Court adjusts liability ratio from 30:70 to 20:80 due to victim's negligence in traffic accident case.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana

sodba v zavrnilnem delu spremeni tako, da je dolžna tožena

stranka iz naslova odškodnine plačati tožeči stranki poleg

že prisojenega zneska še 1.950.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere, zmanjšane za

temeljno obrestno mero, za čas od 1.1.2002 do 1.7.2004, od

2.7.2004 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi

ter v izreku o stroških tako, da je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki poleg že prisojenih stroškov še

118.223,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v ostalem pa

se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem

zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene

stroške v znesku 35.211,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni

pod izvršbo.

[JEDRO]

Res petletni otrok ne more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki

jo povzroči (primerjaj 1. odst. 160. člena ZOR). Navedeni abstraktni

zakonski stan iz 3. odstavka 177. člena ZOR ne zahteva krivdnega

ravnanja, ampak predpostavlja delno oprostitev odgovornosti

obratovalca, če je kakršnokoli, tudi nezakrivljeno ravnanje,

oškodovanca v vzročni zvezi z nastankom škode. Za tak prispevek na

strani oškodovanca gre v obravnavani zadevi, saj je oškodovanec

zaradi opustitve nadzora staršev nekontrolirano prečkal cestišče. Ob

tehtanju objektivne odgovornosti avtomobilista za škodo, ki izvira iz

uporabe motornega vozila na eni strani, in ravnanja oškodovanca na

drugi, ki je nenadoma pritekel na cestišče in s tem kršil osnovna

pravila obnašanja pešcev, je pravilna porazdelitev odgovornosti

20:80% in ne 30:70 %.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna poleg

odškodnine, določene v pravnomočnem delu sodbe opr. št. III P 8/96 z

dne 14.10.2002 v znesku 6.000.000,00 SIT z obrestmi plačati tožniku

na roke zakonitega zastopnika očeta D. Ž. še odškodnino v

znesku 4.850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer v

višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero,

za čas od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za čas

od prvega dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje po z zakonskimi

zamudnimi obrestmi do dneva plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče

stranke je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna

povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.437.058,60

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča

prve stopnje od plačila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo po svojem pooblaščencu zoper

zavrnilni del sodbe ter sklep o stroških zaradi zmotne

uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje sodišče v

Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem

delu spremeni tako, da ob upoštevanju celotne odškodninske

odgovornosti tožene stranke dosodi nadaljnjo odškodnino v

znesku 7.950.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.1.2002 dalje do plačila ter zahteva povrnitev celotnih

stroškov postopka ter nadaljnjih stroškov postopka z

zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožnik v pritožbi ponavlja

dejanske zaključke sodbe sodišča prve stopnje. Trdi, da je

sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenih

dejanskih okoliščinah, zmotno uporabilo določilo 177. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih. Temelj odškodninske

odgovornosti je predpisan z določbami 173. in 174. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se za

škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira

iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ne bi bila vzrok. Za

škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik oziroma na

podlagi 940. člena ZOR zavarovalnica, kjer je povzročitelj

zavarovan pred odgovornostjo. Tožnik je dokazal, da je

zavarovanec tožene stranke vozil v naselju s hitrostjo

približno 40 km/h, čeprav je v navedeni ulici omejena

hitrost na 30 km/h, da očitno ni pazil na pešce, čeprav je

zelo dobro poznal ta del Ljubljane, da je videl, da je ob

cesti na pločnikih pred gostinskimi lokali veliko ljudi in

otrok in da je frekvenca pešcev velika. To je imelo za

posledico, da ni pravočasno opazil otroka, ki je želel

prečkati cestišče Linhartove ceste v spremstvu matere in

očeta, zaradi česar je reagiral vsaj eno sekundo prepozno,

zato je direktno trčil v tožnika in ga hudo poškodoval. Ob

takšnem dejanskem stanju je bilo treba ugotoviti, ali

obstaja kakršnakoli krivda v civilnopravnem smislu na strani

otroka in če obstaja krivda, ali je ta krivda v vzročni

zvezi s škodo, ki jo je otrok utrpel. Po temeljnih načelih

civilnega prava otrok tožnikove starosti ne more biti

odškodninsko odgovoren subjekt niti za tujo niti za lastno

škodo. Zato se ne more uporabljati določila 3. odstavka 177.

člena ZOR. Tudi v primeru, da bi obstajala delna krivda, pa

je potrebno ugotavljati vzročno zvezo, torej ali bi prišlo

do nezgode, če bi zavarovanec tožene stranke vozil z

dovoljeno hitrostjo in bil pazljiv na prometno situacijo.

Odgovor pa je nikalen. Krivde torej ni možno naprtiti

tožniku, zato bi sodišče moralo priznati celotni pravni

temelj škode. V primeru, če bi tožena stranka menila, da

sta starša imela otroka pod nezadostnim nadzorom in da to

predstavlja določen prispevek k nastanku škode, bi morala

tožena stranka pravočasno usmeriti odškodninsko tožbo zoper

starša. Tega pa tožena stranka v tem postopku ne more več

uveljavljati. Sicer pa ne gre za opustitev nadzora staršev

nad svojim otrokom. Iz dokazov, ki so izvedeni na sodišču

prve stopnje, izhaja, da je mati držala tožnika za roko, da

pa je ta mamo vlekel naprej. Odločitev sodišča tudi glede

višine nepremoženjske škode ni sprejemjiva ob ugotovljenih

poškodbah in ob ugotovitvi zmanjšanja življenjskih in

delovnih sposobnosti tožnika. Sodišče bi moralo tožniku

priznati vso zahtevano odškodnino iz vseh odškodninskih

postavk, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bil

odškodninski zahtevek v taki višini postaljen že v letu

1996. V skladu s popolnim uspehom v tej pravdi pa bi bilo

potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka in

tožniku priznati vse zahtevane stroške z zakonskimi

zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka vlaga po svojem pooblaščencu pritožbo zoper

ugodilni del sodbe nad zneskom 1.800.000,00 SIT z ustrezno

stroškovno posledico iz razloga nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v tem delu ugodi tako,

in zahtevek nad zneskom 1.800.000,00 SIT zavrne, podredno pa

da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za nepremoženjsko škodo

zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti je sodišče prisodilo 11.500.000,00 SIT oziroma

upoštevanje tožnikov soprispevek k nastanku škode

8.050,000,00 SIT. Takšna odločitev sodišča je nezdružljiva s

kriteriji iz 2. odstavka 200. člena ZOR. Prvostopenjsko

sodišče je odločitev oprlo predvsem na posledice zaradi

utrpelih poškodb možganov mladoletnega tožnika, upoštevalo

pa je tudi izvedenčevo oceno o zmanjšanju življenjskih

sposobnosti tožnika zaradi zloma desne stegnenice in

operativnih posegov. Edina posledica pa je razlika v dolžini

spodnjih okončin in v komaj opaznem povečanju obračanja

desnega stopala navzven, medtem ko ni opazna niti

deformacija kosti stegnenice niti ni opazno šepanje ali upad

mišične mase. Zaradi tega ne moremo govoriti o zmanjšanju

njegove življenjske aktivnosti, ob dejstvu, da se lahko s

pravilno popoškodbeno rehabilitacijo posledice tovrstne

poškodbe zmanjša. Strinja se z oceno sodišča, da posledice

zaradi poškodbe glave v pretežni meri vplivajo na zmanjšanje

življenjskih aktivnosti in da bodo imele vpliv tudi v

bodoče. Vendar pa je obseg tovrstne nepremoženjske škode

sodišče pretirano ocenilo, posebej glede na dejstvo, da

pri mladoletnem tožniku ni bila postavljena dokončna

diagnoza epilepsije ter da za zdravljenje te domnevane

bolezni oziroma popoškodbene posledice doslej ni bilo

storjeno še nič. Zato ni mogoče natančno ugotoviti posledic

za življenjsko aktivnost tožnika. Nesprejemljiva je

ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni pričakovati

izboljšanja, čeprav v spisu ni podatkov o tem, kaj je bilo

dosedaj neuspešno storjenega za izboljšanje. Zaradi tega je

dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa zmotno

uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožeče pa

delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna

dejstva:

- nezgoda se je pripetila na Linhartovi ul. v večernem času

poleti, kjer je ob ulici več gostinskih lokalov, tako da so

mize na samem delu pločnika in se tam zadržuje dosti ljudi;

- na parkirnih prostorih na nasprotni strani ceste lokala so

bili parkirani osebni avtomobili, tako da je dostop do njih

mogoč le s prečkanjem cestišča;

- omejitev hitrosti na tem delu je 30 km/h;

- voznik je stanje na cestišču in njegovi okolici dobro

poznal, kar bi narekovalo toliko večjo pazljivost voznika in

prilagoditev vožnje opisanim razmeram, saj je šlo za

povečano frekvenco ljudi na cestišču;

- otrok je sam pritekel na cesto pred avtomobil, mati ga v

času nezgode ni držala za roko;

- voznik je vozil s hitrostjo 40 km/h;

- voznik bi nezgodo lahko preprečil, če bi na otroka

reagiral takoj in če bi hitrost svoje vožnje prilagodil

tako, da ne bi vozil več kot 30 km/h.

Višje sodišče tako ugotovljeno dejansko stanje v celoti

sprejema, saj temelji na prepričljivi dokazni oceni. Ni

pritrditi pritožbenim navedbam, da iz dokazov, ki so

izvedeni na sodišču prve stopnje, izhaja, da je mati držala

tožnika za roko, da je mamo vlekel in da ga je avtomobil

zavarovanca tožene stranke zadel in ga enostavno iztrgal iz

njene roke. Zakaj je tako, je podrobno obrazložilo sodišče

prve stopnje (primerjaj zadnji odstavek na strani 7 in 1.

odstavek na strani 8 prvostopenjske sodbe). Na podlagi tako

ugotovljenega dejanskega stanja pa po presoji višjega

sodišča ni pravilno sklepanje sodišča prve stopnje o 30 %

prispevku mladoletnega tožnika k nastali škodi, ampak je

njegov prispevek le v višini 20 %. Posebej je potrebno

poudariti, da v opisani prometni situaciji škodni dogodek,

za katerega je zavarovanec tožene stranke objektivno

odgovoren (173. in 1. odstavek 174. člena ZOR), zanj ni bil

nepričakovan (ob cestišču se nahaja več gostinskih lokalov

tako, da so mize na samem in da se tam zadržuje dosti ljudi

ter gre za povečano frekvenco ljudi na cestišču), poleg tega

bi posledice neprevidnega prečkanja ceste voznik lahko

preprečil, če bi ustrezno prilagodil hitrost in bi bil na

dogajanje na cesti dovolj pozoren. Res petletni otrok ne

more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči

(primerjaj 1. odst. 160. člena ZOR). Navedeni abstraktni

zakonski stan iz 3. odstavka 177. člena ZOR ne zahteva

krivdnega ravnanja, ampak predpostavlja delno oprostitev

odgovornosti obratovalca, če je kakršnokoli, tudi

nezakrivljeno ravnanje, oškodovanca v vzročni zvezi z

nastankom škode. Za tak prispevek na strani oškodovanca gre

v obravnavani zadevi, saj je oškodovanec zaradi opustitve

nadzora staršev nekontrolirano prečkal cestišče. Ob tehtanju

objektivne odgovornosti avtomobilista za škodo, ki izvira iz

uporabe motornega vozila na eni strani, in ravnanja

oškodovanca na drugi, ki je nenadoma pritekel na cestišče in

s tem kršil osnovna pravila obnašanja pešcev, je pravilna

porazdelitev odgovornosti 20:80% in ne 30:70 %. Iz

povedanega sledi, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je

naložilo tožeči stranki soprispevek v višini 30 % v razmerju

proti 70% v škodo tožene stranke, zmotno uporabilo

materialno pravo (3. odstavek 177. člena ZOR), zato je višje

sodišče pritožbi v tem delu delno ugodilo. Pritožbena

trditev, da se tožena stranka v tem pravdnem postopku ne

more uspešno sklicevati na dejstvo, da sta starša imela

otroka pod nezadostnim nadzorom, smiselno opozarja na 4.

odstavek 177. člena ZOR. Večinska sodna praksa na podlagi te

določbe sicer res določa solidarno odgovornost obeh

povzročiteljev nasproti oškodovancu, pri čemer velja

dolžnost poravnati škodo v razmerju s svojo krivdo v

notranjem razmerju med dvema odškodninsko odgovornima

subjektoma, vendar pa navedeno dejstvo ne more vplivati na

drugačno odločitev v tej zadevi ob dejstvu, da zadošča kot

prispevek oškodovanca že vsako, tudi nezakrivljeno

oškodovančevo ravnanje.

K pritožbama o višini odškodnine:

Uvodoma je navesti, da tožeča stranka vseh dejanskih

okoliščin, ki jih je sodišče ugotovilo kot pravno pomembne

pri odločitvi o višini odškodnine, ne izpodbija. Tožena

stranka pa graja ugotovitev, da je bila pri mladoletnem

tožniku postavljena dokončna diagnoza epilepsija in

ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zvezi s popoškodbenimi

posledicami ni mogoče pričakovati izboljšanja. Vendar

pritožba tožene stranke nima prav. Iz izvedeniškega mnenja

prim. dr. J. G. (list. št. 114) nedvomno izhaja, da gre pri tožniku

za epileptično dogajanje oziroma da se je pri dečku po poškodbi glave

v prometni nezgodi dne 18.7.1995 pojavila epilepsija in da so se pri

tem razvile vedenjske motnje, ki so se z leti poglobile in negativno

vplivajo ne samo na njegov odnos do okolice, ampak ga resno ovirajo

tudi pri sprejemanju oziroma dojemanju učne tvarine v šoli, zaradi

česar so njegove življenjske sposobnosti samo iz tega razloga znižane

za 30 %. Sprejemljiva je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da

ni pričakovati izboljšanja, saj iz samega izvedeniškega mnenja

izhaja, da so se pri dečku z vstopom v šolo zdravstvene in vedenjske

motnje samo stopnjevale. Prav tako tudi iz izvedeniškega mnenja

izvedenca Kovačiča izhaja (list. št. 139), da pri 12-letnem tožniku

rast kosti še ni zaključena in da se bo podaljšava desne stegnenice

še povečevala, kar pomeni, da bo podaljšava najverjetneje višja od 2

cm, in da bo potrebna nošnja povišice v obuvalu za levo stopalo. V

spisu sodišča prve stopnje res ni podatkov o tem, kaj je bilo dosedaj

neuspešno storjenega za izboljšanje ali odpravo opisanih simptomov,

ki so posledica poškodbe. Vendar, če je tožena stranka menila, da

obstajajo taki ukrepi, bi morala to dejstvo uveljavljati že v

postopku pred sodiščem prve stopnje, ga zatrjevati in predlagati tudi

morebitne dokaze, česar pa ni storila. Prav tako ni izpodbijala

zaključkov izvedeniških mnenj, da ni mogoče pričakovati izboljšanja.

Pritožbenih trditev tožene stranke, ki torej poskušajo omajati

dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o duševnih bolečinah v zvezi

s trajnimi posledicami tožnika, ni mogoče upoštevati.

Ostane še odgovor na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank

o pravilni odmeri odškodnine. To je pritožbeni očitek

nepravilne uporabe materialnega prava. Pri odmeri pravične

denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano

na merila iz 200. člena ZOR. To pa so stopnje telesnih in

duševnih bolečin ter strahu ter njihovo trajanje (1.

odstavek 200. člena ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri

čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso

združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek

200. člena ZOR). To pomeni, da je treba pri določitvi

odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in

duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne

okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s

ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine

omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno,

in sicer na razmerje med manjšimi, večjimi in

katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na

primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pri odmeri višine

odškodnine za telesne bolečine pri zdravljenju, strahu in

skaženosti v celoti upoštevalo, zato pritožbeno sodišče ne

more slediti trditvam obeh pravdnih strank o previsoki

oziroma prenizki denarni odškodnini za te oblike škode.

Enak zaključek pa ne velja za denarno odškodnino za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je

prvo sodišče ocenilo na 11.500.000,00 SIT. Ob upoštevanju

individualnih okoliščin primera, predvsem pa ob primerjavi z

drugimi sodno določenimi odškodninami (primerjaj npr. primer

12 in druge iz knjige: Jadek Pensa, Novak, Smrekar, Tomelj

in Strajnar, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV

Založba), znaša primerna odškodnina zahtevanih 12.000.000,00

SIT.

Skupaj je torej iz naslova nepremoženjske škode primerna

odškodnina za mladoletnega tožnika v višini 16.000.000,00

SIT oz. ob upoštevanju deljene odgovornosti (20 : 80 %)

12.800.000,00 SIT. Ker je bilo potrebno upoštevati, da je

bilo že za sodbo sodišča prve stopnje z dne 14.10.20002

delno pravnomočno odločeno o višini odškodnine v znesku

6.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, je torej pravilen

zaključek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči

stranki še 6.800.000,00 SIT. Ker je bila z izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje z dne 1.7.2004 naloženo toženi stranki

v plačilo odškodnina še v znesku 4.850.000,00 SIT, je torej

višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo še za

znesek 1.950.000,00 SIT (razlika med zneskom 6.800.000,00

SIT in 4.850.000,00 SIT), vse skupaj z zamudnimi obrestmi,

in sicer od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje z dne 1.7.2004 v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 2.7.2004 pa z

zakonskimi zamudnimi obrestmi (primerjaj načelno pravno

mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002, Zakon o predpisani

obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri in

277. člen ZOR).

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožene stranke

zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. čl. ZPP), pritožbi tožeče stranke pa delno

ugodilo za znesek 1.950.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in v

tem delu sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tudi

spremenilo (358. člen ZPP), v ostalem pa pritožbo tožeče

zavrnilo.

Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi

spremembo o odločitvi o stroških postopka. Po kriteriju

uspeha, določenega v 1. odstavku 154. člena ZPP, je tožeča

stranka po temelju uspela z 80 %, po višini pa s 86,5 %,

skupaj je torej uspela s 83,25 %. Ob neprerekani višini s

strani sodišča prve stopnje ugotovljenih stroškov postopka

za obe pravdni stranki (tožeča stranka 1.932.471,00 SIT;

tožena stranka 319.403,00 SIT) predstavlja 83,25 % od zneska

1.932.471,00 SIT znesek 1.608.782,00 SIT, 16,75 % od zneska

319.403,00 SIT pa znesek 53.500,00 SIT. Po medsebojnem

pobotanju je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči

stranki 1.555.281,90 SIT. Ker je sodišče prve stopnje že

naložilo toženi stranki povračilo pravdnih stroškov tožeče

stranke v znesku 1.437.058,60 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v

izreku o stroških spremeniti tako, da se toženi stranki

naloži še dodatno plačilo 118.223,00 SIT stroškov tožeče

stranke pred sodiščem prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena

ZPP. Tožena stranka je s pritožbo propadla, zato nosi sama

svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora

povrniti stroške po kriteriju uspeha. Tožeča stranka je

vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, torej za znesek

7.650.000,00 SIT (18.500.000,00 SIT - 5.850.000,00 SIT).

Uspela pa je s približno 30 %, upoštevaje tako uspeh po

temelju kakor tudi po višini, zato ji gre tudi 30 %

pritožbenih stroškov. V skladu z veljavno odvetniško tarifo

je višje sodišče priznalo za pritožbo (v okviru priglasitve)

875 točk, za administrativne stroške 17 točk in za DDV 175

točk, oziroma 117.370,00 SIT. 30 % od tega zneska znaša

35.211,00 SIT, to pa so pritožbeni stroški tožeče stranke

skkupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe

sodišča druge stopnje, ki jih je tožena stranka dolžna

povrniti tožeči stranki.