VSL sodba II Cp 1584/2004 · Višje sodišče v Ljubljani

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se

zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, je

dolžna skleniti s tožečo stranko Z. Č. prodajno pogodbo za stanovanje

v Ljubljani, Plešičeva 31, z naslednjo vsebino:

- tožena stranka kot prodajalec proda tožeči stranki stanovanje v

Ljubljani, P. 31;

- stanovanje leži v 3. nadstropju hiše P. 31 in nosi številko 12 in

ima izmero 70,38 m2 s prostori: soba 16,97 m2, soba 14,77 m2, soba

8,77 m2, kuhinja 11,07 m2, kopalnica 3,77 m2, WC 1,54 m2, predsoba

8,21 m2, loža 4,20 m2 in klet 1.08 m2;

- pogodbena cena za navedeno stanovanje znaša po merilih

Stanovanjskega zakona 2.321.571,60 SIT. Kupec uveljavlja 60 % popust

ob plačilu z gotovino in tako znaša pogodbena cena 928.628,60 SIT.

Navedeni znesek se plača v enkratnem znesku, v roku 30 dni;

- pogodbena cena je določena po merilih množenja števila točk 296 z

velikostjo stanovanja 70,38 m2 in vrednostjo točke 111,44 SIT v marcu

1993;

- stanovanje se prodaja bremen prosto. Kupec si je stanovanje ogledal

in pozna njegovo kvaliteto;

- prodajalec dovoljuje, da se kupec vknjiži kot lastnik kupljenega

stanovanja na svoje stroške;

- kupec ne sme odtujiti stanovanja, dokler ne plača pogodbene cene;

- prometni davek plača prodajalec. Vsaka pogodbena stranka lahko

predlaga vknjižbo v zemljiški knjigi.

2. Tožena stranka je dolžna skleniti pogodbo s tožečo stranko v 15-ih

dneh, sicer bo ta sodba nadomestila zahtevano pogodbo.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne

stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje

do plačila z 20 % DDV:"

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene

pravdne stroške v višini 228.556,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zneska 57.434,00 SIT od 18.5.2005 dalje do plačila.

[JEDRO]

Da bi bilo mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku za odkup stanovanja po

določilih SZ, bi morala tožnica najprej izkazati, da je vložila

zahtevo za odkup stanovanja v prekluzivnem roku dveh let (oz.

podaljšanem do 8.1.1995), nato pa, da je vložila tožbo za odkup

stanovanja v roku petih let, odkar je bila njena zahteva za odkup

zavrnjena. Nasprotna tožba v drugi pravdni zadevi za vrnitev

stanovanja in sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje ni mogla

pretrgati zastaranja sporne terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu

zahtevku, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni s tožečo stranko

skleniti prodajno pogodbo za stanovanje v Ljubljani, P. 31, z

vsebino, razvidno iz izreka te sodbe (1. točka izreka), sicer bo

sodba nadomestila to pogodbo (2. točka izreka). Toženi stranki je

naložilo tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini

238.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te

sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti stroškovno zavrne

tožbeni zahtevek tožeče stranke oz. izpodbijano sodbo razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je

sodišče prve stopnje povsem nekritično povzelo neresnične navedbe

tožeče stranke, katere je tožena stranka ves čas postopka odločno

zanikala in prerekala. Za presojo v predmetni zadevi je bistveno, da

tožeča stranka nikoli ni podala zahteve za odkup stanovanja, ne za

stanovanje na P. 31 niti za stanovanje na naslovu Ulica b. U. 36. Med

pravdnima strankama je nesporno, kar nenazadnje ugotavlja sodišče

prve stopnje, da tožnica v zakonitem roku ni podala zahteve za odkup

stanovanja. Tako tožeča stranka tudi sama izrecno zatrjuje, da sploh

ni vložila zahtevka za odkup stanovanja. Rok za vložitev zahteve za

odkup je prekluziven, kar pomeni, da je tožeči stranki pravica do

odkupa stanovanja ugasnila. Dejstvo, da tožeča stranka sploh nikoli

ni izpolnila obrazca zahteve za odkup, ter nadaljna neprepričljiva in

neverjetna zgodba, da ji je vložitev vloge preprečil neki uradnik na

Ministrstvu za obrambo, ter izpovedba tožnice, da nikoli ni pisno

oddala nobene vloge za odkup stanovanja, po mnenju tožene stranke

nikakor ne more sodišča privesti do sklepa, da je tožnica nameravala

zahtevo oddati, pa je nihče ni sprejel. Pravilno vlaganje zahtevka je

seveda zahtevalo izpolnjene obrazce s podpisi strank. Pritožnica

nadalje ugovarja nesporni ugotovitvi sodišča, da naj bi bila dne

13.10.1988 sklenjena pogodba o uporabi stanovanja na ime tožnice, s

čimer naj bi po besedilu pogodbe tožnica postala imetnica

stanovanjske pravice. Iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. I P 41/52, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v

Ljubljani, opr. št. I Cp 1544/98, nedvomno izhaja, da je Republika

Slovenija s tožnico dolžna skleniti le najemno pogodbo za stanovanje

na P. 31 v Ljubljani. To dejstvo nedvomno izkazuje, da tožnica nikoli

ni bila imetnica stanovanjske pravice niti je ni nikoli ustrezno

uveljavljala. Tožena stranka opozarja na zmotno razlogovanje v 2.

odstavku na strani 4 izpodbijane sodbe, ko sodišče najprej ugotovi,

da je navedeni prekluzivni rok že pretekel, da tožnica ni vložila

nobenega zahtevka za odkup stanovanja, da pa kljub temu ni izgubila

pravice za odkup. Tožena stranka poudarja, da želje za odkup nikakor

ne morejo predstavljati v sodnem postopku verodostojnega dokaza za

vložitev pravočasnega, popolnega pismenega zahtevka. Nadalje tožena

stranka prereka in izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je

bilo zastaranje prekinjeno z vložitvijo nasprotne tožbe, ki jo je v

pravdni zadevi I P 41/95 vložil isti pooblaščenec tožeče stranke, pri

čemer se nasprotna tožba v točki 2. tožbenega zahtevka izrecno glasi:

"Tožeča stranka je dolžna skleniti najemno pogodbo s toženo stranko

za zgoraj navedeno stanovanje". Tedaj bi lahko tožeča stranka vložila

tožbo na odkup stanovanja, česar pa v zakonitem roku ni storila.

Nasprotna tožba zato ni mogla pretrgati zastaranja uveljavljanja

pravice do odkupa. Stranka bi morala v splošnem zastaralnem roku do

9.1.2000 vložiti tožbeni zahtevek za odkup predmetnega stanovanja.

Predmetna tožba pa je bila vložena prepozno, in sicer dne 5.9.2001.

Ker je sodišče odločilo drugače, je podana zmotna uporaba

materialnega prava. Tožena stranka nadalje uveljavlja tudi pritožbeni

razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki

drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe je nerazumljiv, saj

nasprotuje razlogom sodbe, sodba o odločilnih dejstvih nima ustreznih

razlogov oz. so ti nejasni in med seboj v nasprotju. V odločilnih

dejstvih je nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o

vsebini vpogledanega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I

P 41/95, konkretno tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, kot tudi o

vsebini prvostopne in drugostopne sodbe v zadevi I P 41/95, kot

nenazadnje tudi nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino

zapisnika o izpovedbi priče Z. Č. na glavni obravnavi 2.3.2004 ter

med vpogledanimi obrazci za vložitev zahtevka za odkup stanovanja. Ti

so namreč prazni in jih kot listine niti ni mogoče upoštevati. Tožena

stranka nenazadnje poudarja, da taki obrazci v konkretni zadevi

nimajo nobene dokazne vrednosti, nikakor pa izpodbijana sodba ne more

temeljiti izključno na teh praznih papirjih.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev

določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni

podana. Pritožba te kršitve ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa

pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne bi mogla preizkusiti, ni

ugotovilo. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo

materialno pravo.

V skladu z določbo 123. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št.

18/91 s spremembami; v nadaljevanju SZ) je lahko prejšnji imetnik

stanovanjske pravice oziroma njegov družinski član uveljavljal

pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po

uveljavitvi tega zakona. Ta rok je bil za stanovanja, prevzeta od

JLA, z Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj,

prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur.l. RS, št.

61/92), podaljšan do 8.1.1995. Dveletni rok iz 123. člena SZ je

prekluzivni rok, kar pomeni, da ga praviloma ni mogoče podaljšati. Za

prekluzivne roke namreč velja, da se za te roke ne uporabljajo

pravila o zastaranju, torej tudi ne pravila o zadržanju in pretrganju

zastaranja (370. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih

razmerjih-ZOR, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti glede na

določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika-OZ). Enotno je stališče

sodne prakse, da je v 123. členu SZ določen prekluziven rok za

vložitev zahteve za prodajo stanovanja, ne pa za vložitev tožbe.

Tožbo mora upravičenec vložiti v splošnem zastaralnem roku petih let

(371. člen ZOR), odkar je bila zahteva za prodajo stanovanja

zavrnjena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da

je tožnica zadostila zahtevi iz 123. člena SZ po vložitvi zahteve za

odkup stanovanja, s tem ko je poskusila vložiti zahtevo oz. jo je

želela pravočasno vložiti. Tožnica tudi sama priznava, da vloge v

predpisanem roku ni vložila. Zgolj nakup obrazcev, ne da bi te

obrazce dejansko tudi izpolnila, po oceni pritožbenega sodišča ne

zadostuje. Morebitno ravnanje organa, ki ni hotel sprejeti nepopolne

vloge, kot to navaja tožeča stranka (l. št. 28), pa ni mogoče šteti

kot pravno relevantno opravičilo za zamudo roka. Po oceni

pritožbenega sodišča v tem primeru ravnanja organa ni mogoče oceniti

kot zlorabo ali drugačno izigravanje upravičenke (prim. II Ips

221/99). Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil

z vložitvijo nasprotne tožbe v zadevi opr. št. I P 41/95 prekinjen

tek zastaranja roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja. Kot je

pritožbeno sodišče že obrazložilo, je rok prekluziven, zato teka tega

roka ni moglo prekiniti nobeno dejanje tožnice, predvsem pa ne

ravnanje tožnice, kot je ugotovljeno v konkretnem primeru. Tudi v

primeru, če bi se štelo, da je tožeča stranka pravočasno vložila

zahtevo za odkup stanovanja pri pristojnem organu, je bila tožnica

dolžna vložiti tožbo za odkup stanovanja v roku petih let, odkar je

bil njen zahtevek zavrnjen. Zastaranje terjatve za odkup stanovanja

pa tudi v tem primeru ni mogla prekiniti tožba na vrnitev stanovanja

na Plešičevi 31 in za sklenitev najemne pogodbe, tudi če se je v tej

zadevi, kot to zatrjuje tožnica, urejal njen pravni status

(imetništvo stanovanjske pravice). Imetništvo stanovanjske pravice bi

se kot predhodno vprašanje lahko urejalo tudi v pravdi za odkup

stanovanja. Tožnica bi tako lahko v zadevi opr. št. I P 41/95 namesto

sklenitve najemne pogodbe zahtevala odkup spornega stanovanja.

Sklenitev najemne pogodbe in sklenitev kupoprodajne pogodbe za isto

stanovanje sta dve različni terjatvi, saj temeljita na različni

dejanski in pravni podlagi. Vložitev tožbe za uveljavljanje prve

terjatve (tožnica ne zatrjuje, da je bil v zadevi I P 41/95 vložen

tožbeni zahtevek za odkup stanovanja) pa ne prekine zastaranja druge,

ne glede na to, da sta obe terjatvi odvisni od istega predhodnega

vprašanja. Rok za vložitev tožbe za odkup stanovanja je začel teči

najkasneje 9.1.1995 (tožeča stranka zatrjuje, da je bila njena

zahteva za odkup stanovanja zavrnjena celo že v letu 1993), iztekel

pa se je 9.1.2000. Glede na to, da zastaranje terjatve z vložitvijo

nasprotne tožbe v zadevi I P 41/95 ni bilo pretrgano, je ugovor

tožene stranke, da je terjatev zastarala, utemeljen. Tožeča stranka

je namreč tožbo vložila 4.9.2001, torej po preteku zastaralnega roka.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno

uporabilo. Pritožbi tožene stranke je bilo treba zato ugoditi ter

izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek za odkup

spornega stanovanja zavrne (4. točka 358. člena ZPP).

Sprememba odločbe je terjala tudi ponovno odločanje o pravdnih

stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi

izgubila, zato je toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne

stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi

stranki v skladu z določbo 16. člena Zakona o državnem

pravobranilstvu in določbami Odvetniške tarife priznalo naslednje

stroške: za odgovor na tožbo 400 točk, za prvo pripravljalno vlogo

375 točk, za narok dne 13.1.2004 100 točk (3. točka tar. št. 20), za

drugo pripravljalno vlogo 300 točk, za narok za glavno obravnavo

2.3.2004 375 točk, 500 točk za pritožbo in za končno poročilo stranki

20 točk (4. točka tar. št. 39), vse skupaj 2.070 točk in 856,00 SIT

poštnih stroškov. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni

priznalo, saj niso priglašeni v skladu z Odvetniško tarifo oz. niso

izkazani (trajanje naroka, obvestilo stranki, posvet s stranko).

Glede na navedeno je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki

228.556,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pritožbenih

stroškov (57.434,00 SIT) od 18.5.2005 dalje do plačila. Od dneva

odmere pritožbenih stroškov je tožena stranka namreč v zamudi s

plačilom teh stroškov (378. člen OZ). Ker tožena stranka zakonskih

zamudnih obresti od stroškov pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno

zahtevala, je pritožbeno sodišče priznalo zakonske zamudne obresti le

od pritožbenih stroškov.