Appeal dismissed; unilateral disposition of joint property is voidable, not void, requiring separate action.

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pogodbe, s katerim eden izmed zakoncev enostransko razpolaga

s skupnim premoženjem brez soglasja drugega zakonca, so

izpodbojne in ne nične. ZZZDR v 54. členu namreč prepoveduje

razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, ne

pa razpolaganja s posamezno stvarjo,, ki sodi v skupno

premožnje zakoncev ali izvenzakonskih partnerjev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo, da se

mora tožena stranka oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi (v

nadaljevanju tožena stranka) izseliti iz enosobnega stanovanja št. 15

v drugem nadstropju, v izmeri 48,26 m2, lociranega v stanovanjskem

bloku na naslovu Ulica R. P. 32, Kranj, ki stoji na parc. št. 407 in

408 k.o. Klanec in ga prostega toženi stranki lastnih predmetov

izročiti tožeči stranki oz. toženi stranki po nasprotni tožbi (v

nadaljevanju tožeča stranka) skupaj s ključi stanovanja in vhodnih

vrat stanovanjskega bloka. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo

nasprotni tožbeni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev, da je

kupoprodajna pogodba za enosobno stanovanje št. 15 v II. nadstropju

stanovanjskega bloka B 21 na naslovu Ulica R. P. 32, Kranj, ki stoji

na parc. št. 407 in 408 k.o. Klanec v skupni izmeri 48,26 m2, ki sta

jo dne 2.12.2002 sklenila D. D. in M. Z., kolikor se nanaša na

pridobitev lastninske pravice na tem stanovanju v lastninskem deležu,

ki presega 1/2, nična, ter na ugotovitev, da enosobno stanovanje št.

15 v II. nadstropju stanovanjskega objekta B21 na naslovu Ulica R. P.

32, Kranj, ki stoji na parc. št. 407 in 408 k.o. Klanec, v skupni

izmeri 48,26 m2, po kupoprodajni pogodbi med družbo SGP Gradbinec

Kranj in D. D. z dne 30.6.1983, spada v skupno premoženje toženke in

D. D. ter znaša delež toženke na tem stanovanju 1/2. Toženi stranki

je še naložilo, da plača pravdne stroške tožeče stranke v znesku

387.876,20 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe

dalje do plačila, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba

pomanjkljiva, saj sodišče prve stopnje ni navedlo vseh

ključnih trditev obeh pravdnih strank, temveč se je oprlo le

na dobrovernost tožnika, ki je toženka ni nikoli priznala.

Izpodbijana sodba nima razlogov, zato je ni mogoče

preizkusiti. Z zaslišanjem tožnika se je izkazalo, da je tožnik

direktor in edini družbenik družbe F. d.o.o., ki je imela terjatev do

D. D.. Sodišče se ni opredelilo do trditve toženke, da je D. D.

izginil aprila 2002 zaradi prezadolženosti in da so iz družbe F.

d.o.o. že pred 4.12.2002 poizvedovali za njim pri toženki in ga

pozivali na podpis aneksa. D. D. je očitno dobil posojilo dne

21.3.2001, ko je dal družbi F. d.o.o. pooblastilo za prodajo

nepremičnine. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo dokazni

predlog po pribavi notarskega zapisa o ustanovitvi zastavne pravice

kot za predložitev izbrisnega dovoljenja. Prav tako bi sodišče prve

stopnje moralo zaslišati hčerko L. D. v zvezi z obiskom stanovanja

dne 4.12.2002. Sodišče prve stopnje je brez utemeljene obrazložitve

zavrnilo tudi pravočasen toženkin dokazni predlog po pribavi

fotokopije poštne knjige glede dokazila o odposlanem pozivu tožniku.

Tožnik je večkrat spremenil svojo trditev, kdaj je bil v stanovanju.

Tožbena trditev, da mu je prodajalec izročil kupnino ob overitvi

podpis, ni dokazana, niti verjetna. Pri notarju je podpis za

prodajalca overil S. M. na podlagi prodajalčevega pooblastila o

prodaji nepremičnine z dne 21.3.2001. Prodajo te nepremičnine sta

tako izvedla kupec in S. M. sama. Tožnik ni dokazal, da je D. D.

terjatev do F. d.o.o. plačal po prejemu kupnine od tožnika. Glede na

navedeno tožnik ni mogel biti dobroveren pri nakupu stanovanja, saj

je dobro vedel za razmere v stanovanju in sicer, da v njem biva žena

z dvema otrokoma. Tožnik je hotel terjatev do D. D. poravnati na

takšen način, kasneje pa od njegove partnerke doseči, da se iz

stanovanja izseli. Nadalje je sodišče prve stopnje prezrlo tudi

pomembno trditev, da je H. iz družbe F. d.o.o. toženkino hčer poznal,

sicer je dne 4.12.2002 ne bi ustavil na stopnišču. V zvezi s tem bi

jo sodišče moralo zaslišati, šele nato pa odločiti o ničnosti in

izpodbojnosti.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vsa pritožbena izvajanja tožene stranke so usmerjena v

izpodbijanje ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo

na vprašanje dobrovernosti tožnika ob sklenitvi sporne

kupoprodajne pogodbe z dne 2.12.2002. Pritožbeno sodišče se

strinja, da je vprašanje dobrovernosti kupca, odločilnega

pomena v sporih, v katerih zakonec izpodbija pravni posel, s

katerim je drugi zakonec razpolagal s skupnim premoženjem

brez njegovega soglasja, vendar pa je v obravnavanem primeru

potrebno upoštevati, da je bil v takšnem sporu tožbeni

zahtevek toženke zavrnjen iz razloga pomanjkanja pasivne

legitimacije. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve

stopnje, bi morala toženka s tožbenim zahtevkom, ki se je

glasil na ugotovitev ničnosti sporne kupoprodajne pogodbe

zajeti tudi prodajalca po sporni kupoprodajni pogodbi D. D. (t.i.

nujno sosporništvo), zahtevek na ugotovitev obsega skupnega

premoženja pa uveljavljati zoper D. D. kot bivšega izvenzakonskega

partnerja. Ker toženka ni tako ravnala, je bilo potrebno njen

nasprotni tožbeni zahtevek zavrniti že iz tega razloga in so zato vsa

nadaljnja izvajanja glede ničnosti kupoprodajne pogodbe, dobrove

rnosti tožnika in obstoja skupnega premoženja v izpodbijani sodbi in

v pritožbi nepotrebna oziroma brezpredmetna.

V obravnavanem primeru je toženka uveljavljala ničnost

kupoprodajne pogodbe z dne 2.12.2002, s katero je njen

izvenzakonski partner D. D. brez njenega soglasja razpolagal s

stanovanjem, ki predstavlja njuno skupno premoženje v smislu 2.

odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (V

nadaljevanju ZZZDR). Toženkino stališče, da je navedena kupoprodajna

pogodba iz teh razlogov nična, je zmotno, saj so pogodbe, s katerimi

eden izmed zakoncev enostransko razpolaga s skupnim premoženjem brez

soglasja drugega zakonca, izpodbojne, ne pa nične. Varnost pravnega

prometa namreč narekuje takšno ureditev, ki dovoljuje razpolaganje s

posamezno stvarjo iz skupnega premoženja, vendar tako, da je obenem

varovan tudi zakonec, ki se s takšnim razpolaganjem ni strinjal. V

takšnih primerih ima zakonec na podlagi 52. člena ZZZDR pravico, da

veljavnost pravnega posla, ki ga je sklenil drugi zakonec, izpodbija,

ne more pa uveljavljati ničnosti. ZZZDR v 54. členu namreč

prepoveduje razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju,

ne pa razpolaganja s posamezno stvarjo, ki sodi v skupno premoženje

zakoncev ali izvenzakonskih partnerjev.

Ker so torej pogodbe, s katerimi eden izmed zakoncev

enostransko razpolaga s skupnim premoženjem brez soglasja

drugega zakonca, iz zgoraj navedenih razlogov izpodbojne in

ne nične, jih je treba izpodbijati s posebno tožbo. Razlogov

za razveljavitev in posledične neveljavnosti pogodbe namreč

ni mogoče uspešno uveljavljati samo z ugovorom, saj

izpodbojna pogodba pravno učinkuje, dokler je sodišče (z

oblikovalno sodbo) ne razveljavi. Zato se je tudi v

konkretnem primeru vprašanje dobrovernosti tožnika

obravnavalo le v okviru toženkinega zahtevka na ugotovitev

ničnosti kupoprodajne pogodbe (ničnost namreč vključuje tudi

izpodbojnost). Ker pa je bilo treba ta zahtevek zavrniti že

zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, je bila vsaka

nadaljnja presoja utemeljenosti postavljenega zahtevka in v

tem okviru presoja dobrovernosti tožnika, nepotrebna. Iz

navedenih razlogov tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih

trditev, ki oporekajo ugotovitvam sodišča prve stopnje glede

dobrovernosti tožnika, saj je odločitev sodišča prve stopnje

materialnopravno pravilna že iz razloga pomanjkanja pasivne

legitimacije. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi

sicer ni bilo dolžno ugotavljati dejstev, na katera opozarja

toženka v pritožbi, niti v ta namen izvajati predlaganih

dokazov. V tem delu je bilo zato potrebno pritožbene očitke

glede zatrjevanih procesnih kršitev in nepopolno

ugotovljenega dejanskega stanja zavrniti kot neutemeljene.

Do ostalih pritožbenih izvajanj toženke, ki obravnavajo

vprašanje dobrovernosti tožnika, pa se pritožbeno sodišče iz

že navedenih razlogov ni opredeljevalo, pripominja pa, da bi

toženka morala najprej dokazati predvsem trditev, da

stanovanje, v katerem živi, predstavlja skupno premoženje v

smislu 2. odstavka 51. člena ZZZDR.

Glede na to, da je toženka v obravnavanem primeru

uveljavljala ničnost kupoprodajne pogodbe, s katero tožnik

izkazuje pridobitev lastninske pravice na stanovanju, bi se

vprašanje ničnosti glede na določbo 92. člena Obligacijskega

zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri sodišče pazi na

ničnost po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka

zainteresirana oseba, lahko obravnavalo v okviru pravde na

izpraznitev stanovanja, vendar pa za to v konkretnem primeru

ni bilo podlage, saj toženka ni zatrjevala nobenih razlogov,

iz katerih bi bila sporna kupoprodajna pogodba lahko nična.

Ob vsem povedanem je potrebno pritrditi tudi zaključku

sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru aktivna

legitimacija tožnika podana, razlogom sodišča prve stopnje

pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Materialnopravno

pravilna je tako tudi odločitev sodišča prve stopnje o

ugoditvi tožnikovemu zahtevku na izpraznitev stanovanja.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani

uveljavljani pritožbeni razlogi kot tudi ne pritožbeni

razlogi, na katere je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP

dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča

prve stopnje (353. člen ZPP).