lahko je

prekršen zakon ali predpis, ki se nanaša na postopek. Pravilnost in

zakonitost sodniških odločitev pa se preizkuša z rednimi in izrednimi

pravnimi sredstvi, da se odpravijo eventuelne kršitve zakona ali

napake. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oškodovanca kot tožilca

vložila pritožbo zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Ljubljani,

opr. št. Ks 801/2002 pod točko II in je Višje sodišče v Ljubljani

njuno pritožbo s sklepom I Kp 652/2003 z dne 27.9.2002 zavrnilo kot

neutemeljeno.

Tudi sicer eventuelna nepravilnost odločitve sodišča sama po sebi še

ne pomeni izrabe sodniške funkcije ali prestopa meje pravic. Da bi

kršitev zakona s strani sodnika lahko pomenila izrabo sodniške

funkcije ali prestop uradnih pravic, pa je potrebno v opisu kaznivega

dejanja navesti konkretne okoliščine, iz katerih bi izhajala

zatrjevana hujša kršitev z motiviranim naklepom sodnikov, torej, da

so takšno odločitev sprejeli prav z namenom, da se zoper osumljene ne

uvede kazenski postopek, oziroma z namenom, da se oškodovancem

povzroči škoda. Subsidiarna tožilca sta v obtožnem predlogu

zatrjevala, da so sodniki namerno izkrivljali določene dokaze in

namerno prezrli dokaze, ki sta jih predložila oškodovanca M. in J.

P. in to ponavljata tudi v pritožbi. Vendar pa razen navedb teh

dokazov in njunega sklepanja, da iz teh dokazov utemeljen sum izhaja

in da bi obdolženci kot sodniki morali uvesti preiskavo, ne navajata

konkretnih dejstev, ki naj bi iz teh dokazov izhajali in ki bi

utemeljevali z njune strani zatrjevani namen sodnikov, da z

nezakonito preprečitvijo uvedbe preiskave zoper osumljence le-tem

pridobijo nepremoženjsko korist, oškodovancem pa škodo, ker jima ni

omogočen pregon storilcev.

Zato je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje

ravnalo pravilno, ker je obtožni predlog zavrglo iz razloga po 1.

točki I. odstavka 432. člena ZKP in je pritožbo oškodovancev zavrnilo

kot neutemeljeno.